Nastopajoči: Lost Society / Solstafir / Amorphis
Datum koncerta: torek, 1. 11. 2023
Lokacija: Zagreb / Boogaloo / Hrvaška
Prišel je tudi tisti dan, ko se je naposled in po več letih, na koledarju našega koncertnega pohajkovanja ponovno znašel zagrebški klub Boogaloo. Tja so morali priti namreč prav finski progresivni in melodični death metalci Amorphis.
Legendarna skupina, nepretrgoma delujoča vse od leta 1990 dalje, se je v znamenitem zagrebškem klubu ustavila na koncertni promociji zadnjega in skupno že štirinajstega studijskega albuma “Halo”, ki je izšel v lanskem februarju. Na turnejo so kot posebne goste povabili islandske metalske ‘čudake’ Solstafir, ki so slogovno svetlobna leta oddaljeni od Amorphis, kar pa ni nobeno presenečenje. Gre za taktiko, ki jo zadnja leta ubira mnogo zasedb, saj prinaša tak trik izdatnejšo koncertno obiskanost pri izpeljavi turnej. Da bo mera polna, so vzeli Amorphis s seboj za podporno skupino še finske rojake z zavidljivo kilometrino in petimi albumi v žepu, to je groove metalkoraše Lost Society.
Da bo obisk Boogalooja konkreten, je potrdil že uvodni nastop zasedbe Lost Society. odličen party time uvod je skazila le ena ‘drobnarija’. V Boogalooju smo. Zvok torej. Zvok kitar. Basi in bobni so prebijali, pa vrzimo to preko ramen, in poglejmo raje kaj so ponudili Lost Society v Zagrebu. V konkretnem iztržku najnovejši in skupno peti studijski album “If The Sky Come Down” (2022) iz katerega so za uvod izstrelili točki 112 in Underneath. Večina reči se je vrtela okrog frontmana Samyja Elbanne, ki je vseskozi rutinirano in suvereno podžigal publiko in bil pri tem zelo uspešen. Povsod ga je bilo dovolj. Kričavi in ‘nakičeni’ zabavljač (‘sleaze meets metalcore/nu-metal’ – hja, človek doživi marsikaj), se je ob uigrani podpori ritem linije ter zaslombi kitarista Arttu Lesonena, izvrstno znašel. Ni kaj! Magneta mu ne primanjkuje. Odlična uigranost – prava uvodna doza pobalinskega šusa, je pripravila pisto za povsem drugačno glasbeno štorijo, ki je sledila.
Solstafir. Islandski posebneži. Usekani post metalci! Delujoči od leta 1995 in neverjetno. Bend je dejansko udaril na plano v post-milenijskem obdobju, ko je zanimanje za žanr post metala pričelo skokovito naraščati. Bend je v vsem samosvoj in edinstven. Kakorkoli obračaš. Ne zgolj po tem, da se pridno držijo rabe islandskega jezika v kompozicijah, pač pat tudi v unikumu, ki ga razvija njihova glasbena filozofija. To je privedlo na njihov zagrebški koncert trume zagretih privržencev, ki so se pridno zbirali že mnogo pred nastopom ob mizi s prodajo uradnih spominkov skupine, ko pa je bend ob devetih zvečer udaril na plano, je odziv publike vse to le potrdil. Oprava skupine ustvarja občutek lucidnosti že zavoljo same oprave in odrske drže (naj dodam osebno noto da se pri tem večkrat spomnim na Vulture Industries), kar dodatno krepi tudi samo odrsko odzivanje pevca Aðalbjörna “Addija” Tryggvasona med koncertom. Enourni hipnotični nastop okrepljen z zahtevano bolščavo masivno, ostro in nad vsem surovo zvočno vzmetnico s čimer so Solstafir razvijali rušilnost. Pogled na rustikalni instrumentarij obeh kitar in Rickenbecker bas kitare je dodajal svojo noto.
Solstafir so v eni uri sicer dali poudarek aktualnemu albumu “Endless Twilight of Codependent Love” (2020), ki je celokupno gledano do tega dne najbolj ambientalen in ‘mehak’ izdelek, a je repertoar obsegal tudi starejše klasike skozi katere se je silovito iskrila temačna podoba skupine, ki ohranja zvesti stik z black metalskimi koreninami kariere. Publika je nosila bend na rokah. Prizorišče se je konkretno zgostilo, sam nastop pa se je odvrtel hipoma. Ura s posebneži Solstafir je bila definitivno premalo.
Amorphis – glavne zvezde večera, so se znašli na odru ob 21.30 h. Konkretno nasičen prostor z meglo, obiljem modre, rdeče svetlobe, z občasnimi prebliski belih žarometov. Bend je po pričakovanju udaril z materialom nove plošče “Halo” (Northwards in takoj za njo On The Dark Waters). Publika ponori – drugega ni šlo pričakovati. Amorphis so bilo pogrešani – svoje je storila vsiljena pavza p(l)andemije. Evforija v publiki je naraščala iz minute v minuto. V začetnem delu zvok ni bil ravno optimalen, a so se stvari relativno uredile do še ene nove skladbe The Moon.
