Datum izida: 26.04.2019
Založba: Frontiers Records
Produkcija: Alan Parsons
Dolžina: 48:31
Zvrst: art rock
Ocena: 8.5/10
Alan Parsons, kultni angleški glasbenik, producent in zvočni inženir, je potreboval kar petnajst let, da je po pretežno elektronsko usmerjenemu »A Valid Path« (2004) posnel nov studijski album z naslovom »The Secret«. Njegovi privrženci so z nestrpnostjo čakali in končno dočakali »The Secret«, ki v tradiciji Alanovih preteklih studijskih projektov vsebuje zavidljivo število imenitnih gostujočih glasbenikov. Med slednjimi najbolj izstopajo nekdanji Genesis kitarist Steve Hackett, nekdanji Foreigner pevec Lou Gramm, kultni bobnar Vinnie Colaiuta, baskitarski virtuoz Guy Erez, vrhunski kitarist Jeff Kolman in popularni pevec Jason Mraz. Od Alanovih dolgoletnih sodelavcev sta se na »The Secret« vrnila kitarski mojster Ian Bairnson, ki je Alanu zvest še od začetkov The Alan Parsons Project, ter pevec P.J. Olsson, ki je v zadnjih letih osrednji vokalist na Alanovih koncertnih turnejah.
Že takoj na začetku je treba povedati, da »The Secret« ni ravno eden izmed vrhuncev Alanove glasbene kariere, je pa vseeno zelo dober album, ki je izpolnil nekatera visoka pričakovanja. Ob tem tradicionalnega produkcijskega perfekcionizma sploh nima smisla izpostavljati. Alan se ni povsem izjaznil ali »The Secret« nadaljuje njegovo tradicijo konceptualnih albumov vendar je na večini besedil moč zaznati Parsonsovo priljubljeno tematiko: večno vprašanje kje je meja med magijo in znanostjo.
»The Secret« že takoj na začetku postreže s progresivnorockovskim, neobičajno eksperimentalnim presenečenjem v podobi inštrumentala »The Sorcerrer’s Apprentice«, ki zaradi Hackettovih značilnih kitarskih potez bolj spominja na nekatere solo dosežke legendarnega kitarista kot na Alanove pretekle inštrumentalne podviga. Vse skupaj izpade zelo pustolovsko in precej drugačno od tega kar je verjetno večina pričakovala, obenem pa je Alana potrebno pohvaliti, da se občasno spomni na svoje progrockovske korenine.
Naslednja stvaritev, »Miracle«, z Jasonom Mrazom na glavnem vokalu, je precej bolj komercialno usmerjena in vsebuje klasično, prepoznavno Alanovo skladateljsko prakso z značilnimi, melanholično-melodičnimi aranžmaji, subtilnimi ritmičnimi niansami na meji med art rockom in pop rockom ter nalezljivim, ultramelodičnimi refrenom.
Dolgoletni privrženci bodo med poslušanjem »As Lights Fall«, kjer glavno vokalno pobudo prevzame producentski mojster osebno, v trenutku zaznali nekatere sorodnosti z največjim The Alan Parsons hitom »Eye in the Sky«. Osrednji aranžma ter vokalna melodija res nekoliko spominjata na ta nepozabni zimzelen, vendar jo prevladujoče akustične pasaže in refren popeljejo v povsem druge ambientalne vode. Alanov vokal po barvi nekoliko spominja na njegovega pokojnega The Alan Parson Project pajdaša Erica Woolfsona zato odlično izpade na bolj baladno usmerjenih stvaritvah.
Pompozni »One Note Symphony« je, kot pove že njegov naslov, je simfonično usmerjeni art rocker, kjer z odlično pevsko predstavo navduši Todd Cooper. Tudi power balada »Sometimes«, kjer se z bravuroznim petjem izkaže Lou Gramm, vsebuje mogočne orkestralne aranžmaje. Kdor se je v osemdesetih spraševal kako bi izpadlo bližnje srečanje med The Alan Parsons Project in Foreigner bo zdaj končno dobil svoj odgovor.
