Nastopajoči: Amon Amarth (predskupini: Insomnium, Kanonenfieber)
Datum: ponedeljek, 19. 8. 2024
Lokacija: Lignano Sabbiadoro / Arena Alpe Adria / Italija
Evropa sredi avgusta 2024! Osušena in oglodana! Od žgočega sonca in požarov, pa tudi bestialnih nalivov. Kje je ravnovesje? Kam je šlo? No, tako ali drugače. Koncertni utrip v tem času leta vselej polagoma usiha. V izteku je. Z velikim finalom večjih evropskih festivalov. Obisk paketa Amon Amarth, Insomnium in Kanonenfieber v Sloveniji bližnjem italijanskem letoviškem kraju Lignano Sabbiadoro (mestece sodi še vedno v Furlanijo-julijsko krajino) se je zdel zato silno priročna izbira. Prevevalo nas je pravo koncertno dolgočasje. Točneje povedano – preganjala nas je strašna koncertna lakota.
Jasno je, da imajo Amon Amarth konkretno četo privržencev na globalni ravni in statusa, da so postali skozi čas zares velika skupina jim danes več ne more vzeti nihče. No, dejstvo pa da so Insomnium silno cenjena finska melodičnodeath metalska ekipa, ki lahko brez kiča in lišpa in le s svojo ubranostjo izzove na odru kogarkoli v svoji žanrski sferi. Manjša neznanka so bili Kanonenfieber, ki sodijo med black metalce (z elementi death metalske retorike). Nemci maskirajo svojo glasbo pod kuliso grozot prve svetovne vojne, tako da gre v tem oziru še za eno skupino, ki pravzaprav postavlja ceremonialnost in teater pred glasbeno vsebino, kar je le dokaz, da četudi kdo ugotavlja, da metal še ni nevarno zataval v idejno izčrpanost, pa postaja publika danes vse manj in manj zahtevna do glasbe novih izvajalcev. Tako da lahko danes lažje osvojiš mase z dobro projeciranim manevrom šemljenja, kot pa s samo glasbeno substanco, ki je lahko povsem generična. A počasi. Vikingi, Prusi,… Vojna, vojna, vojna. Na vseh tirnicah vsakdana. Kamorkoli obrneš glavo. Peklenšček je že davno tega nepreklicno zapustil pekel in se vanj še lep čas ne namerava več vrniti.
A počasi. 19. 8. je poseben datum! Pred natanko 40. leti so na ta dan v Ljubljani prvič nastopili Iron Maiden v sklopu svoje takratne “World Slavery” turneje. Pred dvema letoma so v Opatiji na isti dan nastopili na povsem razprodanem prizorišču Švedi Sabaton, ki so v pičle pol ure razprodali tudi vse prodajne spominke (ostal ni niti en sam samcat našitek). Skratka. V energetskem oziru ima datum 19. 8. posebne čare! Čare zapisane metalskemu maševanju!
Zoprnije z vremenom postajajo glede koncertnih obiskovanj vse večja nadloga. Tako smo 19. 7. 2024 morali reševati glavo na Koroškem ob vesoljnem potopu, ki je botroval odpovedi koncerta art rock legend Toto. No, ponedeljkov dan 19. 8. v tem oziru ni prinašal nobenega olajšanja. Vselej, ko si se uzrl v nebo, je bil občutek, kot da bo vsak hip silovito pljusknilo ter te tudi tokrat ‘odplaknilo’, silno zaskrbljujoč. Naj omenimo da je tu pred leti zaradi dežja že odpadel koncert Dream Theater, kar pa recimo ni veljalo 29. 7. 2014 in za koncert Simple Minds. Ta se je odvil v dejanskem nalivu. Od začetka, do konca. Očitno je marsikaj odvisno tudi od panike posameznega menedžmenta izvajalcev.
Nekaj kapelj je res padlo takoj ob vstopu na prizorišče Arene Alpe Adria, ki je gostila skozi leta kup izjemno zanimivih in žanrsko živopisanih izvajalcev (RL si je mdr. tu ogledal zasedbe: Airbourne, Spandau Ballet, Uriah Heep, Chickenfoot, Simple Minds. A nas je po 15 minutah dež pustil pri miru, tako da se je vse lepo začelo odvijati po planih.
