Nastopajoči: Rumproof, Visions Of Atlantis, Alestorm
Lokacija: Barba Negra / Budimpešta / Madžarska
Datum: nedelja, 3. 7. 2022
Dan piratskega metala v Budimpešti. Le kaj bi porekli na to Running Wild? Sonce je bilo še visoko na nebu! Od tam je brez milosti peklo in povzročalo opekline, ko se je zabava z ‘degustiranjem ruma’ že začela. Z lokalnim in piratsko ‘lokajoče’ obarvanim bendom Rumproof. Folkmetalci iz madžarskega Pecsa, so na oder stopili točno ob 18. uri in deset minut. Torej vsega deset minut potem, ko so se odprla vrata prizorišča Barba Negre. Za več kot 1000 obiskovalcev, ki so drli v prvo vrsto, je predstavljala dana situacija, konkreten zalogaj, da pridejo do odra pravi čas. Kljub manjši mednarodni prepoznavnosti zasedbe (čeprav ta obstaja že od leta 2014), pa so Rumproof postregli z odličnim ogrevanjem. Bend ima v žepu EP “Black Flag in The Sky” (2014) ter studijski prvenec “Rogues of the Seven Seas”, ki je izšel leta 2016. Z naslovno skladbo tega albuma so tudi odprli vročični in z rumom obliti nastop. Bend je na domčih tleh kar dobro poznan. Obenem je postregel z zavzeto interpretacijo in pogrevanjem šeg in navad piratstva, pod kar pač pakira že prežvečeno glasbeno izrazoslovje. Pod žur, pa tudi nekatere komade spesnjene v madžarščini. In to so fantje dosegli. Ognjevito, strastno, kratko in efektivno.
Rumproof so na odru razložili, da več kot dve leti niso igrali v živo. Tudi za ta show se naj ne bi posebej pripravljali. Očitno jim je klic organizatorja priletel dobesedno v hrbet. Tik pred zdajci. Za pripravo si torej vzeli vsega nekaj ur. A se to ni poznalo. Nastop jim je popolnoma uspel.
Sledil je nastop mednarodne, to je francosko-italijansko-avstrijske zasedbe Visions of Atlantis, ki so pred kratkim odkrili veliko veselje spogledovanja s piratsko tematiko. Bend deluje dobri dve dekadi in je preživel ter prestal vrsto verzij in inkarnacij. Nekje leta 2013 je pričel vzpostavljati stabilnost, zlasti potem ko se je skupini priključila mična, brhka in energična Francozinja Clémentine Delauney, ki je prevzela glavni ženski vokal. Bend je torej nedavna našel navdih nad bajkami o piratih in temu primerno prevzel odrsko opravo, priredil kuliso, temelj vsega pa je seveda aktualni novi in zadnji studijski album z naslovom “Pirates”. Letos izdani. Skupno osmi. Clémentine je s so-pevcem Michele Guaitoli-jem poskrbela za nadvse kinematografski vkorak na oder. Profesionalno! V vsem. Z Visions Of Atlantis ni (več) šale. Nič več. Ob poplavi simfoničnih power metal skupin, so dejansko morali izkušati in preizkušati niše, da nekako prebijejo obsodbo življenja v večni senci skupin tipa Epica in Nightwish. Kapo dol bendu, za vso trmoglavo vztrajanje. S kljubovalnostjo so le uspeli pridobiti jedrnato bazo fenov in to jih je dvignilo. Preprosto. Zadnjih nekaj let so Visions Of Atlantis postali vroči. Od povprečne, koncertno domala pozabljive skupine, so prerasli v konkretno glasbeno entiteto. Bend si danes drzne brez težav nastopati na odrih mdr. tudi z večglavim simfoničnim orkestrom. No, nastop v Budimpešti je bil ‘klasičen’. Kvintet! Tisto kar imamo najraje. Šrapnel v glavo. Brez navlake. Precej bolj neposreden. Žgoč in udaren. Melodičen in naphan s pomopom. Himničen. Clementine in njen ‘vokalni sotrpin’ Guaitoli, sta se spet odlično ujela. Seveda so bile vse oči uprte v pevko, ki je s peresno lahkoto obvladovala razbeljene glave, oziroma občinstvo, ki je do tega dne mdr. zelo dobro osvojilo tudi sveže skladbe albuma “Pirates”. Da. Jedro koncerta se je vrtelo okrog vsebine novega albuma. Zelo dinamično in podoživeto. Suvereno in samozavestno. Visions Of Atlantis so z nastopom dokazali, da se je kljubovanje in vztrajanje naposled izplačalo. Seveda je nivo Falca neosvojljiv, a mož ni imel mnogo veze z metalom. Glede na trend, kako je šlo za skupino zadnja leta vse navzgor, znajo Visions Of Atlantis prerasti v eno komercialno najbolj uspešnih skupin iz Avstrije. Na žanrskem polju metala seveda. Glede tega Slovenci pojemo za šalo Avstrijce, četudi nam promocija ne uspeva najbolje. Kar ni v redu. A tako je. No, povedanega je bilo dovolj. Odlična predstava, brez navideznega in/ali slišnega kiksa. Visions Of Atlantis jezdijo strumno kvišku dalje! Madžarska publika za katero vemo da ne govori angleško (beri: ‘ahhhh ti privlačna eksotika’) je potrdila, da so Visions of Atlantis vseeno doma tudi na Madžarskem, saj je intenzivno sodelovala med koncertom s petjem.
Ob koncu nastopa je zasedba potožila, da je tri leta brez svojih Madžarskih fenov stežka prestala! Sama Covid-19 scenografije je skupini kar trikrat onemogočila ‘headlinersko’ turnejo in s tem obisk madžarske prestolnice. Visions of Atlantis so pred slovesom z odra publiki razložili, da je prav tokratni koncert, povratek skupine ter ji obljubili, da se vrnejo na Madžarsko še pred koncem letošnjega leta.
Končno! Čas je za Alestorm! Brez zamujanja in izgubljanja časa so oropali publiko svojega diha, ko so prispeli na oder. Huronsko vpitje, ki je sicer prisotno na prav vsakem madžarskem koncertu, ni in ni pojenjalo, vse dokler ni pevec Chris spregovoril prvih nekaj besed. Takrat je preko 1000 obiskovalcev potihnilo in kot, da jim govori njihov kapitan, poslušalo njegove besede. To, da so te besede bile nagovarjanje, kot mdr. “Are you ready to party”, je obiskovalce le še bolj podžgalo v skoraj frenetični delirij, ki je dosegal razsežnosti številnih moshpitov, kar pri prvem komadu Keelhauled.
Pri Alestorm se vidi, da ne gre za tipičen folk metalski bend oz. za bend, ki bi se sploh javno reklamiral kot metalski. Kar je bilo razvidno tudi po strukturi publike. Ta je v večinoma in sploh, če sodimo glede na samo opravo, delovala, kot da je opremljena za koncert Vili Resnika. Upajmo, da Vili bere RockLine. Navdušen bo. Rum že grabi! Drugi del pa seveda kot pirati. Poudariti gre, da je to bil največji ‘headliner koncert’ zasedbe Alestorm. Vse od njihovega obstoja. Pri tem mi je rojilo po glavi vseskozi laično vprašanje: “Zakaj Madžarska? Zakaj so ob izdaji novega albuma z naslovom Seventh Rum of a Seventh Rum spisali komad, ki je Madžarščini? Drugega kot Blatno jezero država ne premore kaj šele pirate?”
