Lokacija: Drežnica / Športno igrišče / Slovenija
Datum: ponedeljek, 24.06.2019
Poletje v naročju Krna je festival, ki poteka vsako leto v idilični podobi slovenskih alpskih višavij in širjav, točneje na idilični planotici, kjer se čas ustavi in kjer je razprostranjena slikovita vasica Drežnica, oddaljena vsega nekaj kilometrov od Kobarida, v kot pove naziv festivala, samih nedrjih našega skalovitega praočaka in silaka Krna.
Na tisti junijski ponedeljek, dan pred državnim praznikom, je pod šotorsko platno pokritega igrišča sredi Drežnice, stopil znameniti slovenski kantavtorski as Adi Smolar. Adi je skozi leta postal glas ljudstva, dejansko vrste glasbenika, ki je ustvaril (in ustvarja, čeprav zadnja leta v večjih časovnih presledkih), izredno močno poezijo. Ta je neverjetno posrečena preslikava vsakdanjika tegob »srednje-malega človečka«, oziroma »senčno« živečega »mučenika« na sončni strani Alp. Ob pronicljivih metaforičnih figurah, šaljivih dovtipih, neverjetno spretnih rimah, kjer ne manjka samoironije ter prodorne idejno pronicljive duhovitosti, je sicer večkrat grenko resnicoljubje ovito v bistri špas teater neusahljivega optimizma. Zato je Adi vselej pravi naslov koncertnih obiskov. In enega takšnih ni bilo mogoče preskočiti, ko je torej prišel zabavat ljudstvo Severne Primorske, točneje kobariškega zaledja.
Na prizorišču je veselo žuborelo, radosti in vedrine ter razigrane radoživosti ni manjkalo. Zbrane so bile najmanj tri generacije poslušalcev, druženje z Adijem, pa je prejelo pečat pravega ljudskega praznika. Pred vhodom v šotor se je nahajala mizica s tremi različnimi samostojnimi albumi Adija Smolarja, zadnjima dvema »Se počasi daleč pride« (2011) in »Prav zdaj« (2018) ter albumom za šoloobvezne »Jaz ne grem v šolo« (2000). Na takšnem samopostrežnem pogrinjku pa ni manjkala škatla z napisom »Prostovoljni prispevki«, ki se je tudi pridno polnila.
Legendarni kantavtor je povsem sam samcat, opasan s kitaro, pričel z nastopom malo preko osme zvečer. Prav začetka nisem ujel, a zelo kmalu se je znašla na set listi Zgodba o rolici papirja, ki je kot uvodni katalizator hitro stkala pristne vezi med glasbenikom in publiko. Veliki magnet Adijevih obiskov ni le izvedba njegovih avtorskih skladb, pač pa tudi njegov pripovedniški dar, s katerim je zabelil tudi tokratni nastop. Pristno, iskreno in iskrivo pripovedovanje dogodivščin, k uvodom v posamezne točke, je pravzaprav bistvena vsebina, ne le Adijevega nalezljivega odrskega hudomušja ter špas teatra, pač pa tudi dejavnik, ki krepi samo čvrsto kantavtorsko pozo in postavo tega umetnika. Tej ni para in je edinstvena.
Nastop je bil razdeljen v dva dela s krepko vmesno pavzo. Ob omenjeni rolici, so se zvrstile v prvem delu še Ajajaj Slovenija, Ljudje pa pravijo, Glavno da je glava cela, 20 ljubic, Jaz sem nor, Jean Claude Van Damme, Gospa natakarca. V drugem delu je Adi zabaval publiko s sledečimi točkami: Žejni Franc, Daleč je za naju pomlad, Zgubu, zgubu, Radi se imejte, Je treba delat, Zlo počas, Nič nisi vreden, Bog ne daj, da bi crknil TV, Tagada, Če te ena noče, te pa druga hoče, Ko sem bil mlad, sem bi trapast in v obveznem dodatku še Pasji dnevi. Kot vedno dostavi Adi bistvo. Dotakne se slehernega obiskovalca. Preprosto. S svojo nalezljivo karizmo, prirojenim darom s katerim je skozi leta razvil izreden instinkt za plasma prodornega, a resnicoljubnega zabavljaštva ter nad vsem ,veliko vsebinsko vrednostjo svoje močne, jedre in sporočilno bogate poezije, je koncert Adija Smolarja dogodek, ki te predrami in prebudi. Neposredno, preprosto, iskreno in v vsem naravno. Adi ostaja torej v bogati in živopisani močni slovenski kantavtorski druščini, popoln posebnež, edinstven briljant in izjemen dušni pastir ter ljudski buditelj!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