Amorphis so ekipa. Sekstet. Dihajo drug za drugega. Ko so na odru, delujejo kot hokejska ekipa. Sevajo izjemno samozavest ter demonstrirajo fascinantno uigranost. Komunikacija med člani je vseskozi tesna in bend deluje na odru dejansko kot neprebojna utrdba. Tomi Joutsen (z majico kultnih švedskih death metalcev Grave) je briljiral v vokalnem oziru. Brez težav je skozi koncertni nastop preskakoval iz ‘growl’ linij na čiste vokalne linije. Niti za hip ni pokazal nikakršne šibkosti. V pavzah je z kratkimi a jedrnatimi nagovori podžigal privržence in jih držal ob sebi. Bend je dostavil konkretno bero odrske kinetike. Med Bad Blood npr. so se Koivusaari, Holopainen in Laine med pasažo postavili na skrajno desno (gledano na oder) v linijo z ramo ob rami itn…
Vse to ne čudi. Amorphis so skozi dolgoletno kariero ohranili pravzaprav izvorno DNA. In jo razširili. Iz kvarteta so sčasoma prerasli v sekstet. Danes igrajo slikovito in samosvojo zmes melodičnega death metala z izrazitimi odkloni k progresivnim, pa tudi folk elementom. Član z najkrajšim stažem v skupini je danes pravzaprav kar vokalist Tomi Joutsen, ki je zavoljo karizme in izjemnih vokalnih kvalitet, pravzaprav nezamenljivi član skupine. Že samo ta opazka potrjuje, da so Amorphis na odru v izvedbenem oziru mogočna entiteta.
Svojo štorijo koncerta je prinesel del, ko se je bend lotil zaporednega ‘trojčka’ iz kultnega drugega studijskega albuma “Tales From a Thousand Lakes” (1994). Začelo se je z uvodom Thousand Lakes, ko vpade bend v Into Hiding, Tomi pa vpraša prisotne, ali moti koga, če z repertoarjem ostanejo kar še naprej pri omenjenem albumu. Tako sta odjeknili še Magic And Mayhem ter Black Winter Day. Noro. Sledijo minute namenjene silno cenjenemu albumu “Skyforger” (2009). Del s silno muzikalno zapeljivostjo, kar sta dostavili druga za drugo teatralni Silver Bride ter za njo Sky Is Mine.
Po muzikalno podkožni novi Seven Roads Come Together je bend pripeljal svoj koncert do velikega finala tako, da je iz železne ropotarnice najprej privlekel ‘ponarodelo’ My Kantetele (“Elegy”, 1996), ki jo je obvladovala dvorana do potankosti, nastop pa so Amorphis sklenili z eruptivno “Eclipse” (2006) klasiko House Of Sleep.
Amorphis so brez posebnega teatra zapustili oder, vsekakor pa je v Boogalooju odmevalo, saj je publika zahtevala obvezni dodatek. Skupina se je še enkrat dotaknila albuma “Queen of Time” iz katere je izvedla (skozi koncert vseskozi blago pogrešani) otvoritveni rušilec The Bee, ob katerem je dvorano vrglo s tečajev.
Amorphis delujejo silno profesionalno. Že res, da je rutina velik del njihovega posla, kar ne čudi ob takšni kilometrini, a bend s tako močnim zaledjem ustvarjenih kompozicij, preprosto ne more in ne zna razočarati. V Zagrebu so dostavili vrhunsko predstavo in šov nabit z rušilno energijo, ki je potrdil, da veljajo Amorphis po več kot 30. letih delovanja za glasbeno formacijo vredno vsega strahospoštovanja. Sekstet se ne ustavlja. Iz leta v leto še naprej raste in artistično zori.
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Lost Society setlista:
1. 112
2. Underneath
3. Riot
4. Awake
5. What Have I Done
6. Into Eternity
7. No Absolution
8. Stitches
Solstafir setlista:
1. Bláfjall
2. Akkeri
3. Rökkur
4. Fjara
5. Ótta
6. Goddess of the Ages
Amorphis setlista:
1. Northwards
2. On the Dark Waters
3. Bad Blood
4. The Moon
5. Thousand Lakes (taped intro)
6. Into Hiding
7. Magic and Mayhem
8. Black Winter Day
9. Silver Bride
10. Sky Is Mine
11. Wrong Direction
12. Amongst Stars
13. Seven Roads Come Together
14. My Kantele
15. House of Sleep
—dodatek—
16. Intro
17. The Bee