Odgovori so se razblinili potem, ko je pri drugem komadu na repertoarju, kratek MC vodil kitarist Máté Bodor v tekoči Madžarščini. Naposled je namreč le postalo jasno, da se je glavni kitarist vrnil domov. Dobesedno, saj naj bi odraščal le slab kilometer od prizorišča koncerta. Alkohol je seveda tekel, ne le v potokih, ampak naravnost deroče. Primerljivo s Savo na nivoju stoletnih voda in ob ekstremnem enotedenskem nalivu. Bend se je zopet izgubil v prepevanju ni vpitju publike pri komadu Mexico, kjer sta kitarist in pevec poskrbela za nemalo “fanservica” nežnejšemu spolu, ko sta se dvajsetcentimetrskim razmakom začela poljubljati z jeziki na odru (in to cca. 30cm stran od avtorja tega članka, ki je ob tej priložnosti v neposredni bližini ‘prepletajočih jezikov’ utrpel tudi funkcijo uradnega fotografa – ‘jočem’). Celotni koncert je postregel s komičnimi komentarji pevca Chrisa, ki je skrbel za epsko razpoloženje vseh udeležencev. Čeprav je bil res cel koncert ena velika zabava, ta zabava ni pojenjala niti v obveznem dodatku, ko so Alestorm udarili z Drink. Za sekundo se je utrnila misel, da bodo obiskovalci podrli oder. Šlo je za najbolj težko pričakovano skladbo. Predzadnji komad pa vnovič postreže z edinstveno navezanostjo med bendom in Madžarsko publiko. Gre za skladbo Nyár van (ki je bila prvič izdana leta 1985), in velja za najbolj kultni komad 80-ih za Madžarsko govoreči narod. To je pevec Chris napovedal ob začetku pesmi: “I Don’t speak Hungarian, but I’ll try”, potem pa mu je na oder po prvi kitici komada prišel na pomoč pevec Leander Köteles, ki je prepoznavnost (zunaj metalske sfere v kateri večinoma deluje) dosegel leta 2019, ko se je udeležil DAL tekmovanja (Madžarska različica EMA-e – gre za predizbor za Evrosong).
Za konec pa seveda Fucked With an Anchor! Sredinci so bili z zraku cel komad. V nekaj primerih je pevec petje prepustil kar publiki, ki ga je kakopak preglasila.
Kot omenjeno, gre za največji in tudi najdaljši koncert zasedbe Alestorm, vse od njihovega obstoja leta 2004, ki je poskrbel za edinstven večer. Bendi, kot so Alestorm in drugi (t. i. “neresni bendi” – Electric Callboy, We Butter Our Bread With Butter, TurboBier in mnogo drugih), ki skozi humor približujejo metal in njegove podzvrsti širši publiki, so mnogokrat osovraženi s strani oboževalcev t. i. ‘daddy metal’ zvrsti (če ni pajkic pač to ni nič :)), vendar bi Alestorm zagotovo in z naskokom prepričali tudi stare zasidrane metalce, če bi le ti obiskali njihov koncert. Koncept piratstva in njegovega poveličevanja predvsem ko pride do pitja ruma in v temu primeru Ala, je sicer dolgo poznana šega in navada metalskih voda, vendar je veljajo, da je bil trend preboja za tovrstne bende od vselej težak. Ta trend se je v času COVIDA zelo spremenil in letos, ko se koncertne dvorane končno odpirajo, dokazuje, da rekorde koncertni obiskov podirajo ravno ti bendi. Na Alestorm se zagotovo še kdaj srečamo, do takrat pa velja parola:
“We live each day like there’s nothing to lose
But a man has needs and the need is booze
They say all the best things in life are free
So give all your beer and your rum to me!“
Avtor: Denis Paradiž
Fotografije: Denis Paradiž
Rumproof setlista:
1. Intro
2. Rogues of the seven seas
3. Blood of the kraken
4. Kótyagos Álmok
5. Haunted Tavern
6. Szittyós John
7. Kalózszív
8. Black Out
Visions of Atlantis setlista:
1. Pirates Will Return
2. A Life of Our Own
3. Heroes of the Dawn
4. Clocks
5. The Silent Mutiny
6. Master the Hurricane
7. Melancholy Angel
8. Legion of the Seas
Alestorm setlista:
1. Keelhauled
2. Treasure Chest Party Quest
3. Mexico
4. The Sunk’n Norwegian
5. Magellan’s Expedition
6. Shipwrecked
7. Seventh Rum of a Seventh Rum
8. Alestorm
9. Tortuga
10. Hangover (orig. Taio Cruz)
11. Zombies Ate My Pirate Ship
12. Nancy the Tavern Wench
13. Rumpelkombo
14. P.A.R.T.Y.
15. Magyarország (prvič v živo)
16. Captain Morgan’s Revenge
17. Shit Boat (No Fans)
—dodatek—
18. Drink
19. Pirate Metal Drinking Crew
20. Nyár van (orig. Neoton Família, prvič v živo, plus Leander Köteles)
21. Fucked With an Anchor
