Za progresivno death metal zasedbo Alkaloid se lahko trdi, da gre tudi za t. i. super group, čeprav glasbeniki, ki delujejo v zasedbi, niso tako odmevni kot tisti, ki delujejo v bolj komercialnih zasedbah. Pa vendar imajo vpleteni glasbeniki malo morje referenc, s čimer se lahko navežemo na skupine, kot so Obscura, Dark Fortress, Noneuclid, Blotted Science, Necrophagist, Hate Eternal, Spawn of Possession, Aborted, God Dethroned itd. To je zgolj le nekaj skupin, v katerih so sodelovali člani zasedbe Alkaloid.
Alkaloid tvorijo izkušeni kitarist, vokalist in klasični komponist Florian Magnus Maier aka Morean, bobnar Hannes Grossmann, kitarist Christian Muenzner, kitarist Danny Tunker ter basist Linus Klausenitzer. Zasedbo sta ustanovila Hannes Grossman in Morean, ki sta želela progresivni death metal popeljati stopničko višje, kar se je izkazalo z obema albumoma, The Malkuth Grimoire (recenzija TUKAJ) in Liquid Anatomy (recenzija TUKAJ).
Člani zasedbe so precej zaposleni v drugih zasedbah, tako da jih je precej težko ujeti v živo. Če že, gre bolj za ekskluziven nastop, kar se je po nekem naključju zgodilo na letošnji izvedbi festivala Metaldays (reportaža TUKAJ). Pred festivalom sta si Hannes Grossman in Morean vzela čas za intervju, da sta podala svoje mnenje glede ustvarjanja glasbe, scene in še marsičesa drugega.
Rockline: Pozdravljena na festivalu Metaldays. Kolikor vem, tu nista prvič. Pred leti sta tu nastopila z zasedbo Dark Fortress?
Hannes Grossmann: Z Dark Fortress sem res bil prvič tu, kolikor se spomnim.
Rockline: Sedaj imamo tu precej ekskluzivno zadevo z Alkaloid. Odkar obstajate, niste imeli niti 10 nastopov?
Hannes: Lahko pa se pretvarjamo, da obstajamo dlje, da izpademo bolj kul. Prvi demo za skupino sem naredil že leta 1994.
Rockline: Že takrat?
Hannes: Bil sem okoli 12 let star in zvenel je res slabo, zato sem ga izbrisal. Vendar šteje!
Morean: Jaz sem pričel že leta 1987.
Rockline: Pričeli ste precej drugače. Bili ste v bistvu …
Morean: Tehnično gledano, zelo slabi …
Rockline: Morean, ti si pričel s flamenko kitaro, če sem prav razbral?
Morean: Od nekdaj sem igral električno kitaro. Pri dvanajstih letih so me starši vpisali na klasično kitaro, za kar sem precej vesel, da so to naredili. Obenem sem ves čas želel igrati električno, kar sem delal ob klasični. Pri sedemnajstih sem začel tudi s flamenkom in igral, dokler nisem mogel več (Morean je po diagnosticirani hipermobilnosti prenehal s flamenkom op. p.). Ob vsem tem sem igral tudi v metal skupinah.
Rockline: Kar se tiče vajinega dela v glasbi, Hannes je zaposlen s studiem Mordor Sounds, pomaga snemati tudi bobne za albume skupin in veliko igra tudi v živo. Morean, zate pa vemo, da si še vokalist v Dark Fortress in tudi skladatelj.
Morean: Skladanje je moja glavna okupacija. Imam klasično izobrazbo, ki mi omogoča, da lahko ustvarjam glasbo za orkestre, komorno godalne orkestre, v delu imam tudi drugo opero. Te dni večinoma igram električno kitaro. Kar mi je pomembno, da mi je delo zanimivo, s čimer si zagotovim, da ne počnem ves čas eno in isto. Služba, v kateri komponiram, mi je všeč, ker vedno ustvarjam nove zadeve. V mojih rokah je izziv, da lahko grem nekam, kamor še nisem šel do sedaj, kar je res fantastično. Kot klasičnemu skladatelju ti povejo, kdaj mora biti delo končano, katera glasbila lahko uporabiš, nobeden pa ti ne pove, kaj moraš napisati. V temu je več svobode kot metalu oz. rock glasbi na splošno. Je pa tudi precej težko, ker začneš iz ničle, brez predhodnih nastavitev. Da ostane zanimivo, je bolje biti brez predhodnih nastavitev, česar pa ne bi spremenil.
