Lokacija: Ljubljana / Cvetličarna / Slovenija
Datum: sobota 16.11.2008
V naši prestolnici se je po kar dveh prestavljenih koncertnih datumih (prvič je bil napovedan že novembra 2006, nato neuspešno prestavljen na maj 2007, v tretje pa se je le izšlo; za to gredo resnično iskrene čestitke organizatorju tega dogodka) naposled ponovno oglasil legendarni kitarski virtuoz Al Di Meola. Gospoda Di Meole ni potrebno po dolgem in počez predstavljati, vseeno pa je potrebno za vse tiste, ki morebiti niso seznanjeni z njegovim likom in delom, navesti, da gre za enega izmed najbolj spoštovanih in vplivnih kitaristov našega časa, ki je najbolj zaslovel kot mojster številnih inovativnih kitarskih tehnik, predvsem na področju jazz fusina in latino jazza, čeprav se je skozi kariero preizkušal tudi v številnih drugih stilih. Že odkar je prvič zaslovel kot član legendarne jazz fusion skupine Return To Forever ga številni oboževalci šest strunskega inštrumenta cenijo kot enega izmed največjih tehničnih mojstrov na področju igranja električne kitare, tudi kar se tiče njegovega vpliva na številne priznane rock kitariste, ki so nase prvič opozorili v 80-ih.
Njegov nastop v Cvetličarni se je na koncu izkazal za večer mnogih presežkov, ki je potešil večino izmed ljubiteljev glasbenega perfekcionizma ter oboževalcev fuzije tradicionalnega jazza in latinskega melosa, ki smo si prišli ogledati kitarskega velikana na delu. Lahko pa bi se končalo tudi precej drugače, saj predkoncertni signali niso bili preveč obetajoči. Zaradi letalske zamude se je namreč koncert začel eno uro kasneje s tem, da sploh še ni bila opravljena tonska vaja. Kaj lahko bi vrag vzel šalo in bi zato doživeli precej slabši nastop kot sicer, a se Al in tovarišija niso izkazali samo kot pravi profesionalci, temveč so bili skozi celoten nastop, po začetnih zadržkih, odlično razpoloženi. Al se je preko organizatorjev za ta neljubi pripetljaj opravičil ter vse prisotne povabil naj prisostvujejo tonski vaji, kateri bo neposredno sledil koncertni nastop. Ko je na oder naposled prikorakal še mojster osebno, se je tonska vaja nenadoma prelevila kar v pravi nastop, akustični kakopak, saj Al na tej turneji predstavlja nekatere izmed svojih najljubših latino-jazz stvaritev pod tradicionalnimi ritmičnimi vplivi tanga.
Alova spremljevalna zasedba je vsebovala Italijana Fausta Beccalossija na harmoniki in občasnih vokalnih improvizacijah, njegovega rojaka Pea Alfonsija na drugi akustični kitari ter dolgoletnega sodelavca, Kubanca Gumbija Ortiza na tolkalih, po več kot 20-ih letih sodelovanja brez dvoma ljubljenca občinstva. Gumbi je predvsem mojster uporabe nenavadnega afro-perujskega tolkalnega inštrumenta kateremu se reče cajón. Njegovo podobo bi se lahko opisalo kot veliko leseno škatlo prek katere je Gumbi v sedečem položaju, s pomočjo dinamičnega udrihanja rok po prednji strani inštrumenta, izvabljal vibrirajoče zvoke, kakršne največkrat slišimo v afriško-latinski etno glasbi. Odlično se je v temperamentno mešanico tanga in tradicionalnega jazza usedla tudi Beccalossijeva harmonika, katero je dopolnjeval s strastnimi vokalnimi improvizacijami, ki so nas zlahka popeljale v kavarne sredi večernih ulic Buenos Airesa. Kljub temu, da je Alfonsi na drugi akustični kitari večinoma vzdrževal ritem, mu je mojster dal tudi nekaj trenutkov, kjer je s svojo hitroprsto tehniko prek svetlobno-hitrega premagovanja lestvic, pokazal za kako odličnega kitarista in učenca gre.
