Založba: Samozaložba
Datum izida: 18.01.2020
Dolžina albuma: 39.18 min
Producent: Mario Babojelić
Zvrst: indie-rock / art pop
Ocena: 9.5 / 10
AKA Neomi je slovenska indie-art-pop (in rock) zasedba, ki je pred časom »osvežila« ime in ga nekoliko »podaljšala«. Pod imenom Neomi je leta 2011 izšel album »Poglej« – RockLine recenzija TUKAJ. Za besedo Neomi stoji pravzaprav kar umetniška karizma in narava pevke Saše Vipotnik. Na njenem pečatnem vokalu, kot tudi idejah, sloni pretežno izrazoslovje skladb skupine. Osem let med albumom »Poglej« in novim »Beautiful Disasters« je dolga doba in vmes se je zgodilo veliko stvari. Tako se je polagoma spreminjala tudi glasbena vizija, ki je dozorela do te mere, da se je Saši in ekipi tako zdela smiselna prilagoditev imena nove skupine za nove čase, kot to utemeljuje vsebina albuma »Beautiful Disaters«.
Pomemben gradnik, ki je generator novega artizma skupine in jasno reflektira jedro sprememb, je tudi izvrstni glasbenik Mario Babojelić. Da. Vselej, ko govorimo o Babojeliću, narastejo pričakovanja nad iskanjem neodkritih glasbenih dimenzij. To poganja glasbenikovo, večkrat zaznavno intuitivno raziskovanje glasbene informacije v etru, recimo temu naravnost: pričakovanje nad izdatno mero eksperimentiranja z zvočnimi kolaži kreiranja zvočne krajine (Britanci imajo zahvaljujoč fenomenu Robert Fripp, v zvezi s tem super izraz »soundscapes«). Saša Vipotnik, je na albumu »Poglej« očarala javnost s svojim prepoznavnim vokalnim šarmom močne in vseprisotne soul estetike, na novem albumu, pa vokalno naravo zrelostno razširja in neguje. Saša poseduje svojevrstno vokalno karizmo, ki je nalezljiva in kar je bistveno, prepoznavna. To pot je za AKA Neomi spisala besedila v angleščini in zanimivo pri tem je, da se vokal (ob dejstvu novih karakteristik v rabi metrike), obenem vede v novih glasbenih aranžmajih znatno drugače, kot na albumu »Poglej«. Bistvena razlika je odločen odskok albuma »Beautiful Disasters«, v polja elektronske zasnove aranžiranja, kar ga odločno oddaljuje od pretežno akustične vsebine albuma »Poglej«.
Album »Beautiful Disasters« išče zelo uspešno priključek k svetovni (novi) pop soul in indie rock estetiki, pri čemer diktira njen izpovedni »konglomerat samoniklosti«, jasno in neobremenjeno noto stroge art premise. To pomeni, da četudi deluje album radijskim frekvencam še kako sprejemljivo, ni obremenjen s tem, da bi morala njegova vsebina na vsak način tam tudi pristati. »Beautiful Disasters« deluje v estetiki delikatnih prijemov finomehanike oblikovanja zvočne narave ter produkciji ne le aktualno, pač pa zelo atraktivno, saj je v aranžmajih, izrazito poudarjenih kontrastih gradnikov zvočne slike, izjemno dovršen, dodelan, izpiljen, kar pomeni, da je šel, kot manifest zavzetega perfekcionizma, skozi dolg proces nastajanja. Da vstopa ekipa v nove čase so naznanjale že skladbe Istanbul, She Knows in White Dove, ki jih je zasedba še pod imenom Neomi postavila na You Tube v letu 2015. Izmed treh naštetih, je le skladba White Dove našla tudi pot na album »Beautiful Disasters«. Vpeta je med točki Interlude in Outro, poseduje sapico jazza in za razliko od šelestečega valovanja sintetizatorskih pastel in pastel kitarskih linij, ohranja več »tradicionalne zvočne prizemljenosti«. Zato je moč iskati vzrok za odločitev skupine, da jo postavi na rep seznama skladb albuma, prav v tem, ker se v aranžiranju nekoliko oddaljuje od preostanka albuma.