Rockline: Ko smo že pri svobodi izražanja, je to moč čutiti tudi pri Alkaloid. Ko ste leta 2015 izdali prvenec The Malkuth Grimoire, ste šli preko mej progresivnega in ekstremnega. Zdi se, kot da gre za tranzicijo tvojega dela na področje metala.
Morean: Bo držalo, ja. Pred tem smo vsi počeli različne stvari in še vedno delamo različne stvari, kar nas tudi povezuje v tej skupini. V mojem primeru je glede ustvarjanja za Alkaloid to v veliki meri povezano s tem, kako ustvarjam kot klasični glasbenik, kar je tudi povezano s to izjemno svobodo in glasbeniki, ki bodo igrali vse, kar jim ponudim pred nos. Vendar smo še vedno skupina, a lahko te nore stvari, ki jih napišem, igram s svojimi prijatelji.
Hannes: Včasih je dobro, da imaš neke omejitve. Ko si lahko ustvarjalen v nekem okviru, ne gre za pravila, vendar za okvir, kjer imaš mnogo možnosti, a ta niso neskončna. Lahko pride do tega, da pretiravaš ali si preveč čudaški in ne prideš do bistva. Pri omejitvah recimo, mi imamo tri kitare, kar še vedno daje veliko možnosti. Če pa imaš orkester, imaš pa toliko več linij, kako uporabiti orkester, tu pa je le petčlanska zasedba. Torej, ne moreš delati vsega, imaš omejitve, kar je dobro. Prvič, to moraš nekako zaigrati v živo, kar pri meni sproži ustvarjalnost v drugačni smeri. Lahko povem še drugače. Če imaš bobnarski solo in lahko igraš zgolj 8 not, kar je pravilo. Potem uporabiš določeno dinamiko ali vzorec, ki je osnovan na tem. Ustvaril si si okvir in na podlagi tega ustvariš nekaj znotraj tega. Če pa greš izven okvirja, pa postane lahko zelo zanimivo. Ne sme biti sicer narejeno po naključju, da lahko počneš, kar si zaželiš. So določene poti, ko zadeva deluje, in določene, ko ne deluje. Če imaš nek set omejitev, da izbiraš, preden začneš s kompozicijo, po tem prideš veliko bolj do bistva, ki ga želiš povedati.
Rockline: Prvi izdelek je bil nedvomno vrhunski dosežek. Pojavilo se je vprašanje, kaj lahko ponudite naprej. Z drugim albumom ste ponovno pokazali, kako gledate na stvari po sistemu »out of the box«. Za primer bi izbral skladbo Kernel Panic, ki zveni kot, da ste dobili navdih za zvok v tem, kar so počele prog rock zasedbe a la King Crimson in Yes v osemdesetih. Zadeva pa preide v death metal. Zaključite pa z dvajsetminutno skladbo, kar spet daje dokaz, da nimate omejitev. A če se vrnemo na začetek albuma, od kje torej ideja, da ustvarite nekaj, kar zveni kot progresivni rock osemdesetih?
Hannes: Imel sem idejo in nekje je treba začeti. V tem primeru je bila začetna točka v mojem AxeFX ojačevalcu, kjer sem našel kitarsko nastavitev. Zaigral sem eno noto, nato sem začel zadeve povezovati in je bilo zanimivo. Po nesreči je bila zadeva v sedemčetrtinskem taktu in mi je zvenelo kul. Za tem sem posnel in zadevo pustil en teden. Nato sem se vrnil k temu in si rekel, da lahko iz tega nekaj ustvarim. Navezava z death metalom je zame zvenela naravno. Začne se precej tiho, nato sledijo bobni in skladba dobiva vedno več dinamike, nato sem pomislil …
Morean: Zakaj bi se tu ustavil?
Hannes: Točno to, zakaj bi se ustavil, če se vsi s tem strinjamo? Dober primer so tu Opeth, ki so bili prvi, ki so jih na široko sprejeli zaradi dveh različnih stilov, ki nimata nič podobnosti. Tu bi rekel, da gre za kombinacijo death metala v stilu Celtic Frost in progresivnega folka. In ko sta združena, zveni organsko. Vedno sem si mislil, zakaj bi bilo osredotočen le na brutalnost, če lahko vpelješ tudi druge elemente. Če recimo začneš z akustično kitaro in petjem, lahko pride do skladbe v stilu Nile. Odvisno je, kako to počneš, ker lahko zaradi nekega efekta zveniš površinsko. Ustvarjeno mora biti v notah in kompoziciji, in mora se razviti naravno. Če pa nekaj vsiljuješ notri, kar se mogoče ne ujema, potem je to tvoja izbira.
