Annihilator: Ballistic, Sadistic

Poba Nazadnje spremenjeno Mar 22, 2020

Založba: Silver Lining Music
Datum izida: 24.01.2020
Produkcija: Jeff Waters
Dolžina albuma: 45.28 min
Zvrst: Thrash Metal
Ocena: 8.0 / 10

Jeff Waters tudi danes velja za enega najbolj zanimivih, pronicljivih in najbolj vplivnih kitaristov, ki so se pojavili na vpenjajočem se orkanu thrash metala v drugi polovici osemdesetih. Leta se ga ne primejo, možakar pa ohranja neverjetno osupljivost v tehnični bravuroznosti, izjemni hitrosti (palm-muting njegove desnice ostaja še danes verjetno najhitrejši v galaksiji), neverjetni preciznosti in ob vsej tej vrtoglavi soničnosti, orjaški kontroli nad instrumentom, ki jo hkrati poseduje. Nad vse to pa je treba postaviti njegovo originalnost in posebnost, zaradi česar veljata zlasti prva dva albuma zasedbe Annihilator, za dosežka, ki sta dodala manjkajoče vplivne kamenčke v mozaik oblikovanja žanra thrash metala.

“Ballistic, Sadistic” je v vsej kreativni norosti Jeffa, že sedemnajsti album skupine. Annihilator igrajo danes seveda sebi lastni ustroj thrash metalske varietete, ki je nekakšna zmes doktrine thrashiranja, občutnih integracij klasičnega metala (vskoki Priest in Maiden začimb) ter tudi našobljene moderne do groove produkcije, ki godi k ekstremno nabrušenemu zobovju te, neukročene glasbene beštije.

Nemara ste sami začutili, da uvodna vzhičenost na tej točki polagoma pojenja. “Ballistic, Sadistic” je namreč že tretji zaporedni album, na katerem prevzema funkcijo vodilnega vokala znova Waters z glavo in brado. Torej je Jeff znova prevzel vlogo one man benda v studiu, razen bobnov, ki jih je odigral njegov koncertni legionar Fabio Alessandrini. Nič novega (več). Ob preverjeni formuli, se Jeff tokrat celo bolj očitno, kot je šlo pričakovati, sprehaja po delih zasedbe iz časov polpretekle zgodovine. Tako je I Am Warfare, sicer silno zabaven podvig, poln ritmičnih prelomov, nenadnih preklopov med frazami, kjer inttenzivno zasije Jeffov genij in talent nekaj, kar je ušlo iz “Schizo Deluxe” albuma in če se ustavimo pri skladbi Lipservice, ta konkretno vleče na Night Jumps Queen albuma “Set The Wolrd On Fire”. Tu je Psycho Ward, ki dolguje nekaj navdiha vodilni frazi klasike Stonewall iz albuma “Never, Neverland”. Vse to vsekakor “pije vodo”, ker je vse to ustvaril isti človek, nekoliko pa utruja ta šablona prepisovanja od samega sebe. Annihilator dostavijo tako zelo dober album, zelo soliden, s katerim pa ne presenetijo več (z izjemo tistih, ki skupine sploh še ne poznajo). Tudi predhodnik “For The Demented” (2017) je bil silno spodoben album, ob čemer poznavalcem skupine ni privzdigoval obrvi, novi album, sicer odlično (znova z iskrivim žarom in orjaškim srcem) odigrani, vešče komponistično “zapakirani” in sproducirani “Ballistic, Sadistic”, pa celo bolj očitno črpa iz Watersove zakladnice Annihilator fraz, ko so te delovale še sveže, nevsakdanje in edinstveno.

Kar nekaj rifov na tem albumu, smo torej že izkusili v preteklosti in če karikiram, je za novi album le te, možakar napisal verjetno kar v sanjah (s solažami vred).

Ob vsem spoštovanju, ki si ga je Waters prislužil in prigaral, mu res nimaš česarkoli očitati. Mož ima nov studio, uživa v vsem kar počne. In to počne še vedno z žarom mladostniške ihte in nebrzdanosti. In “Ballistic, Sadistic” grabi pravoverno “Annihilatorsko”, o tem ni dvoma, le vžge ne več tako, kot bi si stari poznavalec skupine nemara želel ali pričakoval. Nepošteno je gospodu, kot je Jeff Waters. sploh sicer govoriti kaj bi moral in česa ne, a nekaj je neizpodbitno. Res, da je “Ballistic, Sadistic” vokalno bolje oddelan (ali “odlajan”, kakor želite), kot predhodnik “For The Demented” (odštejmo vedno nove “šutarije” v besedilih), vseeno pa so vse najboljše plate Annihilator, žal praviloma povezane s pevcem, ki je bil vedno dodatni član skupine, začenši s prezgodaj pokojnim Rampageom, nadalje Pharrom, Comeauem ali Paddnom. Preprosto, če že ne cele skupine, kar je očitno utopično pričakovanje, potrebuje Waters ob sebi nujno v studiu (pa tudi na odru), pevca! Pevca, kot člana skupine. Vokalno je Jeff zadevo dovolj zadovoljivo zvozil, na boljši ravni od pričakovane, vendar ostaja, ob dejstvu prevelike Jeffove zaletavosti izdaje novih in novih albumov, torej tudi tu neizkoriščen prostor za dodano vrednost.

A kot povedano. Album je dober, povsem spodoben, a ker pogreva stare trike, bolj kot je šlo pričakovati, ne “strese” (vsaj starega thrashmetal prdca ne). Deluje nostalgično, čeprav si bo star fen skupine verjetno znova raje še milijontič zavrtel prva dva albuma skupine. Produkcija pa ubija. To pa je definitivno. Zato se tudi ta album nažiga ob najvišji možni glasnosti.

avtor: Aleš Podbrežnik