Založba: Nuclear Blast Records
Datum izida: 06.03.2020
Produkcija: Victor Smolski
Dolžina: 47.54 min
Zvrst: Power Metal
Ocena: 9.0 / 10
Kaj imajo skupnega rimski gladiatorji, vozniki športnih dirkalnikov, plezalec Alex Honnold in nenazadnje Victor Smolski? Zelo pozno se jim aktivira amigdala, pri čemer Honnoldu verjetno sploh nikoli. “Pozno” (ali zelooo pozno) pomeni, da bi, za razliko od povprečja večine, ki hitro spozna “strah” in se v povratni reakciji bodisi umakne ali pa napade, takšna oseba ob vzburjenju te parne žleze, nameščene v limbičnem delu možganov, še dolgo uživala v sprožanju dražljaja smrtne nevarnosti. Uživala še dolgo potem, ko bi že zatavala globoko v žrelo (skoraj gotove) smrti. No album »Rush of Death« postavlja mnogokrat vprašanje, kaj neki je tako privlačnega v tem, ko si soočen s smrtjo iz oči v oči. Kaj te vleče tja na ono stran?
Beloruski multi-instrumentalist, komponist, aranžer in producent Victor Smolski, mož ki je pred časom s svojimi Almanac nastopil v pravzaprav praznem Orto baru, ker nas v Sloveniji, deželi, kjer so za vekomaj dobil svoj domicil dalmatinski melos in raznoliki trači o slovenskih superherojih rumenih strani, nič več ne preseneča, mar ne? Smolski, je glasbeni genij, to je prvo, sicer pa slovi od nekdaj, kot strastni voznik hitrih avtomobilov. Svojo ljubezen do prebivanja v stanju vratolomnih hitrosti, je ta izjemni glasbeni virtuoz in komponist, polnokrvno prenesel seveda tudi na igranje kitare in kot član skupine Rage doprinesel k temu, da so legendarni hamburški metalci vstopili v najbolj razburljivo artistično obdobje svoje kariere, ki se je z Victorjevim izstopom leta 2015, tudi za vselej sklenilo (razen, če se Peavyju ne priključita Marco Minnemann in Guthrie Govan, kar se ne bo zgodilo).
Victor je z Almanac izdal dva izjemno dobra albuma, ki se v izpovedih naslanjata na rusko zgodovino, ko so tam vladali carji, s tretjim albumom »Rush of Death«, pa nas popelje osrednji del albuma celo v čase antičnega Rima (boji gladiatorjev), nekaj točk pa bodo posvojili tudi vozniki rallyja. To zveni ljubiteljem Rage lahko znano in omenjanje Rage je v oziru novega albuma precej bolj na mestu, kot pri predhodni dveh Almanac albumih. K temu se vrnemo malo kasneje. Kar se je primerilo Smolskemu pred vstopom v proces kreacije novega albuma je to, da so mu skoraj vsi člani prejšnje Almanac ekipe pobegnili. Preprosto. Zavoljo časovnih omejitev in mož je moral za tretji album pravzaprav iz ničle sestaviti novo ekipo. Preprosto so se Almanac pričeli dvigovati in postali v preteklem obdobju čislana entiteta, z veliko odigranimi koncerti. Victor je želel skupino obdržati v nenehni aktivnosti. Tako jo je obnovil z manj znanimi imeni, a toliko bolj angažiranimi. Ob dejstvu, da pripada inteligenca komponiranja tudi na novem albumu v celoti Victorju, je dejstvo, ki prinaša novosti na “Rush of Death” prerazporeditev vokalnih funkcij na nove vokaliste. Vokalist Patrick Sühl v kombinaciji z ženskim duetom (Jeannette Marchewka) in ob podpori vriskača Franka Becka ter občasnega growlerja Marcela Junkerja. To je ena bistvenih razlik, ko primerjaš novega s prvim in drugim albumom.