Morean: In končaš z jukstapozicijo dveh stvari in ne daš razloga, zakaj te stvari pridejo skupaj. Jaz pristopam z druge strani, bolj z notranje stvari, kjer imaš svoj kreativni um. V glavi slišim zvoke glasbe, ki jo želim slišati. In za tem si vezan na svoje prste in realnost igranja glasbe. Jaz sicer skušam ločiti med tema dvema stvarema, ker vizija, ki jo imam v glavi, mora biti jasna, kolikor je to mogoče. Torej, če vizija sprašuje po reggae beatu, to pride v glasbo naravno. Ne gre za neko cerebralno odločitev v smislu: »Dajmo narediti nekaj čudnega, da bodo ljudje zmedeni.« Pri meni kaj takega ne bo šlo, mogoče za nekoga drugega, ki ni navajen nečesa takega. V bistvu je treba kreativnosti dovoliti, da teče svobodno in brez ovir.
Hannes: Se 100% strinjam, kar tudi velja za skladbo Kernel Panic. Običajno obožuješ nekatere stvari, od katerih dobivaš tudi navdih. Dve moji najljubši skupini sta bili Rush in Morbid Angel in ne vem, zakaj ne bi tega združil. Meni je to naravno. Recimo, ko sem v avtu in poslušam glasbo preko Spotify in ko naredim seznam glasbe za poslušanje, ni nujno, da bo samo ena zvrst glasbe na seznamu. Vse bo. Problem je v tem, če je nekdo naklonjen le death metalu in preprosto noče slišati zadev iz osemdesetih. Vendar to ni moj problem.
Rockline: Člani Alkaloid ste zelo izkušeni pisci. Kako pravzaprav nastaja vaša glasba, imate ideje že v glavi konkretno konstruirane ali je vse skupaj precej spontano?
Morean: Za Kernel Panic je prišlo bolj spontano. Stvari, ki pa jih jaz pišem za skupino, sem imel še preden je skupina sploh obstajala. Šlo je za močno željo, s katero sem živel, kar je bil tudi eden izmed razlogov, da sem se pridružil skupini. Na primer, napišem lahko celotno sago Dyson Sphere (koncept, ki ga je Morean pričel na prvencu – op. p.). Ko sem napisal prvo poglavje tega, sem uvidel, da ni niti približno končana. Zame je nekaj, kar nosim seboj leta, preden se usedem in dokončam. V tem primeru ni spontano, ker rabim več časa, da se zadeva razvije in šele takrat, ko vem, kaj moram narediti, potem se usedem in jo pretvorim v glasbo. Sicer se ne dobivamo, da bi med seboj jammali, kar bi tudi pripeljalo do zanimivega rezultata, vendar je tu preveč logistike, da bi se lahko dobivali.
Hannes: Mislim, da tu tudi ne bili pošteni. Mogoče za nekatere ljudi in nekatere skupine. Vendar pride dostikrat ven iz mišljenja, da gre tu za navdih. Kot recimo, da piješ črni čaj, da dobiš navdih. Torej, pride iz stvari, ki jih počneš, vendar ne veš, kaj počneš. Če bi »jammali«, bi mogoče izpadlo kul, mogoče ne.
Morean: Mogoče bi lahko probali, da bi se dobili enkrat v isti sobi. (smeh)
Hannes: Pa tudi vzelo bi nam precej časa.
Morean: V stvari smo si precej podobni pri pisanju glasbe. Vsak piše lastne zadeve na svojem, zato tudi detajle pilimo na svojem. Obenem pa si dajemo popolno svobodo, zato lahko pišemo, karkoli nam paše. Ko pišemo album, je na mizi celo kup stvari. Resnično veliko stvari. Za tem Hannes vse skupaj spravi v celoto, ker pri njemu poteka snemanje, miksanje itd. Do sedaj se je vse izšlo, da so te stvari postale enotne na albumu. Kar je tudi presenečenje za nas.