Dvajset minut preko sedme zvečer krenejo na oder Kanonefieber iz nemškega Bamberga. To skupino smo lahko gledali leta 2019 na tolminskem festivalu Metaldays, kjer je nastop prejel laskavo oceno! Tudi tokrat so Kanonefieber prepričali. Ves oder v megli. Nebo sivo. Rovi na bojišču prve svetovne vojne. Bodeča žica, žaklji zemlje in peska, utrditve, bunkerji…. Manjkal je le še vonj smodnika. In na odru štirje tipi v vojaških uniformah. A zamaskiranih obrazov. Ekstremni vokal s strogo nemškimi diktati. Ne manjka niti pruska čelada, strojni korak, salutiranje. Z eno besedo – na nek način zabavno, ko tole spremljaš v letu 2024 in se nihče več ne spomni grozot in vse morije izpred več kot sto let. Bend uporablja za začimbo tekste iz pisem vojakov s frontnih črtovij prve svetovne vojne, nadalje tudi nagovore Paula von Hindenburga in cesarjev Wilhelma II. in Jožefa I. Učinek je vsekakor grabežljiv. Bend nosi silno mračno atmosfero, celo doomersko obešenjaštvo, kot je to potrdila druga nova skladba skupine Menschenmühle (bend je odprl koncert z Grossmachtfantasie, ki najavlja novi album “Die Urkastrophe”), medtem ko delujejo simulacije ‘blast beatov’ večkrat kot neusmiljeni rafali mitraljeza oziroma topovsko granatiranje. Bend ni preskočil EP-ja in ga izvedel v celoti s točkama Kampf Und Sturm in Die Havarie, ki je zavoljo muzikalno popadljivega refrenskega napeva spravil na visoke obrate lep del parterja. V pol ure je bend uspel celo pripraviti publiko, da je ta uprizorila ‘wall of death’. Načeloma italijanska publika ne ‘pada na nemška besedila’ (izjema so seveda Rammstein), zato je bilo presenetljivo, da so Kanonefieber dosegli to s takšno lahkoto. Je bilo pa v publiki kar precej obiskovalcev iz Slovenije. Zvok soliden. Bend je sklenil nastop z The Yankee Division March (za to skladbo je vokale kot posebni gost prispeval pokojni The Black Dahlia Murder vokalist Trevor Strnad). A so Kanonefieber za skandinavski pristop v ekstremnih sferah pač glasba za ‘berače’. Kakorkoli obračaš. No, vsaj zaenkrat. To je dokazal hipoma naslednji izvajalec.
No, Insomnium so tista skupina, ki je že osvojila gorečo bazo privržencev. Kar velik del publike je obsesivno pričakoval skupino. In to je bend, ki dejansko lahko komu ukrade šov. Bend je krenil na oder deset minut preko osme zvečer in igral petdeset minut. S težkimi oblaki nabito nebo je ostajalo prizanesljivo tudi v nadaljevanju. Insomnium so kvartet, ki ne potrebuje nikakršnih dodatnih efektov, lišpa in kiča. So izjemno uigrana ekipa, ki opravi svoje delo s peklensko suverenostjo izvedbene perfekcije.
To je pravi melodični death metal. Od glave do pete. Ljubitelji Amorphis, Wintersun in pionirstva zasedb stare gotenburške šole, so prišli na svoj račun. Zlovešči growl basista in pevca Niila Sevänena, skladnost fraziranja kitaristov Markusa Vanhale (ta je prevzemal občasno na pleča tudi vokal) ter Ville Frimana ter pogubna ritmična strojnica Markusa Hirvonena, so za marsikoga pričarali vrhunec celotnega koncertnega dogodka v Lignanu. Poudarek je bil na promociji albuma “1996”, ki ohranja odličnost skupine. Naslovna skladba, White Christ in odlična atmosferična Lilian nekje na sredini koncerta, katerim so delale pogubno družbo starejše Valediction, izjemna simfonično epska ‘death metalska žalostinka’ Pale Morning Star ter v finalu podžigajoči Unsung ter favorit While We Sleep. Za kaj več preprosto ni bilo časa. Kratko a sladko. Zvok povsem dostojen. Komadi prave razgibane melodičnodeathmetalske simfonije. Ob ultramuzikalni melanholiji daljših instrumentalnih pasaž ob katerih zaledeni kri, je mogočno grmeč ‘growl’ Sevänena preprosto, esencialna vrednost skupine, ki mora delati družbo masivno uničujočemu fraziranju obeh kitar. Insomnium ostajajo pojem v ekstremnih sferah metala, ki zaseda svoje posebno mesto in dostavlja vselej, ko krene na oder, izvedbeno odličnost. Finci ne znajo in ne zmorejo zatajiti. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Z dostojno popedenanim zvokom vred.