“Rush of Death” je kar se pompa tiče, znatno bolj slečen album, kot oba prejšnja. To pomeni, da je precej bolj našpičen, se pravi so kitarske fraze porinjene naprej in dominirajo nad orkestralnimi aranžmaji, ki jih jih je zaznati na novem albumu v ščepcu, ali pa ne izstopajo v produkciji. Tu pa se je znova smiselno vrniti k Rage in naravnost v čase albumov “Welcome to the Other Side” (2001), “Unity” (2002) in “Soundchaser” (2003), saj je Victor dejansko odgovoren za aranžmaje, kitaro, klaviature in produkcijske rešitve, maloprej citiranih Rage albumov. “Rush of Death” namreč na trenutke izjemno potegne na to obdobje skladanja glasbe Rage. To ne čudi, saj stoji za komadi isti komponist. Občutek pa je toliko bolj poudarjen, ker je to pot Smolski želel ustvariti znatno bolj udaren in neposreden album z znatno manj “orkestralne navlake”. Tako v fraziranju, zlasti v solažah, ki znova jemljejo dih, nadalje pa je zelo pomemben element za doseganje takšnih občutij, ki bodo lepšala dneve “Rage Smolski era” nostalgikom, tudi izredna eksplozivnost bobnarja Kevina Kotta, pri čemer deluje ta eksplozivnost in izredna tehnična izpiljenost, zlasti v prehodih, osupljivo primerljiva s slogom Mikea Terrane. Album je tudi znatno bolj mračen od obeh predhodnikov.
Odločitev, da spravi od sebe najbolj trd Almanac album,se je Smolskemu na moč obrestovala, saj je na “Kingslayer” (2017) polagoma delovalo, kot da je formula prenesena s prvenca “Tsar” (2016) dokončno dosegla točko, ko se od nje naprej lahko ujameš v past artistične samo-repeticije. Odklon glasbene usmeritve je tako dostavil odličen power metalski album, ki je mestoma izredno ošiljen, saj so rifi tudi konkretno “po-thrash-irani” osupne v samem točkovnem razvoju hitrosti kitarske igre in izjemnih eskapadah vrhunske demonstracije virtuoznih vrlin tega kitarskega čarodeja in siceršnjega briljantnega komponista. Obenem delujejo skladbe med seboj v vodilnih motivih idejno zelo razgibano, sevajo dodatno svežino v atmosferičnih odskokih znotraj modulacij (izhodni, vhodni deli, “mid-eight” pasaže), svoje pa dostavlja tudi pretanjena porazdelitev vodilnih funkcij v eksekuciji materiala med preostale glasbenike, kar vžiga optimalno in v siju kompatibilnega dialoga, nenehno visoke stopnje strpnega sobivanja. Preskoki razpoloženjskih stanj so izdatni, če ne kar vrtoglavi, visoka napetost razvoja drama teatra, z ujeto mero bombastike, zagotovljena.
To je to. Victor Smolski, ki se ga od nekdaj spominjamo v najboljši možni luči, dostavlja torej z Almanac albumom “Rush Of Death”, novo vrhunsko powermetalsko čtivo, ki je zavoljo vseh posebnosti, kot krasijo tega glasbenika v njegovem izpovednem izrazoslovju in sami filozofiji komponiranja, v diapazonu (pre)večkrat pogrete in reciklirane formuli retorike power metala, znova na moč posebno in edinstveno.
Seznam skladb:
01. Predator
02. Rush Of Death
03. Let The Show Begin
04. Soiled Existence
05. Bought And Sold
06. The Human Essence
07. Satisfied
08. Blink Of An Eye
09. Can’t Hold Me Back
10. Like A Machine
Zasedba:
Patrick Sühl – vokal
Jeannette Marchewka – vokal
Frank Beck – vokal
Victor Smolski – kitara, klaviature, aranžmaji
Tim Rashid – bas kitara
Kevin Kott – bobni
Marcel Junker – growl
