Lokacija: Lignano Sabbiadoro / Arena Alpe Adria / Italija
Datum: sreda, 15.06.2017
Čeprav so lani poleti nastopili v bližnjem Zagrebu in nastopajo sredi julija v sklopu letošnje izdaje festivala Pivo in cvetje v Laškem, je bilo nadobvezno še mesec dni prej skočiti preverit odrsko formo karizmatičnih avstralskih rock’n’roll nepridipravov in kratkohlačnikov Airbourne. Nastopili so namreč v neverjetno prijetnem in simpatičnem koncertnem prizorišču italijanskega letoviškega kraja Lignano Sabbiadoro, imenovanem Arena Alpe Adria. Pisalo se je natanko petnajst let odkar je avtor te koncertne povesti prvič videl Motörhead, in sicer 15.06.2002 v avstrijskem Gradcu. Mimogrede, Airbourne eno od skladb na aktualni poletni festivalski turneji po Evropi posvečajo nesmrtni legendi, veličastnemu in edinemu Lemmyju.
Skupina, ki na sceni »službuje« dobrih dvanajst let, je v novembra 2016 izdala novi studijski album »Breakin’ Outta Hell«, na katerem še naprej ostaja zvesto zapisana navdihovanju nad likom in delom njihovih starejših rojakov, to je eni pionirskih rock’n’roll zasedb, AC/DC. No, kjer so blizu AC/DC, so blizu vselej tudi Rose Tattoo. Da so prišli do mednarodnega uspeha, so morali Aibourne sprva trdo garati. K temu uspehu je pripomogel tudi obstoj trdne tovarišije, pri čemer se postava praktično ni menjavala skozi celotno delovanje skupine. No, letos aprila je bend uradno naznanil, da je dolgoletnega ritem kitarista Davida Roadsa zamenjal novi član Harri »The Riff Doctor« Harrison.
Nastop skupine v Lignanu je bil eden redkih za Aribourne v letošnjem poletju, na katerem je zasedba nastopila izven festivalskega programa, torej na samostojnem koncertnem nastopu. Še pred Airbourne pa so dobili svojo priložnost italijanski rock’n’roll žrebci, nastanjeni v provinci Pordenone (kraj Casarsa della Delizia), imenovani Fake Idols. To so taisti Fake Idols, ki bodo nastopili tudi v sklopu letošnjega Rock Camp Summer Music festivala, streljal stran od Trsta (kraj Trebče pri Opčinah). Skupina se je predstavila, kot izredno dobro skvašen in uglašen kvintet. Sestavlja ga nižja uglasitev dveh mastno grmečih Gibson Les Paul kitar, prodoren in rožljav bas, krepki in čvrsti ritmični udarci koketnih vodilnih ritmov ter besen, grleno zabeljen in aroganten vokal. Bend je izdal leta 2014 istoimenski studijski prvenec, nastop pred Airbourne v Lignanu, pa uporabil za predstavitev aktualnega, leta 2016 izdanega studijskega naslednika »Witness«. S slednjega smo slišali tudi nadvse posrečeno priredbo izvirnika The Chemical Brothers imenovano Go in avtorski I Am Fake ter Mad Fall. Čuti se, da je bend, ne glede na relativno kratek staž, izvrstno uigran in da je igral že na večjih prizoriščih, med drugim tudi na festivalu Gods of Metal. V zvočni sliki bi lahko malo bolj navili kitare med koncertom, kar se je odražalo v zlasti manj slišnih solažah, sicer pa brez pridušanja. Izredna kinetika, dinamika, nenehno tekanje članov ekipe levo in desno preko odra ter sodelovanje s publiko. Skladbe pozna publika že zelo dobro in Fake Idols so prejeli kar nekaj podpore, ko je publika sodelovala z njimi pri petju verzov. Izvrstno uvodno ogrevanje torej. Tudi angleška besedila so odpeta na suvereno visokem nivoju, kar italijanskim skupinam od vselej povzroča preglavice.
Ob pol desetih zvečer pa so se oder odločili razrušiti Airbourne. Ta bend ni le bend glasnikov nove rock’n’roll generacije, pač pa tudi nadvse dober obliž (vsaj delne) tolažbe vsem tistim, ki se vam posluša v živo AC/DC, pa žal tega (zelo verjetno) ne boste (nikdar več) dočakali. Tudi lep obisk iz Slovenije, še zlasti z goriškega konca, je pozdravil klene Avstralce ob prihodu na oder. Seveda so bile vse oči uprte v neverjetnega Joela O’Keeffeja. Ob tem ni presenečalo spoznanje, da je glavni reflektor z belo svetlobo skozi koncert lovil le njega. Je dejansko glavni vezni člen ekipe, ki drži Airbourne pokonci. Pravi odrski peklenšček stresa vseskozi neverjetne kvante energije! Preznojil je, kar se preznojiti da. Odpel je še en koncert na izredno visokem nivoju, s peresno lahkoto in prodorno kričavostjo, ki pa premore iztisniti le nekaj več nižjih linij kot njegova vzornika Bon Scott in Brian Johnson. Togotni in razkačeni mož je ob tem soliral in držal publiko z nenehnimi komentarji čvrsto ob sebi. Dejansko se je prav vse vrtelo okrog njega. Arena Alpe Adria je bila tega večera komaj do polovice zapolnjena, recimo da je bilo v njej kakih 700 obiskovalcev, vseeno pa ob tem lep sveženj najbolj razgretih, ki so burno sodelovali s skupino. Temu primerno so se tresle prve vrste zlasti ob nezlomljivih hitih skupine, to je zaključni Runnin’ Wild, Live It Up, It’s All For Rock’N’Roll (to je Joel posvetil Lemmyju – slednji je namreč sodeloval v video za to skladbo skupine), No Way But The Hard Way in Stand Up For Rock ‘N’ Roll. Obenem ni izostal teater z orjaškim reflektorjem, s katerim je Joel svetil po publiki ter navijanje zračne sirene ob uvodu v obvezni dodatek, za kar je poskrbel Joelov brat in bobnar skupine Ryan O’Keeffe .
Ni kaj! Izvrsten koncert. Od začetka do konca odpeljan na vrhuncu orjaškega vala vulkane erupcije prvobitnih riffov rock’n’rolla, seveda sekundarno adaptiranih in znova suvereno serviranih. Tako, kot to počne nova generacija rock’n’roll revitalistov, med njim Airbourne. To je to. Sicer bi človek pričakoval še kakšno skladbo več, pa vendar. Vabilo za vse, da greste skupino Airbourne obvezno sredi letošnjega julija pogledat na festival Pivo in cvetje. V Laško, seveda!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Ready To Rock
2. Too Much, Too Young, Too Fast
3. Rivalry
4. Down On You
5. Cheap Wine And Cheaper Women
6. Girls In Black
7. It’s All For Rock ‘N’ Roll
8. Breakin’ Outta Hell
9. No Way But The Hard Way
10. Stnd Up For Rock ‘N’ Roll
—dodatek—
11. Live It Up
12. Runnin’ Wild