»Soiree Fantastique«, kjer si vokalne harmonije na hipnotičnem refrenu razdelita gospod Parsons in Cooper, s svojim skrivnostnim vzdušjem spada med »The Secret« vrhunce. Na simfonično-psihadelično zabeljenem »Fly to Me« izstopata melanholična kitarska solaža ter vokalni pristop Marka Mikela (ex-The Pillbugs), ki s svojo barvo glasu spominja na križanca med Paulom McCartneyem in Johnom Lennonom. To, da je na »The Secret« prisotna vsaj ena The Beatles zvočna referenca sploh ni presenečenje glede na to, da je Alan v mladih letih kot zvočni inženir sodeloval na obeh poslovilnih albumih najbolj pomembne skupine v zgodovini rock glasbe.
Rahlo jazzovski »Requiem« s Cooperjem, ki tokrat ni poskrbel samo za glavni vokal, temveč je odigral tudi strastne saksofonske pasaže, sodi med najbolj energične »The Secret« trenutke. Orkestralna balada »Years of Glory«, kjer pevsko štafeto ponovno prevzame P.J. Olsson, bo s svojim eteričnim vzdušjem in refrenom marsikoga spomnila na nekatere nepozabne The Alan Parsons Project balade. »The Limelight Fades Away« z Jordanom Huffmanom za mikrofonom bo navdušil vse ljubitelje AOR-a ter večine skupin, ki imajo podpisano pogodbo z Alanovo trenutno založbo Frontiers Records. »I Can’t Get There from Here«, kjer pevsko poveljstvo zasede Jared Mahone, je poslovilna balada z veličastnimi orkestralnimi aranžmaji in na moč okusno kitarsko solažo, katera predstavlja ambientalno nadvse lep zaključek albuma.
Gospod Parsons je z »The Secret« ustvaril zelo všečen album, ki je izpadel skoraj povsem po željah in pričakovanjih večine privržencev. Kljub temu, da visokih standardov iz zlatih časov The Alan Parson Project večinoma ne doseže, gre za enega izmed boljših trenutkov njegove samostojne kariere, še posebno v primerjavi s predhodnikom »A Valid Path« ki je bil dokajšnje razočaranje. Z izjemo uvodnega eksperimenta je bil Alan pri skladateljskih podvigih tokrat precej ‘previden’, da ne bi slučajno pretirano odstopal od pričakovanih smernic, a mu to ne gre zameriti. »The Secret« je ne glede na nekatere manjše pomankljivosti zelo poslušljiv dosežek, ki dokazuje, da je Alan, ob pomoči nekaterih imentitnih gostov, tudi skladateljsko še vedno zelo vitalen umetnik.
Avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. The Sorcerer’s Apprentice (Instrumental)
2. Miracle
3. As Lights Fall
4. One Note Symphony
5. Sometimes
6. Soiree Fantastique
7. Fly to Me
8. Requiem
9. Years of Glory
10. The Limelight Fades Away
11. I Can’t Get There from Here
Glasbeniki:
Alan Parsons – kitara, klaviature, tolkala, glavni vokal (3,6)
Jason Mraz – glavni vokal (2)
Todd Cooper – glavni vokal (4,6,8)
Lou Gramm – glavni vokal (5)
Mark Mikel – glavni vokal (7)
P.J. Olsson – glavni vokal (9)
Jordan Asher Huffman – glavni vokal (10)
Jared Mahone – glavni vokal (11)
Steve Hackett – kitara (1)
Jeff Kollman – kitara
Dan Tracey – kitara
Tony Rosacci – kitara
Ian Bairnson – kitara (9)
Andy Ellis – klaviature
Tom Brooks – klaviature
Dan Tracey – klaviature
Pat Caddick – klavir
Angelo Pizzaro – klavir
Nathan East – bas kitara (1)
Guy Erez / Bass
Jeff Peterson / Bass
Vinnie Colaiuta – bobni (1)
Danny Thompson – bobni
Carl Sorensen – bobni
Todd Cooper – saksofon
Michael Fitzpatrick – čelo
ake Shimabukuro – ukulele
Oscar Utterström – trombon
Vinnie Ciesielski – trobenta
