Lokacija: Zagreb / Tvornica kulture / Hrvaška
Datum: ponedeljek, 20.01.2020
Apocalyptica se je v začetku turneje namenjene promociji devetega albuma Cell-0 ustavili v Zagrebu. Na tritedenski turneji sicer podpirajo švedske Sabaton, v Zagrebu pa smo bili deležni samostojnega koncerta Fincev.
Od začetkov Apocalyptice, kot kvarteta čelistov ki preigrava Metallico, pa tudi prvega koncerta pri nas v Križankah (2001), se je zasedba razvila in zelo spremenila. Akustični cover band klasično izobraženih godalcev je sredi devetdesetih fasciniral metalski svet. Tovrstna noviteta se je prijela in bi morda lahko trajala na strani fanov nekaj dlje, a so glasbeniki potrebovali korake naprej. Najprej z uvedbo bobnarja in efektov na čelih, pa s preseganjem igranja glasbe drugih izvajalcev preko komponiranja lastne glasbe, s čimer so zares postali pravi metal band, pa kasneje še nadgradnja s sodelovanjem z mnogimi vokalisti. S pravkar izdanim zgolj instrumentalnim albumom se (le) zdi, da so naredili korak nazaj. Ta povzetek razvoja banda je nujen za kontekst razumevanja kritike ponedeljkovega zagrebškega koncerta, ki je pravzaprav razmislek o uspešnosti prevajanja studijskih albumov Apocalyptice v živ nastop, brez da bi se izgubilo njihovo bistvo, faktor ki jih razlikuje od drugih skupin – so čelisti, ki igrajo metal.
Kot rečeno je Apocalyptica v Zagrebu nastopila sama, tudi brez lokalne predskupine. Osnovo nastopajočih v tem trenutku sestavljajo trije čelisti in bobnar. Približno dvourni koncert lahko razdelimo na tri sklope: instrumentalne (priredbe in lastne), vokalne in najnovejše komade.
Prvi so tisti ki so publiko prebudili še najbolj, čeprav je bilo hitro očitno da niti popevkarski Nothing Else Matters ni več kanon med obiskovalci. Precej velika razlika od njihovih zgodnejših koncertov, ko je bila publika na vokalih nujen in izjemen del koncertov Apocalyptice. Zdaj je zgolj nekaj grl pritegnilo le refrenom bolj znanih predelav Metallice in Sepulture.
Pri večini avtorskih komadov pri katerih so na ploščah gostili različne vokaliste, le-te na koncertih ze nekaj turnej zapored spremlja Tipe Johnson. Ta svoje delo vokalista opravi odlično, a na žalost odvzame fokus od odličnih instrumentalistov. Čeliste zreducira na zgolj spremljevalne glasbenike. Če izvzamemo vizualen element, zaradi bobnov in dodanih efektov dejstvo, da je ta spremljava odigrana na godala niti ne pride do izraza. Še več, občinstvo ob le redkih priložnostih pritegne pevcu, tako da se zdi, da band pevca potrebuje za razbitje monotonosti instrumentalnih delov nastopa, za kar je pred leti poskrbelo občinstvo samo.
Prav pevec je poskrbel tudi za nekaj najbolj nadležnih trenutkov med koncertom. Že smo navajeni na to da kar velik del publike ni zares prisoten, ampak prevzame vlogo stativa za napravo s katero zvesto dokumentira dogajanje. Nič novega. Je pa vlogo motilca koncerta s svojim telefonom prevzel Johnson, ki je onkraj svojega pevskega angažmaja na koncertu zavzel še vlogo snemalca koncerta; nekaj časa ob strani odra, nekaj tudi med svojim nastopom, pa tudi s sprehajanjem med čelisti, ko tam ni imel kaj početi. Iz vseh na odru in pod njim je popolnoma podredil enemu od družbenih omrežij in uničil se tisto nekaj male povezave med publiko in nastopajočimi.
Občinstvo, ki je lepo zapolnilo dvorano Tvornice kulture, je sicer vse, tudi nove, prvič v živo zaigrane komade z novega albuma sprejelo toplo, z aplavzom in nekaj vzkliki, kar pa je za metal koncert podpovprečno, pravzaprav pasivno. Četudi so glasbeniki prekaljeni, izkušeni v komunikaciji s publiko, je bila razen ob redkih trenutkih, ob izdatni spodbudi z odra dvorana mirna. Tisti na mali tribuni na zadnjem delu dvorane so koncert ves čas spremljali sede. Le del prve vrste in nekaj osamelcev med publiko je razgibalo svoje vratove, glasilk kot že rečeno tudi ne pretirano število obiskovalcev, seveda ni bilo niti slutnje mosh pita – niti med thrasherskimi klasikami med katerimi so se vsaj fantje na odru spustili z verige in dali vtis metal koncerta.
Apocalyptica sicer tudi sodeč po prisotnosti na festivalih ostaja metal band. Prav tam so tudi tisti stari fani ki se znajo odzvat na njihovo starejšo glasbo in narediti metalski koncert. Njihovi samostojni koncerti pa že nekaj turnej zapored ostajajo v iskanju tiste prave povezave z občinstvom. Ne želim da ta kritika izpade nostalgično, češ “pred petnajstimi leti je bilo vse bolje”. Zagotovo pa je band v preteklost že imel formulo za uspešen samostojni koncert, ki je vsebovala pravo ravnotežje med instrumentalnimi in vokalnimi komadi, ki so jih prepustili občinstvu in ne pevcu na odru.
Če so bili v začetku prav zaradi svoje drugačnosti (vključno z instrumentalnim pristopom k metalu) magnet, so v avtorskih podvigih iskali različne smeri in se odmaknili od svojega žanra in primarne publike. Seveda od kvalitetnih glasbenikov kakršni so, ne gre pričakovati da bodo celotno kariero igrali zgolj priredbe oziroma poustvarjali, kakor bi to počeli če bi sledili tradicionalni poti klasično izobraženih glasbenikov v orkestrih. Logično torej, da so raziskovali svojo ustvarjalnost tudi v smeri sodelovanja z vokalisti, a s takim odrivanjem svoje izjemnosti v sceni v ozadje, postali na ploščah preveč podobni drugo skupino, v živo pa ne znali ustrezno prevesti studijskih komadov v živ nastop. Morda pa je njihov zadnji glasbeni izdelek z zgolj instrumentalno glasbo pokazatelj v smer obračanja nazaj k svojemu bistvu igranja metala na godala – tudi na koncertu.
Reči da so glasbeniki na odru koncert izvedli manj kot korektno, bi bilo žaljivo do Apocalyptice, reči da je bilo vzdušje na ponedeljkovem koncertu odlično, pa žaljivo do občinstva. Koncert je bil zgolj v redu. Z drugimi besedami: hitro se ga bo dalo pozabiti ker ni bil nič izjemnega, hkrati pa tudi ni bil slab.
avtorica: Mojca Selak
fotografije: Jan Prpič
video: Mojca Selak
Setlista:
1. Ashes of the Modern World
2. PAth / Fields Of Verdun
3. Refuse / Resist
3. Rise
4. En Route To Mayhem
5. I’m Not Jesus
6. Not Strong Enough
7. Shadowmaker
9. Nothing Else Matters
10. Cell-O
11. Grace
12. Seek And Destroy
13. Inquisition Symphony
14. I Don’t Care
15. In the Hall of the Mountain King