»Beutiful Disasters« je vseskozi zahtevano in všečno razgiban album, raznolikih idej, ki nenehno vzdržujejo prikupno noto muzikalične dostopnosti, a obenem jedrnato noto sebi lastnega artizma. V stapljanju svetov zvočnega eksperimentiranja in hipne muzikalične grabežljivosti (dostopnosti), je sedma skladba albuma Empty Bottles, gotovo izpovedni vrhunec glasbenega karakterja albuma »Beautiful Disasters«. V tej skladbi prihaja še posebej do izraza teatralno stopnjevanje vzdušja, ki zlasti v izhodnem atmosferičnem krešendu, valujočem na plastovitem zlitju zvočnih kolažev sintetiziranja kitarskih linij, ob čemer podtakne Babojelić celo nekaj distorzivne plazovitosti, dosega optimum združevanja dveh svetov. Občevanja z dražljivim zvočnim eksperimentiranjem ter pop in soul karizmo, ki jo v slikovitem kontrastu spravljivo vzdržuje vokalna metrika.
Težko je najti vzporednice skupini. V bistvu jih ni. Znajo pa AKA Neomi pritegniti bazo ljubiteljev zasedb od Silence, do Pliš ali pokojnih Melodrom. To ne pove nič, oziroma nakazuje na to, da je nivo medžanrskega stapljanja na »Beautiful Disasters« vseprisoten in gre torej za nadžanrski album. Tu si v izjemno spravljivem dialogu nenehno podajajo roke omenjena karizma nove soul in pop pričeske, kabaretne šansone, poudarjenega eksperimentiranja z zvoki elektronske glasbe, v vse to vstopa prefrigano zamaskiran element indie rocka, tu je mimobežna sapica jazza. Zategadelj, je jasno, da so AKA Neomi unikatni glasbeni samorastniki, z art retoriko, ki je skvašena iz povsem samoniklega glasbenega testa.
Nežno božajoči, mil in brhko hrepeneč vokal Saše, ki v aranžmajih nagovarja s pridihom šepeta, z učinkom kot bi prihajal iz onostranstva, plemenitijo torej bogati zvočni kolaži izdelane estetike pečanja z elektronskimi zvočnimi kolaži, pri čemer pa je vseskozi zaznavna jasna opornica tudi v organskih tenih, kar prinaša integracija klavirja, kot tudi globina nizkih tonov, za kar skrbi na bas kitari izvrstni Dejan Slak (Moveknowledgement, Dubzilla,…). Saša je ekipo za albuma »Beautiful Disasters« konkretno prevetrila, kar je potegnilo za sabo spremembo glasbenih usmeritev. To reflektira podoba substance novega albuma, ki ji poveljuje nova četa vrhunskih slovenskih glasbenikov, med katere se je kot posebni gost na trobenti, integriral tudi Igor Matković.
Album se drži preverjene artistične recepture in v njej ne popušča. Vseskozi deluje cerebralno, »transcedentalno«, skuša odpeljati poslušalca na polja, ko odklopiš racionalno in postane učinkovanje takšne glasbe na povsem nova in svojevrstna izkušnja. Nosi namreč element psihadelličnosti. Če se takšni glasbi znate prepustiti in se pri tem ne bojite odklopiti racionalnega, vas lahko popelje daleč, daleč. Dlje, kot ste si kdaj koli nadejali. Zato si je za tak album vselej vredno vzeti čas in se mu predati tudi tako, da odklopite zavest in si tako odprete prostor do nove dimenzije informacij, ki vas sicer ne bi mogla doseči. Bogato boste nagrajeni. V vsem, eden najlepših slovenskih glasbenih izdelkov, ki že v januarju 2020 napoveduje, da bo postal med letošnjimi izdajami slovenskih glasbenih albumov, gotovo eden najodmevnejših.
In ne nazadnje. Končno slovenski album katerega naslovnica ni črna, bela, siva ali kombinacija vsega trojega, kar je sicer naša neminljiva mantra, pač pa ga krasi prelep barvit motiv, z neprikritim sporočilom albuma, ki pooseblja čase v katerih živimo. V otrpli mirnosti občudujemo vso lepoto distopičnega razpada sveta.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Silent
2. 19 Years
3. Moviestar
4. Beautiful Distractions
5. Yellow Pill
6. Family
7. Empty Bottles
8. Interlude
9. White Dove
10. Outro
Zasedba:
Saša Vipotnik – vokal
Mario Babojelič – kitara, klaviature, programiranje bobnov
Erik Marenče – klavir, klaviature
Dejan Slak – bas kitara, bas sintetizator
Marko Grubar – bobni
Gostujoči glasbeniki:
Jernej Kržič – bas kitara, bas sintetizator na skladbah št. 3 in 4
Igor Matkovič – trobenta na skladbah št. 8 in 9
Boštjan Gradišek – bobni na skladbi št. 4
Dorian Granda – bobni na skladbi št. 3
Peter Jenko – sintetizatorji na skladbah št. 3 in 4