Hannes: Kar ima tudi opravka z zvokom, ker moram miksati dva meseca skupaj. Vse zvoke moram zgraditi pravzaprav iz nule. Kar pa vzame res dolgo časa. Zgodi se tudi kakšna »nesreča« vmes. Recimo skladba Chthulhu. Imel sem riff in ga dal naprej Florianu. Nisem imel nobene ideje, kaj narediti z njim. Zvenelo je kot poklon Morbid Angel, česar pa si nisem želel. Želel sem, da zveni kot Alkaloid. Potem sem dal skladbo njemu, ki jo je po svoje zaključil. To je nekaj, kar si želim – da mu predajam ideje naprej.
Morean: No, če imaš riffe, kot je bil ta, mi je v čast! Mogoče je to malo detajlno, vendar sem se celo življenje spraševal, kaj je smisel drugega verza. Prvi verz je tu, da sproži navdušenje pred refrenom, če gre za takšno pisanje skladb. V drugem verzu pa ni več tega, ker vsi čakajo na refren, da pride nazaj. Trenutno si jemljem popolno svobodo glede tega, kdaj bo prišel drugi verz. Grem nekam popolnoma drugam, drugače je to potrata časa, če imaš riff za verz in riff za refren, kar je zame preveč dolgočasno. Za vsakim delčkom so vrata, ki jih lahko odpreš.
Hannes: Vedno sem bil fasciniram, kam lahko popelješ klasično pisanje skladb. Saj veš, osnovna struktura verz – refren – most, vendar, da ni tipično. Dober primer tega je Rapture od Morbid Angel, kjer je verz refren, refren pa je inštrumentalen riff.
Morean: Nekaj fantastičnega v death metalu, še posebej v brutalnem death metalu, je, da lahko uporabljaš abstrakcijo. V harmoniji, ritmih lahko zadevo narediš, kolikor je možno temačno, kompleksno in disonantno. In pri temu nisi dolžan, da slediš strukturi pop skladbe.
Hannes: Lahko delaš, kar hočeš. Vmes lahko daš bobnarski solo in na to napišeš riffe.
Morean: Imaš veliko svobode izražanja. Tega nimaš recimo v power metalu ali v kakšnih drugih zadevah, ki delujejo kot neka kletka. Lahko imaš deset sekund nečesa, kar se smatra kot ideja in to je po tem skladba.
Hannes: Veliko se ukvarjam s strukturami. Včasih, ko pridem do novega dela, ko pridem z novim riffom in ne vem, kaj narediti s tem, samo sedim v studiu za računalnikom … V tem primeru imam na računalniku mapo, ki se imenuje »Podstrešje«. Če nečesa ne rabim, preprosto pospravim v »Podstrešje«.
Rockline: In v določenemu času prideš nazaj in pogledaš, kaj je v mapi?
Hannes: Mogoče. Kar pa vem, je, da gre tu za verz. Včasih se to tudi spremeni, vendar ima funkcijo. Pri pisanju skušam biti zelo funkcionalen.
Morean: Jaz tega sploh ne počnem. Pišem glasbo ves čas in ko pride čas, zadevo preprosto naredim do konca.
Hannes: V metal sceni je tako, da komponiraš za druge ljudi. Ampak jaz ne čutim druge, ko pišem material. (smeh)
Rockline: Upam, da si previden s svojim »Podstrešjem«. Saj veš, kako je bilo s Kirkom Hammettom, ko je izgubil telefon.
Morean: Vendar dejstvo, da se ni mogel spomniti kateregakoli od riffov, tudi govori zase. (smeh).
Rockline: Pišete glasbo sicer vsak posebej. A se na koncu res ne dobite na nobeni vaji, da malo povadite?
Morean: Ne, po navadi se dobimo za skupinsko fotografiranje, ko je album narejen. (smeh) Vedno smo v stiku preko elektronske pošte in si pošiljamo zadeve. Občasno naredimo kaj skupaj, vendar to ne zahteva, da sedimo zraven s svojim glasbili.
Hannes: Gre zgolj za detajle.
Morean: Bilo bi lepo, vendar smo precej oddaljeni drug od drugega. Od moje hiše do Hannesovega studia je točno 666 kilometrov. (smeh) Dandanes obstajajo druge učinkovite možnosti, ker ideja, da bi se skupina dobila čez vikend za vajo, ni možna.
Hannes: Vse napišemo in si pošiljamo med seboj. Ostale v smislu glasbe precej dobro poznam. Če napišem recimo nekaj akordov za en del, si mislim: »Chris bi rad imel ta del. OK, Chris, zaigraj solo. Karkoli si želiš. Zaupam ti!«
Rockline: Ko pride do dejanskega pisanja, imata vidva glavnino počez ali še drugi prispevajo svoje skladbe?
