Založba: Metal Blade Records
Datum izida: 01.11.2019
Produkcija: James Atkinson
Dolžina albuma: 47.50 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 8.5 / 10
Angel Witch so še ena izmed tistih legendarnih skupin, ki so pred skoraj 40. leti s svojim glasbenim vizionarstvom, skupaj z Iron Maiden, Saxon, Diamond Head, Tygers Of Pan Tang, Tank in vrstniki zaorale ledino v glasbeni žanr, ki je doživel kmalu rapidni in premočrtni svetovni razmah v mnogih podžanrskih oblikah in se še vedno razvija. Bend, ki ga čislata še danes kot navdih Dave Mustaine, njegov nekdanji pajdaš Lars Ulrich in ki je navdihoval tudi pokojnega Chucka Schuldinerja. Bili so na začetku, bili so tam, kjer je vse nastalo. Bili so del gibanja imenovanega N.W.O.B.H.M. in hkrati s tem bili tisto, kar danes razumemo, kot pionirsko, »okostenelo« in najbolj primordialna verzija heavy metala. Njihov prvenec »Angel Witch« (1980) velja za kultno klasiko tega obdobja in enega kronskih studijskih draguljev, ki so izšli iz N.W.O.B.H.M. časov in ohranjajo še danes zimzeleno privlačnost. Zato bi morali biti del zbirke albumov slehernega gospodinjstva (v Sloveniji, kjer »reže vsakdanji kruh bridkega glasbenega intelektualizma« mdr. Ćale Sale, pač to ni mogoče).
Bend, govorimo torej znova o Angel Witch, nikdar ni bil sreče kovač, kar se stabilnosti in konsistence tiče in je v tem dolgem obdobju več, kot štirih dekad, nanizal komaj pet albumov. Zadnjega med njimi konec letošnjega novembra. To je »Angel Of Light«, ki je po sedmih letih nasledil odličnega predhodnika »As Above, so Below« (2012), s katerim so se Angel Witch vrnili na prizorišče ter reaktivirali tudi v smislu novih albumskih izdaj. Bend ni, ne glede na to, da poseduje skop diskografski opus, nikdar poniknil s scene v daljša obdobja »hibernacij«. Vsega dva (začasna) karierna razpada beležimo. Prvi se je zgodil kmalu po izdaji prvenca, ko se je Heybourne posvetil Blind Fury, drugi pa med letoma 1998 in 2001.
Kar je esencialno pri tej skupini, velja gotovo za vokal Kevina Heybournea (občasna podobnost z vokalistom zasedbe Witchfinder General Zeebom Parkesom je neverjetna), ki je v današnji inkarnaciji zasedbe, delujoče kot kvartet, edini originalni (in ustanovni) član. Sedem let je znova obilen časovni presledek v katerem se lahko ideje polnokrvno udejanjijo in optimizirajo v novem paketu avtorskih skladb. »Angel Of Light« se z lahkoto pohvali v doseganju tega in velja v gardi preživelih generacijskih staruhov, ki jih je dalo gibanje N.W.O.B.H.M, ob aktualnih albumih zasedb Satan, Diamond Head, Raven, Tygers Of Pan Tang in Cloven Hoof, za še en garant odličnosti in absolutni generacijski unikat. Slednje pomeni, da lahko tak album, kot je »Angel Of Light« v letu 2019, posname le zasedba, ki jo vodi Kevin Heybourne. Ta je v letu 2019 zadržal vokalne karakteristike, ki so na ped zbližane z energijo, kot jo seva njegov vokal, na studijskem prvencu. Kot da vmes nebi nikdar preteklo 40. let. Ob odlični produkciji, recimo raje zelo premišljeni produkciji, ki je namerno zadržala duh časov davne preteklosti, v oziru tega, da ponuja surov, zelo naraven, nezloščen, organski, živ in »demo-iran«, celo blago garažen, do mere punk rockovski zvok, je prav vokal (ob domiselnih kitarskih frazah s karakterjem) najpomembnejši element, s katerim Angel Witch tudi v letu 2019 in s petim albumom, po več kot 44. letih delovanja, ohranjajo vso kredibilnost in privlačnost. Sliši se da je večino izdelka posneta »in one take«, se pravi »na prvo žogo, v prvem poizkusu in da ekipa Angel Witch ne trpi novodobnih (trendovskih) programskih pripomočkov kopiranja in lepljenja motivov, pač pa to pomeni, da si niti dva prehoda, niti dva refrena, v posamezni skladbi novega albuma, nista enaka. Stara šola, ki ji rock’n’roll torej teče po krvi. Tudi to je tisti element, ki zgolj potrjuje, da so Angel Witch absolutni generacijski posebneži in vrste dinozavri, ki »nočejo« in »ne morejo« izumreti (za namig, isto počnejo še danes v studiu tudi Deep Purple in Uriah Heep).