Amon Amarth so bili tega večera s strani večine daleč najbolj težko pričakovan izvajalec. Parter je bil nabit pravzaprav do poslednjega kotička. Na tribunah se je dalo dihati, no v parterju pa le v oddaljenih kotičkih. Cca. 2.500 ljudi (prizorišče sprejme tja do 3.000 obiskovalcev). V prvih vrstah mnogo mladine. Celo takšnih, ki potrebujejo obvezno spremstvo. Vsi v pravovernih Amon Amarth majicah in bižuteriji, ki sodi v vikinško nomenklaturo. Prvo mesto pa je odnesel možakar, ki je bil opravljen v kožuhovino volka (od volčjih ušes, gobca do repa – komplet da mu ni para). Kasneje sva odkrila da se je pripeljal z Audijevim ‘old-timer’-jem in Čakovsko registracijo. Skratka ‘kralj’, pravi ‘hrvatski vuk’.
Na desni strani odra je organizator poskrbeli za okrepitve kar se varnosti tiče. Število varnostnikov so vsaj potrojili. Ve se zakaj. Prihaja namreč sodna ura – ‘Tolkienova gora pogube’ torej. Ura je pol desetih. Oder se razgrne. Na njem dva orjaška – več metrska Vikinga, kot stražarja. Z bleščečimi očmi. Na levi in desni strani odra. Bobnarska utrdba na velikem podestu, podprtem z orjaško vikinško bojno čelado z rogovoma. Razkošno in hipnotično. Potem priracajo fantje na oder. Odeti vsi v enakih opravah. Črne majice s ‘preklano’ črko ‘A’ rdeče barve na sredini (kar pomeni da je podvojena – v sozvočju z imenom skupine). No in stasiti vokalist Johann Hegg, ki se je skozi čas z rastočo sivo brado, pa tudi prigaranim trebuščkom, prelevil v pravega ‘borovega dedka’! Z obveznim rogom za svojim pasom. Vse je torej na svojem mestu.
Bend je pričel grmeti z Raven’s Flight (“Berserker”, 2019), publika pa je ponorela v hipu. Tokrat skupina ni uporabljala pravega ognja v pirotehniki. Le salve dima. A je bila klasika Guardians of Asgaard (“Twilight of the Thunder God”, 2008) moment, ko se je ljudem skrajno utrgalo. Vsa reč je ob pogledu na delo kvinteta delovala sicer zelo rutinsko. Bend je preigral ogromno skupaj in štirje člani kvinteta so v ekipi današnje postave tako rekoč skupaj vse od drugega albuma “The Avenger” (1999) dalje. Tisti varnostniki na desni strani odra pa tam niso stali zaman. Hitro so krenili v prostor med oder in prvo linijo publike, ker se je publika pričela lotevati ‘crowd-surfanja’, ki pa ni dosegalo razsežnosti tovrstnih nastopov na festivalih v Tolminu.
Hegg je po svoji navadi po drugem komadu poskrbel za daljši premor v katerem je nagovarjal in podžigal publiko in po pričakovanju podelil ‘nekaj sladkih besed’. Potem pa šus. Lahko se govori in premleva karkoli glede Amon Amarth, a eno je neverjetno. Spoj publike in skupine. Magično. Noro obvladovanje vsega kar je velevala vikinška nomenklatura in sporočilnost Nordijske mitologije, seveda ob tem da so vsi jedli iz rok navigacijam Johanna Hegga in ekipe. Odlična uigranost, superioren zvok. Ob dejstvu izjemne ceremonialnosti, kjer se kulisa odra vseskozi menja (od omenjenih orjaških vikinških kipov, do Drakarjev in v finalu s prvim dodatkom Crack The Sky z gigantskim zmajem), salvah dima, dinamični igri odrske razsvetljave, kjer delajo družbo statisti z vihranjem zastav (med komadom Tattered Banners and Bloody Flags) ali v opravi ‘suličarjev’ (komad The Pursuit of Vikings), je učinek naravnost hipnotičen. K temu dodaš nore odzive publike, ki je na trenutke postala naravnost ‘eno bitje’, kot šesti član skupine in občutja so izjemna. Čutiš tisto veličastnost velikega poenotenja, ki je dejansko najbolj intenzivno vselej na koncertih heavy metal skupin. Ta občutja so edinstvena, a da jih doživiš, moraš na heavy metal koncert. In Amon Amarth se lahko pohvalijo z izjemnim garnizonom svojih privržencev.