Morean: Vsi smo pisci glasbe. Vendar Hannes ves čas piše. Z lahkoto tri albume na leto. Jaz imam veliko idej, vendar sem precej na tesnem s časom. Za Alkaloid se moram usesti in delati, kar pa predstavlja več dela kot napisati običajne skladbe. Za prvi album je Chris imel nekaj skladb, Linus ni imel časa, Danny prav tako. Tako, da smo prvi album napisali zgolj jaz, Hannes in Chris. Za drugi album se je podobno zgodilo s Chrisom, tako da sva jaz in Danny več napisala. Vendar to ne govori o tem, kako delamo. Vedno smo veseli, da lahko slišim zvok naših prijateljev. Za drugi album je Chris prispeval nekaj norih solaž, kar je pomenilo, da je še vedno tu. Tudi Linus je prispeval bas linije. Tu je bolj, kot se zgodi. Kot vreme recimo. Nimamo pojma, kako bo naslednjič, ker mogoče tudi jaz ne bom imel časa. Mislim, da lahko rečem, da smo antidogmatični. Vsekakor v kreativnem procesu nočemo izključiti ničesar vnaprej. Ker to je del avanture in nad tem smo navdušeni.
Rockline: Na prvem albumu je tudi nekaj skladb, ki tvorijo koncept Dyson Sphere. Prav tako je manjši del drugega albuma smatran kot Dyson Sphere, ostale skladbe pa stojijo na albumu samostojno. Se lahko pričakuje koncept Dyson Sphere na albumu v celoti?
Morean: To je vsekakor moj cilj. Naslednje dele imam v glavi že leta. Odkar sem končal s pisanjem, sem bil res žalosten, ker je bilo pisanja konec. Ko pišem material, si želim kar nadaljevati. Zato bom šel s tem daleč, kolikor bo možno. Celotni koncept Dyson Sphere je v smislu Kardašijeve lestvice, ki meri po številkah, kako napredna je civilizacija. Trenutno je zgodba med dvojko in trojko. Torej, med nadziranjem sončnega sistema in nadziranje celotne galaksije. Naslednja stvar je nadziranje vesolja in postaneš bog. Vendar se lestvica nadaljuje, ker imaš še multivesolje, s čimer prideš še v druge dimenzije. Bo kar izziv narediti nekaj, kar bo imelo smisel v našem tridimenzionalnem svetu tukaj. Vendar tu greš korak po koraku. Ne le s tem konceptom; tudi z drugimi zgodbami, ki sem jih začel pisati, si želim priti do konca. Teme, ki jih izberem, so dovolj kompleksne in misteriozne, da ostanejo še na naslednjih albumih. Prav tako je z Lovecraft tematiko, ker želim še povedati vse v zvezi njegovo biologijo, hobotnicami, ker edina omejitev tu je tvoja fantazija.
Rockline: Vaša glasba ni ravno namenjen tisočerim množicam, ki bo kričala »Hej, hej!« na vaše skladbe. Za kakšne poslušalce bi lahko rekli, da je vaša glasba namenjena?
Hannes: Tu se vidim kot šestnajstletnika, ko odkrivam nore nove zadeve. Tu ne moreš nič narediti. Opazil sem v metal svetu, ko je vse na internetu, da obstajata dva tipa poslušalcev. Eni so tisti, saj veš, kaj pomeni »šlager« … Ravno taki so tudi v metalu, le da imamo tu še kitaro in dvojni bas. Po drugi strani imamo publiko, ki posluša progresivno glasbo. Bendi, kot so Between the Buried and Me, Meshuggah, Opeth, so bolj resni, ker se ne vrti vse okoli refrena. Obe občinstvi se povečujeta, a sta popolnoma ločeni. Očitno, da potencialno obstaja veliko ljudi, ki nas bo spremljalo, le uporabiti je treba kanale, da pridemo do njih. Veliko ljudi meni, da je pop glasba resnično težka za ustvariti in jo ima za umetnost, kar pa ni. V bistvu je zelo preprosto. Najtežja stvar je dobiti občinstvo za to. Poglej si Metallico. Niso naredili dobrega albuma od leta 1991, pa so še vedno popularni, ker uporabljajo toliko kanalov. Ne gre več niti za metal skupino, bolj gre za podjetje. V tem primeru lahko počneš, karkoli ti paše, ker imaš kanale.
