Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 15. 7. 2022
Produkcija: Alan Parsons
Dolžina albuma: 45.05 min
Zvrst: Art Rock / Progressive Rock / Pop Rock
Ocena: 8.0/10
Kultni glasbenik, producent in zvočni inženir Alan Parsons ni bil nikoli med najbolj inovativnimi progrockovskimi ustvarjalci, a je bil zato eden izmed najbolj kvalitetnih ter konsistentnih, saj je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, tedaj še v sklopu nepozabne zasedbe The Alan Parsons Project, ustvaril kopico brezčasnih skladb kot so denimo »Eye In The Sky«, »Sirius«, »Don’t Answer Me«, »Games People Play« in »Time«, če se našteje le najbolj znamenite. Po razpadu The Alan Parsons Project leta 1990 se je Alan podal na samostojno pot in do zdaj ustvaril pet samostojnih albumov, ki so bolj ali manj uspešno nadaljevali slogovno usmeritev slovitega projekta.
»From The New World« je njegov šesti studijski dosežek in naslednik albuma »The Secret« iz leta 2019, ki je predstavljal Alanovo uspešno vrnitev po skoraj petnajstletnem ustvarjalnem premoru. V skladu z več desetletij dolgo tradicijo tudi »From The New World« vsebuje nekaj slovitih gostov kot so kitarski virtuoz Joe Bonamassa, pevec/kitarist Tommy Shaw (Styx) ter pevca David Pack (ex-Ambrosia) in James Durbin (ex-Quiet Riot). To pomeni, da »From The New World« vsebuje kar devet različnih pevcev na enajstih kompozicijah
Otvoritvena skladba »Fare Thee Well«, ki je zgrajena popolnoma v slogu najboljših časov The Alan Parsons Project, ter v besedilu vsebuje številne reference na Alanove pretekle stvaritve, album odpre na izjemno kvaliteten način. Vsebuje vse tiste sestavine, ki so v sedemdesetih in osemdesetih navdušile legije artrockovskih gurmanov; prelestne vokalne harmonije, markanten refren, slastne simfonične aranžmaje in solidno kitarsko frazo. Naslovna stvaritev, ki nekoliko spominja na zimzelen »Children of the Moon«, je speljana v srednji tempo. Kot celota izpade zelo solidno. Podobno velja za dramatični »Uroboros« s Tommyem Shawom na glavnem vokalu, ki vsebuje kar nekaj sorodnosti s skupino Styx. »Don’t Fade Now« je zasanjana balada na kateri kot glavni pevec in kitarist sodeluje tudi gospod Parsons osebno. Vsebuje ravno dovolj slogovnih sorodnosti z nekaterimi klasičnimi The Alan Parson Project baladami, da ne izpade dolgočasno.
»Give ’em My Love« popestrita predvsem pevsko odlično razpoloženi Durbin ter Bonamassa, ki postreže z živahno kitarsko solažo s pomočjo katere stvari postanejo precej bolj razgibane. Klavirsko usmerjeni »Obstacles« je nostalgična power balada z dolgoletnim pevcem P.J. Olssonom v glavni vlogi. »I Won’t Be Led Astray« s Packom na glavnem vokalu je solidna, a nevznemirljiva AOR balada, ki jo pred povprečnostjo reši Bonamassa s prepoznavno kitarsko solažo. V srednji tempo speljani »You Are the Light« je zgrajen v prepoznavnem, ’retro’ slogu in bo, predvsem na račun okusnih vokalnih harmonij in nostalgičnega refrena, všeč večini dolgoletnih privržencev. Rahlo elektronsko usmerjeni »Halos« je poleg uvodnega »Fare Thee Well« še najbližje poskusu stvaritve klasičnega The Alan Parsons Project standarda. Alan je velikokrat (neuspešno) poskusil ustvariti naslednika svojega največjega hita »Eye in the Sky« ter kultnega inštrumentala »Sirius« in tudi tokrat se ni mogoče znebiti tega občutka.
Žal se dobra energija in razmeroma brezgrajna kvaliteta proti koncu albuma, z zadnjim dvema skladbama, ki sta obe po vrsti priredbi, skorajda razkrojita. Ob tem se poslušalec vpraša ’zakaj je bilo to potrebno’. »Goin’ Home« je priredba sto let starega originala, ki pripada študentu Antonina Dvoraka. V Alanovi izvedbi je postala nekoliko zaspana balada, medtem ko je »Be My Baby« precej anahronistična priredba hita prastare ženske skupine The Ronettes. Kljub temu, da je ena izmed redkih skladb z ženskim glavnim vokalom v Alanovem dosedanjem ustvarjalnem opusu, ne zapusti dobrega vtisa in na albumu deluje povsem odvečno in ceneno.
»From The New World« bo všeč večini dolgoletnih Alanovih privržencev, saj vsebuje številne nostalgične trenutke, ki spominjajo na ’stare dobre čase’ medtem ko mu proti koncu nekoliko zmanjka začetnega zagona, zato ga ni moč uvrstiti v sam vrh letošnjih dosežkov s področja progresivnega rocka oziroma art rocka. Alanova produkcija na »From The New World« je lahko za zgled številnim sorodnim skupinam, kar seveda ne bo niti malo presenetilo poznavalce njegovega lika in dela. Prekaljeni glasbeni in producentski mojster je s »From The New World« ustvaril zelo soliden album, ki je na pričakovani ustvarjalni ravni ter vsebuje številne navdušujoče trenutke, a mu v ’izteku’ manjka tista ’pika na i’, da bi se zapisal med njegove najboljše dosežke, če se zraven upošteva še The Alan Parsons Project zapuščino.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Fare Thee Well
2. The Secret
3. Uroboros (featuring Tommy Shaw of STYX)
4. Don’t Fade Now
5. Give ‘Em My Love (featuring James Durbin, Joe Bonamassa)
6. Obstacles
7. I Won’t Be Led Astray (featuring David Pack, Joe Bonamassa)
8. You Are The Light
9. Halo
10. Goin’ Home
11. Be My Baby
Zasedba:
glavni vokali – Alan Parsons, Tommy Shaw, David Pack, James Durbin, P.J. Olsson, Todd Cooper, Dan Tracey, Mark Mikel, Tabitha Fair
spremljevalni vokali – Alan Parsons, Tommy Shaw, P.J. Olsson, Todd Cooper, Dan Tracey, Doug Powell, Mark Mikel, Chris Shutters, Scott Hunt
kitare – Alan Parsons, Jeff Kollman, Dan Tracey, Doug Powell, Jeff Marshall, James Durbin, Tim Pierce
bas kitara – Guy Erez
bobni – Danny Thompson
klaviature – Tom Brooks, Doug Powell, Matt McCarrin, Kim Bullard
saksofon – Todd Cooper
čelo na skladbi “I Won’t Be Led Astray” – Mika Larson
kitarski solaži na “Give ‘Em My Love” in “I Won’t Be Led Astray” – Joe Bonamassa