Seveda pa se je večina udeležencev tega koncerta v prvi vrsti udeležila zaradi mojstrovih dih jemajočih kitarskih umetnin. V zadnjih letih, no pravzaprav že kar nekaj časa, Al vse bolj opušča uporabo električne kitare ter rajši uživa v manj glasnih akustičnih vodah, kar je bila slaba popotnica za vse tiste, ki so morebiti ta večer pričakovali demonstracijo naelektrenega jazz fusiona iz zgodnjega obdobja njegove samostojne kariere ali celo kakšno klasiko ponovno združenih Return To Forever. Al se je tovrstnim električnim ekspadam odpovedal že kar nekaj let nazaj, čeprav ga včasih še vedno “prime” poprijeti za inštrument s katerim je najbolj zaslovel. Po lastnih besedah predvsem zaradi težav s sluhom, ki jih je povzročila dolgoletna izpostavljenost (pre)velikemu številu decibelov. Njegove kitarske umetnine so bile po pričakovanju tudi ta večer prava paša za oči ter svojevrstna poslastica za vse ljubitelje glasbenega perfekcionizma. Možakar je na svoji kitari ponudil izjemno energično fuzijo tradicionalnega jazza ter latino ritmov, vse to z izjemno tehniko prehajanja med hitrimi, energičnimi intervali ter umirjenimi, nežnimi trenutki čiste romantike. Prav ta demonstracija izjemne hitrosti, katero je prav on v 80-ih (v dobrem in slabem pomenu) na široko populariziral ter hkraten izjemno mehak prijem pri obiranju strun, je tista, ki je obiskovalcem tudi ta večer najbolj jemala sapo. Mojster še danes zlahka ostaja pojem zase ter predmet najrazličnejših kitarskih teoretičnih razprav.
Med nastopom se je pripetil tudi en nadvse šaljiv trenutek, ko je Al nenadoma pohvalil nekega možakarja v prednji vrsti ter ga pobaral, če je slučajno bobnar, ko vselej ploska na tako ubran način. Ta je odmajal z glavo, povlekel denarnico ter iz nje povlekel šop trzalic prek katerih je hotel namigniti, da je kitarist, obenem pa je šlo tudi za nadvse zvito taktiko pridobivanja koncertnih spominkov. Al je namreč predlagal medsebojno izmenjavo trzalic. Možakar seveda ni mogel prikrivati svoje sreče.
Večina izvedb tega večera je slonela na Alovem aktualnem koncertnem albumu “World Sinfonia – La Melodia” (2008), ki je v marsičem poklon slavnemu argentinskemu tango skladatelju Astorju Pazzioli, saj se na njem nahaja kar nekaj njegovih reanžiranih stvaritev. Seveda niso manjkale tudi izvedbe Alovih samostojnih del kot denimo “Infinite Desire”, “Misterio”, “Turquoise” ter nepogrešljiva klasika “Mediterranean Sundance”, ki izvira iz njegovega jazz fusion obdobja, natančneje z legendarnega albuma “Elegant Gypsy” (1977). Slednja je bila odigrana v dodatku, potem, ko je mojster po bučnih ovacijah že skoraj nameraval popihati z odra, a tolikšne lojalnosti, potem ko se je skozi celotni nastop prepričal, da publika do konca diha z njegovo zasedbo, enostavno ni smel razočarati. Poseben, da ne rečem že obvezen trenutek večera, je predstavljal tudi kratek “dvoboj” med Alom in Gumbijem, kdo bo prej udaril oziroma zgrešil določeno noto. Mojster in tovarišija so svoj nastop zaključili z ganljivo izvedbo argentinske tradicionalne skladbe “No Potho Reporsare”.
Vse skupaj je minilo kot blisk. Izvrstni Alov nastop ni prav nikogar v nabito polni dvorani Cvetličarna, kjer se je nahajal tudi presenetljivo visok odstotek mladine (nezanemarljiv podatek kadar gre za jazz koncert), pustil ravnodušnega medtem, ko je ta skupaj s svojo spremljevalno zasedbo na akustičen način potrdil sloves enega izmed najboljših kitaristov na svetu. Tisti, ki so se slučajno bali, da bi slučajno še enkrat ponovil tisti katastrofalni nastop iz leta 1994, ko je brez spremljevalne zasedbe nastopil v napol prazni dvorani Tivoli in se že po eni uri poslovil z odra, so si lahko pošteno oddahnili, kajti ta večer je bil mojster v sijajni formi in je celotno dvorano očaral s svojo kombinacijo jazza in akustičnega latinskega melosa v tango ritmih ter s sapo jemajočimi kitarskimi tehničnimi akrobacijami. Čeprav je ta večer ves čas na iskren način deloval izjemno prijazno ter dostopno, Al dostikrat velja tudi za precej muhastega glasbenika, ki lahko že ob prvi priložnosti odkoraka z odra, če ni ustreznih vibracij s strani publike. Tokrat ni bilo niti za trenutek potrebe za tako drastičen ukrep, saj je bil verjetno tudi sam presenečen nad izjemno lojalnostjo ljubljanske publike, kateri gre prav tako pohvala za čudovit pretok pozitivnih vibracij od odra in nazaj. Upajmo, da bo ta večer ostal mojstru še dolgo v lepem spominu in da nas bo lahko prav kmalu spet počastil s svojim obiskom.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Mia Milharičič
