Anaal Nathrakh poteptali londonsko Scalo

Rok Nazadnje spremenjeno Dec 30, 2022

Aaah december, mesec že pregovorno abotne božične glasbe, ki odzvanja iz vsakega drugega zvočnika in mesec hiper potrošništva in to ne glede na to, da nam svet propada skorajda pred očmi. Bolj primernega časa za obisk prvega Anaal Nathrakh koncerta po skoraj štirih letih si ne bi mogel zamisliti in tega so se očitno zavedali tudi Mythology, kot organizatorji koncerta. Dvojica Dave Hunt oz. V.I.T.R.I.O.L. in Mick Kenney oz. Irrumator je pred dobrima dvema letoma posnela, če že ne najboljši, pa vsekakor najbolj ušesom prijazen (kakor čudno se že to sliši) Anaal Nathrakh album, Endarkenment, nato pa se je zgodilo… Vsi vemo kaj in plošča je ostala zgolj v predvajalnikih glasbe in na lestvicah najboljši metal albumov leta 2020. Prihodnost Anaal Nathrakh pa nejasna in nedorečena. Kot od nikoder pa je pred nekaj meseci odjeknila novica, da Mick Kenney Anaal Nathrakh ne more več pomagati in da je Dave Hunt okrog sebe zbral ekipo glasbenikov iz bendov Akercocke in Voices, s katerimi bo odigral morda povsem zadnji koncert benda. 14. decembra se je tako v dvorani Scala, locirani v predelu Londona imenovanem King’s Cross (znanem predvsem po čudovitem hotelu in železniški postaji na kateri je tudi znana platforma št. 9 ¾ iz Kosmatega lončarja) odvil koncert za katerega lahko z lahkoto, po res številnih videnih koncertih, trdim, da sodi med najboljše tri kar sem jih videl.

Po dolgi koloni, ki se je po angleški maniri vila pred dvorano (in bila po isti maniri enako hitro tudi spravljena v dvorano) so točno ob napovedani uri so kot prvi nastopajoči na oder stopili domačini, death metalci De Profundis, ki so letošnjega oktobra izdali svojo šesto studijsko ploščo, The Corruption of Virtue, in le-tej logično namenili največ pozornosti. Že kar lepo napolnjeno dvorano, ki vase sprejme kakšnih petsto duš so pozdravili z Martyrs s prejšnje plošče The Blinding Light of Faith, na novo pa v nadaljevanju opozorili z Ritual Cannibalism, s katerim so pokazali zakaj z novim albumom končno le dobivajo nekoliko več zaslužene pozornosti. V dobre pol ure so De Profundis Scalo kot jeklena krogla za rušenje poteptali z visokooktanskim death metalom, v katerem spretno mešajo vplive ameriškega in švedskega death metal, začinjenega z nekoliko kompleksnejšimi, tehnično zahtevnejšimi elementi. De Profundis tako poleg rušilne moči odlikujejo virtuozne kitarske solaže v stilu velikih Death ali njihovih sorojakov Mithras, še bolj pa izrazit, dobro slišen in pester ter razgiban bas, čigar linij in zvoka se ne bi sramovali ne Death in ne Obscura. Zavoljo dobre predstave je petorka dobila tudi zasluženo dober odziv in se od pretežno angleške (z nekaj Slovenci in celo enim Japoncem pa še kakšnim tujcem željnim decembrskega Anaal Nathrakh kaosa) publike poslovila s tektonskim War Be Upon Him. V primerjavi s tem, kar je sledilo pod črto sicer nič posebnega, a De Profundis so dodobra ogreli čedalje bolj na gosto posejano publiko.

Tudi japonski posebneži Sigh so tako kot De Profundis letos poleti izdali novo, že svojo dvanajsto, studijsko ploščo (odštevši en kup kratkometražnih albumov in splitov) Shiki in London po dolgih letih pozdravili s sludgersko težkimi riffi njenega skoraj osemminutnega uvodnega komada Kuroi Kage. Sigh je na evropskih odrih kar težko ujeti zato veljajo njihovi nastopi skorajda za nekakšno ekskluzivo in tudi njihov londonski je bil tak, saj je bil to zanje prvi nastop na tleh Združenega kraljestva po debelem desetletju. Famozne (predvsem po tem, da je njihov kultni prvenec Scorn Defeat, kot edini neevropski album, na svoji založbi Deathlike Silence izdal sam Euronymous) Sigh smo pred leti sicer ujeli na češkem Brutal Assaultu, kjer so prepričali in s svojim avantgardnim in eksperimentalnim pogledom na black metal pustili zelo dober vtis. Takrat jih je bilo na odru cel kup in navdušili so v glavnem z v živo odigranim saksofonom in številnimi drugimi etničnimi inštrumenti, zato se je nekaj podobnega pričakovalo tudi tokrat. A Sigh so to pot nastopili v zelo okrnjeni zasedbi, saj sta vodji benda Miraiu Kawashimi družbo delala le še Junichi Harashima (bobni) in novi kitarist Nozomu Wakai (kitara). Svojo karizmatično ženo Dr. Mikannibal, ki sicer skrbi za glas in saksofon je Mirai tokrat žal pustil doma in Sigh so celokupno gledano izpadli nekoliko mlačno. V slabi uri je trojica sicer odigrala dober presek dolgoletne kariere in se poleg novega albuma dotaknila tudi kultnega black metal prvenca Scorn Defeat, pa prav tako kultnega Hail Horror Hail z naslovnim komadom in naspidiranega hita The Transfiguration Fear (z albuma In Somniphobia) z nalezljivim refrenom (»Into darkness you’re falling/Into (the) fire/The end of torment I’m calling/See the world, it’s to disappear«). Seveda pri Sigh ne umanjka niti nekaj šova, za katerega je tokrat poskrbel Nozomu z »rezanjem« svojih rok s katano in Mirai z branjem iz goreče biblije, poleg tega pa predstava Nozume in Junichija, ki bi svoje mesto prej kot v black metal bendu našla pri kakšnih Van Halen. Kljub nastopu, ki ni v celoti upravičil pričakovanja, so Sigh za konec londonsko publiko suvereno opomnili, da se black metal ni začel na Norveškem temveč v Angliji in kakopak odžgali Venom klasiko Black Metal, med katero pa je žal Nozomu crknila kitara in jo je usposobil šele za prav zadnji rif.