Angel Witch ohranjajo močno izpovedno recepturo in so tudi v novih časih in z novimi rifi izjemno prepričljivi. Album je v atmosferičnem smislu še vedno poln ihtave jeze, razočaranja, uporniške poze, bend pa pristopa v komponiranju in eksekuciji neposredno, frontalno ter skrajno napadalno, kot da jih ne bi štel 44., pač pa bi komaj nastal. Kevin Heybourne in Jimmy Martin igrata kitari z neverjetnim užitkom in angažiranostjo in to se čuti, ne le v prodornih frazah, pač pa tudi v okraskih, kot je dodajanje tercetnih harmonij v pasažah, ali podoživetih solažah. Album je izrazito mračen, nosi jasen distopični moment in deluje uničujoče katarzično in povampirjeno. Motivi so silno domiselni in posedujejo veliko medsebojno razgibanost zavoljo nenehne prodorne (in navdahnjene) idejne iskrivosti, je pa občutek ta, da bi bile lahko skladbe vseeno kanček krajše, s čimer bi vodilni motivi pridobili na večji izpostavljenosti in bi skladbe tako še bolj »zgrabile«. Night Is Calling je najdaljša kompozicija albuma in črpa mestoma navdih nad likom in delom Black Sabbath. Obenem deluje kanček razvlečeno in bila bi lahko dve minuti krajša, saj je v njej nanizanih nekaj izjemno dobrih idej, kot je npr. prehodni motiv, ki se prične na 03.51 min in na mestu, kjer preide komad malo pred peto minuto v pospešen tempo, ki ga vodi še en sila markanten rif, v katerem zgrabita obe kitarski solaži. Izvrstna skladba, nasploh če bi merila v dolžino malo manj. Obenem ponudijo Angel Witch tudi na novem albumu obilje neposrednega satanskega klofutanja, kar velja za nasršeno uvodno Don’t Turn Your Back in kasneje na albumu za še bolj nabrito in še bolj dramatično pogubno We Are Damned, kot tudi izrazito okultno zaušnico klasične samodestrukcije z Window Of Despair.
Legende se držijo. V svoji obrti ostajajo mojstri svojega posla in perfektno rokujejo z recepturo, ki jo obvladujejo. »Angel Of Light« ni tako variabilen kot njegov predhodnik »As Above, So Below«, vendar pa zadržuje vse osnovne elemente, ki definirajo lik te kultne skupine. Zvok in slog njegove izpovedne narave, pa deluje sveže, neukročeno, jedrnato in zato brez težav odpelje poslušalca s časovnim strojem tja, daleč, daleč nazaj, ko je bil heavy metal še cepetavi pobalin.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
01. Don’t Turn Your Back
02. Death from Andromeda
03. We Are Damned
04. The Night is Calling
05. Condemned
06. Window of Despair
07. I am Infamy
08. Angel of Light
Zasedba:
Kevin Heybourne – vokal, kitara
Jimmy Martin – kitara
Will Palmer – bas kitara
Fredrik Jansson Punkka – bobni