Hegg seveda ni skoparil s podžiganjem: “Bratje! Sestre! Vikingi!” Ljudje so mu jedli iz roke. Spet na drugi točki: “Legije!” In podobno. Seveda so vsi čakali tudi na trenutek, ko bo dvignil svoj rog. Bilo je po odlični novejši Shield Wall (“Berserker”, 2019). “Raise Your Horns!”, je zarjul Hegg dvignil kvišku svoj rog in nazdravil. Navdušenje ne pojenja. In prav vsi so do konca pogoltali svoje pivo iz kozarcev. Veliki finale z Raise Your Horns (“Jomsviking”, 2016), ki je bila napisana prav s tem namenom. Če bi jo zaigrali trikrat zapored, bi na prizorišču zagotovo zmanjkalo piva.
Kaj pa deževje? Ves čas je bliskalo. Dodatni efekt k vsej ceremoniji! Gratis. Pogledal si v nebo med grmenjem z odra, ki preglaša grmenje z neba, kjer se bliska. Bliska se z odra, bliska z neba. Bliska se z vsepovsod. In končno prične deževati. V prvem dodatku. S kot naročenim imenom! Crack The Sky. Kot da so na Valhalli naposled uslišali skupino, da pošlje par kapelj z neba na Areno Alpe Adria. In prav hecno. Deževalo je le med tem komadom. Drugi gratis efekt. Kot da so Amon Amarth tega večera obvladovali prav vse. Drugi dodatek – velika bomba s težko pričakovano Twilight of the Thunder God, je bil znova povsem suh! Vzdušje pa grandiozno! Ogromno obiskovalcev iz Slovenije. Resno.
Cel dogodek je deloval kot lep spomin na nekdanja druženja s to skupino v Tolminu. Vsekakor pa so Amon Amarth skupina, ki lahko zbere tudi po več 10.000 obiskovalcev. Odvisno od kapacitete festivala, odvisno od tega, kje je tak festival. A prizorišče Arena Alpe Adria je naravnost idealno za tak trojni paket, ki so ga kronali z nastopom Amon Amarth. Neverjetno je kako je ta skupina zrasla. Nekoč so nastopali v ljubljanski Cvetličarni. Bilo je v letih 2006 in 2007. Nekoč so nastopali v zagrebškem Boogalooju. Bilo je leta 2009. Tokratni nastop pred 2.500 ljudi je glede na veličino imena, pravzaprav zelo spravljiv fakt. Še vedno manjše prizorišče, ki je prav zaradi kapacitete dostavilo izdatnejše intenziviranje vzdušja in občutij, pri čemer so tudi tisti v absolutni manjšini, ki so prišli bolj firbcat na koncert (tako kot midva), lahko še vedno normalno dihali in tako uspeli prestati cel pekel brez ‘ogreblin’. Skratka, če zaokrožim. Ura in pol druženja z Amon Amarth! Izjemno in fascinantno!
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen
Kanonenfieber – setlista:
1. Grossmachtfantasie
2. Menschenmühle
3. Dicke Bertha
4. Ubootsperre (Intro)
5. Kampf und Sturm
6. Die Havarie
7. Over There (orig. George M. Cohan – intro)
8. The Yankee Division March
Insomnium – setlist:
1. 1696
2. Valediction
3. White Christ
4. Pale Morning Star
5. Lilian
6. Unsung
7. While We Sleep
8. Karelia (nasneti izhod)
Amon Amarth – setlista:
1. Raven’s Flight
2. Guardians of Asgaard
3. The Pursuit of Vikings
4. Deceiver of the Gods
5. As Loke Falls
6. Tattered Banners and Bloody Flags
7. Heidrun
8. War of the Gods
9. Put Your Back Into the Oar
10. The Way of Vikings
11. Under the Northern Star
12. First Kill
13. Shield Wall
14. Raise Your Horns
—dodatek—
15. Crack the Sky
16. Twilight of the Thunder God