Naj bo glede koncerta Anaal Nathrakh jasno kar na začetku. Še pomnite tistega kultnega prizora z eksplodirajočo glavo iz Cronenbergove packarije Scanners? Ali pa Monty Python skeča Mr. Creosote in kot rezina tanko metino čokoladico? Ali pa posnetkov eksplozij jedrskih bomb? No, natančno tak je bil koncert Anaal Nathrakh v razprodani londonski Scali in natančno tak učinek je imel koncert na ušesa in druga čutila vseh zbranih v napolnjeni dvorani. Dave Hunt je v novi inkarnaciji ob sebi zbral Dana Abelo (bas; Voices), Davida Graya (bobni; Akercocke, Voices), Sama Loynesa (kitara; Akercocke) (in še enega kitarista, čigar ime mi je žal ušlo) in novo postavo imenoval zgolj kot »eksperiment« katerega prihodnost (še) ni jasna. In hudiča, kakšen eksperiment je bil to! Da se bo zgodilo nekaj zares velikega in kaotičnega je tako napovedal že intro Acheronta Movebimus s svojim počasi se stopnjujočim vzdušjem, s katerim je premosorazmerno rasla tudi v napetost v dvorani. Ta je eksplodirala, ko je na oder kot boksar v ring priletel Hunt in bend popeljal v furiozno izvedbo Unleash, celotna zasedba pa je, kljub manjšim začetnim kiksom dokazala, da ne gre za nikakršen eksperiment, temveč za zasedbo, ki je zgledala in zvenela kot, da skupaj igra že leta. Hunt je s svojo prezenco dvorano v hipu spravil v ekstatično gibanje sorodno tornadu, saj pod odrom kar ni bilo videti konca moshanju in crowd surfanju, umanjkal pa ni niti masiven wall of death. Čeprav je opozoril, da ne bo čustven oz. »touchy feely«, kar seveda ne pritiče bendu, ki razgalja vse najbolj temne plati človeštva, pa se je Hunt vseeno vidno presenečen in srečen nad odzivom publike le-tej ves čas zahvaljeval s »cheers« in vseeno dal kanček upanja, da Anaal Nathrakh vendarle še niso rekli zadnje besede. Hunt je razložil tudi Kenneyjevo odsotnost, saj se je ta med pandemijo preselil v ZDA in zaradi obilice producentskega dela ne more več niti zapustiti hiše, nato pa popeljal naprej v pravi blitzkrieg unikatne zmesi black metal kaosa, industrial štancanja in death/grind brutalnost, podprte z odlično vokalno izvedbo v kateri je seveda prednjačil Hunt, ob izdatni in suvereni podpori Abele in Loynesa. O izboru komadov niti ne gre izgubljati besed, saj so fantje predstavili čudovit diskografski presek, kjer je težko izbrati favorite. A nepozabni so zveneli nečloveški kriki v londonsko noč Bellum Omnium Contra Omnes (ki opisuje filozofije Thomasa Hobbesa o naravnem stanju družbe kot »vojne vseh proti vsem«), Between Shit and Piss We Are Born, najbolj surovo zveneč komad večera Submission Is for the Weak z mayhemovsko zvenečega prvenca The Codex Necro, prvosvetovne protivojne epopeje Forward! ter prvič v živo odigranih Libidinous (A Pig With Cocks in Its Eyes) s halfordovsko odkričanim refrenom ter naslovnim komadov aktualne plošče Endarkenment. Ah, res težko je ubesediti kaj so Anaal Nathrakh pričarali v Londonu in edini minus koncerta je bil res njegov prehitri konec, saj fantje ne serjejo z raznimi dodatki, temveč publiko poteptajo brez pavz, kot tudi tokrat z epskim Forging Towards the Sunset ter zaključnim Do Not Speak, ki ga je Hunt napovedal z znanim Orwellovim citatom iz 1984: »If you want a picture of the future, imagine a boot stamping on a human face – for ever«. Točno tako so nas z nepozabno predstavo tistega večera poteptali in v pulpo spremenili Anaal Nathrakh.

Glede na videno in slišano resnično upam, da to ni bil labodji spev skupine, v kar glede na odziv publike in posledično Huntov odziv tudi dvomim. Hkrati pa je Anaal Nathrakh bend, ki ga v času in prostoru v katerem živimo, kot opomnik gnilobi človeštva (tako v smislu družbenih odnosov, odnosa do narave, (geo)političnih odnosov in nenazadnje povsem človeških, medsebojnih odnosov), preprosto potrebujemo. Saj veste, kaj je dejal Nietzsche: »Če dolgo strmiš v brezno, brezno začne strmeti vate.« Kaj pa je v tem breznu pa natančno vedo prav Anaal Nathrakh.

Fotografije: Nina Grad

SIGH: