Založba: Virta
Datum izida: junij 2003
Produkcija: Anekdoten
Dolžina albuma: 46.19 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.0/10
»Gravity« je bil četrti studijski album švedskih progrockovskih mračnjakov Anekdoten, ki so pod vodstvom genialnega pevca in mult-inštrumentalista Nicklasa Berga (slednji se je v tem obdobju preimenoval v Nicklasa Barkerja) skupaj z rojaki Änglagård na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja sprožili t.i. tretji val progresivnega rocka. Anekdoten so bili vedno nagnjeni k mračnejši strani progresivnega rocka, kar je sicer značilno za večino skandinavskih progrockovskih in progmetalskih skupin.
Poleg lastnega, prepoznavnega zvoka, ki je bil večinoma preplet art rocka, psihedeličnega rocka, prog metala in simfoničnega prog rocka, niso nikoli niso skrivali, da so na njih vplivali predvsem King Crimson, kar se lahko sliši zlasti pri pogosti uporabi melotronskih valovanj, pogostokrat kaotičnih in razbitih ritmih, mračni atmosferi in privrženosti do ustvarjanja postapokaliptičnih besedil. V primerjavi s predhodnikom »From Within« (1999) je bil »Gravity« nekoliko dostopnejši dosežek in manj soroden King Crimson kot običajno. kar pomeni, da so Anekdoten naredili naslednji zrelostni korak pri razvoju samosvoje zvočne podobe brez tega, da bi se odpovedali pričakovani zvočni eklektičnosti.
Berg, ki je postal Barker zaradi svoje navdušenosti nad angleškim pisateljem, režiserjem in slikarjem Cliveom Barkerjem ter grozljivkami za katere je pisal filmsko glasbo v sklopu stranskega projekta Morte Macabre, na »Gravity« ni ponujal nič kaj veselih vizij bližnje prihodnosti. To je slišno in razvidno že iz postapokaliptičnega besedila na uvodni kompoziciji »Manolith«, katero narekujejo odebeljene bas linije, nenadni časovni prehodi, prostrane melotronske zavese, razlomljene kitarske pasaže in Barkerjev značilen, izrazito melanholičen pevski pristop.
»Ricochet« je nadvse posrečen preplet zasanjanih, melanholičnih in nostalgičnih ambientalnih odtenkov na račun čudovito harmoniziranega spoja Barkerjevega melanholičnega vokalenga pristopa, melotronskih valovanj, eklektičnih kitarskih pasaž in dinamičnih bobnarskih prehodov. »The War Is Over«, ki zveni kot, da bi bila ustvarjena na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je melanholična, akustično usmerjena balada z nezanemarljvim vnosom psihedeličnih elementov in stalnim poudarkom na meltoronskem valovanju.
Skladba »What Should But Did Not Die«, kjer vlada skrivnostno in napeto vzdušje, bi lahko bila odlična podlaga za glasbo iz filmske grozljivke. Vrhunec te imenitne kompozicije predstavlja njen zaključni del, ko se zdi, da bodo prevzeli pobudo kaotični ritmi in nasršene kitarske pasaže, vendar se skladba, po zmagoslavju melotronskih valovanj v režiji Anne Sofi Dalhberg, proti koncu ponovno umiri. Tudi »SW4«, ki na račun nepopisne melanholije in otožne pevske prestave vsebuje kar nekaj sorodnosti s skupino Porcupine Tree, po vzdušju spominja na bližnje srečanje z duhovi.
Ambiciozna naslovna skladba, ki vsebuje tud nekaj več progmetalskih elementov kot je to za Anekdoten običajno, predstavlja enega izmed vrhuncev tega albuma. Čudovito harmonizirane melotronske teksture ter eklektične kitarske pasaže se odlično prepletajo z vokalno otožnostjo in kompleksnimi bobnarskimi prehodi dokler vse skupaj ne pripeljejo do dramatičnega in pretresljivega zaključka. »The Games We Play« je nežna, psihedelična balada na kateri vlada neizmerna otožnost in skorajda hipnotična zasanjanost.
»Gravity« se zaključi z mračno inštrumentalno mojstrovino »Seljak«, ki je izraz za kmeta v jeziku naših nekdanjih južnih bratov. Kje so člani Anekdoten to izvedeli se lahko samo ugiba vendar si med poslušanjem te mračne pustolovščine ni težko predstavljati ostarelega, zagrenjenega kmeta kako osamljen sredi negostoljubne pokrajine poskuša preživeti, medtem ko ga preganjajo duhovi najbližjih pokojnikov. Tu Anekdoten še zadnjič na albumu na zavidanja vreden način demonstrirajo svoj izjemen smisel za ustvarjanje eklektičnih ritmičnih nians, grajenje kompleksnih ambientov in ustvarjanje dramatičnih, večdelnih harmonij.
»Gravity« je še utrdil kultni status Anekdoten in jih na začetku novega stoletja izstrelil na vrh skandinavskih ‘mračnjakov’ tretjega vala progresivnega rocka. Po slovesu njihovih dalnjih ‘bratrancev’ Landberk in stalno nejasnem statusu Änglagård, se je po izidu »Gravity« zdelo, da bodo veliki oboževalci melotrona vsaj za nekaj časa ostali na vrhu mračno usmerjenega skandinavskega progresivnega rocka, vendar so jih od tam že kmalu ‘prepodili’ Opeth, ki so se ravno v tem času začeli vzpenjati proti vrhu tovrstne scene.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Monolith (6:07)
2. Ricochet (5:44)
3. The War Is Over (4:42)
4. What Should but Did Not Die (6:43)
5. SW4 (6:04)
6. Gravity (8:19)
7. The Games We Play (3:24)
8. Seljak (5:16)
Zasedba:
Nicklas Barker – vokal, kitara, Mellotron, Rhodes, Farfisa, vibrafon
Anna Sofi Dahlberg – vokal, Mellotron, klavir, Farfisa, orgle
Jan Erik Liljeström – vokal, bas kitara
Peter Nordins – bobni, činele, vibrafon, Mellotron