Morean: Vedno lahko počneš, karkoli si želiš. Vprašanje je, če te bo kdo poslušal ali ne. Iskreno povedano, to ni vedno v tvojih rokah, čeprav težko delaš. Vendar je meni čisto vseeno, kdo posluša našo glasbo. Vesel sem, da jo kdo posluša. Tudi če je nihče ne posluša, bi jo še vedno ustvarjal. Ko delam klasično glasbo, je stvar odigrana z orkestri. Poslušati pa jo pridejo starejši ljudje, ki sem jih tudi videl headbangati na moja klasična dela. Vsak je tu dobrodošel in upam, da jo bodo ljudje poslušali, preden se odločijo, da je ne marajo. Tudi vsi ti žanri in zidovi … To je vse v tvoji glavi. Če bi začel razmišljati o tem, ne bi prišel nikamor. Strastno se izogibam takšnemu mišljenju. Pišem isto glasbo, ne glede ali gre za godalni kvartet, big band, Alkaloid ali Dark Fortress. Pišem enako, vendar ko se medij spremeni, se tudi občinstvo spremeni. Ko ustvarjam, ne sedim v majhnih kvadratih, kjer razporejam glasbo. Včasih sem delal to in ko sem se en dan odločil, da to odjebem, sem postal veliko bolj srečen in svoboden v svoji glavi. Vseeno mi je, kakšen si videti. Ok, ni treba, da si pedofil ali nacist, vendar ostali so dobrodošli.
Rockline: Smo že pri koncu intervjuja. Kakšni so kaj načrti za prihodnost? Veliko ljudi bi vas lahko še spoznalo. Si lahko obetamo kakšno turnejo ali ste tako zaposleni z drugimi stvarmi, da kaj takega ni mogoče? Odkar ste na založbi Season of Mist, boste lažje šli na turnejo?
Hannes: Z založbo je lažje iti na turnejo, a kar potrebuješ, je booking agent. Bolj zadeve slonijo na nas tu. Sem starejši kot deset let nazaj. Ko sem pričel pri Obscuri, sem bil v svojih dvajsetih in še vedno študent. Zdaj je drugače, ko je treba plačevati račune. Za nas mislim v smislu promocije, da naredimo nekaj, kar ima smisel. Če je ponudba dobra, potem je vse razumno, da se splača investicija. Potem bomo šli na turnejo, a ne vsako, ker se moramo odločiti, da je vse za nas ok. Če ne, bomo nastopali po nekaterih koncertih, festivalih ter pisali glasbo dalje. Mogoče obstaja tudi druga pot. Moj prijatelj se ukvarja z video produkcijo. Mogoče bi ga najeli, da bi posneli naš material v studiu z mnogimi kamerami. Že smo razmišljali o tem, vendar bo treba uskladiti urnike. Seveda si želimo igrati v živo. Če igraš 45 minut na dan, od preostanka dneva nimaš nič. So skupine, ki so na turneji po cele mesece in ne zaslužijo nič.
Morean: Tako je, da moraš imeti druge službe, da si lahko privoščiš koncertirati pred publiko, ki je plačala za koncert, a ti ne dobiš nič od tega. Zato je to precej omejeno ne glede na to, da ljudje govorijo: »Pridite sem, pridite tja, zakaj ne naredite tega in zakaj ne tega …« Vendar če bi ljudje vedeli, kake t. i. ponudbe dobimo, bi zbežali stran in kričali.
Hannes: Če hočeš, da se ti pokrije investicija, moraš narediti veliko za promocijo. Iz strani založbe lahko investiraš čas in denar v video produkcijo ali tudi v pisanje skladb. Pisanje skladbe je najboljša poslovna odločitev. Bolje kot imeti dobro spletno trgovino, je imeti dobre skladbe. Zveni precej arogantno, a veliko skupin očitno pozablja na to.
Morean: Iskreno povedano, namesto, da objavljam fotografijo svojega psa vsake dva dni, raje napišem nekaj spodobnih skladb na vsaki dve leti in ponudim nekaj, kar traja in ima vrednost. Namesto, da objavljam naključno sranje v svet.
Hannes: Če ohranjamo stvari bolj ekskluzivno, ne gre za stvar elitizma, vendar za resničnost stvari okoli nas. Če imaš miselnost mladega glasbenika, ki mora vse objavljati na Instagram ali pa tudi, če ne, se nič ne zgodi. Ljudje le ne vidijo tvojega psa. Nima veze, samo tratiš čas.
Alkaloid na Metaldays 2019:
