Založba: Nuclear Blast Records
Datum izida: 23.11.2018
Dolžina albuma: 120:04
Ocena: 8.0/10
Ko pišem te vrstice, je Peter Baltes že več dni nekdanji član legend tevtonskega metala iz nemškega Solingena Accept. Srce, kri in duša skupine. Po petih dekadah vseh vzponov in padcev, hudega in dobrega, se mož naposled odloči za odhod iz skupne. Zakaj tak teatralen uvod?
Nemara je prav ideja o koliziji simfoničnih elementov z Accept metalom botrovala tej odločitvi legendarnega basista. V lanskem poletju so Accept pred 80.000 feni večnega Wacken Open Air festivala odigrali ekskluzivni koncert na katerem se jim je pridružil simfonični orkester. To priložnost so izkoristili in ga takoj posneli. Skupina je na zrela leta neverjetno aktivna. To je treba spoštovati. Studijske albume izdaja tako rekoč po tekočem traku, obenem pa je nenehno na koncertnih odrih. Mirovanja torej ni. Torej ta koncert ni takšnem, da bi orkester spremljal skupino ves čas. Razdeljen je pravzaprav v tri dele. V prvem slišimo klasične Accept, brez simfoničnega okrasa. Ta je zelo kratek. V njem udarijo z dvema skladbama aktualnega albuma »Rise Of Chaos« (otvoritvena Die By The Sword, Koolaid), ustrelijo klasiko Restless And Wild ter dodajo še dve skladbi zadnje ere delovanja (manj zanimivo Final Journey ter izvrstno Pandemic). Nato ostane na odru Wolf Hoffmann z orkestrom in sledi konkreten osrednji del koncerta, kjer Hoffmann pravzaprav predstavlja točke svojega samostojnega studijskega albuma »Headbanger’s Symphony«, ki ga je izdal v lanskem letu. Tu dobimo torej neposreden vpogled v to, kje so se zvarile ideje za vse Accept klasike, ko lahko ob zveličani družbi simfoničnih elementov, poslušamo Hoffmannovo reinterpretacijo Vivaldija, Musgorskega, Beethovna in Mozarta. Dejansko je ob poslušanju klasikov Hoffmann mnogo, mnogo idej prelil v karakter nekaterih najbolj markantnih rifov celotne Accept kariere.
Pa fani to resnično potrebujejo? Dvomim. Šele tretji del prinaša tisto kar nas najbolj zanima. Deset skladb prave kolizije Accept metala z dodanimi simfoničnimi aranžmaji. Že uvodna Princess Of The Dawn odgovori na vse tisto zapisano v prejšnjem odstavku. O izvoru Hoffmannovih idej, ki izhajajo seveda iz navdihovanja nad deli klasikov. Ta ura koncertnega posnetka je dejansko najbolj zanimiva in seveda potrjeno. Kolizija na moč uspešna. Sinteza simfoničnih elementov s primordialnimi rifi stare dobre šole Accept metala, nikakor ne zataji. Bodisi da gre za klasiko (Metal Heart, Breaker,…) ali novi material (Dark Side Of My Heart, Shadow Soldiers). Predvsem izstopa Shadow Soldiers ter neverjetno uspešna komunikacija skrajno poblaznelega Fast As A Shark rifa ter klasičnih elementov. Predvsem postanejo mid-eight pasaže tista največja privlačnost vse zgodbe (ob uvodih), ki dajejo skladbam prav posebno noto drugačnosti. Tam se orkester v aranžmajih razmahne, Hoffmann pa dodatno zbliža svojo retoriko soliranja s klasičnimi elementi. Genialno.
Bend je že potrdil novo serijo koncertov v družbi simfoničnega orkestra. Na njej ne bo Petra Baltesa in to bo zelo čudno, četudi ga zamenja v skupini sam Sveti Peter. Asociacije velevajo, da je njegov izstop iz Accept podoben izstopu Harrisa iz Iron Maiden. Ne bom rekel, da je to vzrok, je pa dokaj verjeten. Da moraš preprosto dol z odra za dobre pol ure, da ti kolega v bendu predstavlja svoj samostojni studijski dosežek in to pod imenom Accept. Bolje, da bi Hoffmann naredil svojo samostojno turnejo in združil repertoar z Accept klasikami, pri čemer bi ga spremljala njegova skupina, ne Accept.
Ne govorim o tem, da slučajno vsa reč ne bi funkcionirala, da bend ne bi bil v dobri dnevni formi na odru, ko je tega dne igral na Wacken Open Air festivalu. Izvedbeno dokumentu ne manjka prav nič. Postavlja se le vprašanje, če Accept res potrebujejo tak koncertni dokument? Večina fanov bo rekla, da sploh ne. Razen, če bi bil v celoti odigran s simfoničnim orkestrom. Torej od začetka od konca Accept plus orkester. Polni dve uri. Na tak način bi se našlo več prostora tudi za kakšna presenečenja in integracijo komadov, ki jih bend ne izvaja več prav pogosto na odru.
Je pa nekaj. Ogled DVDja, ki spremlja ta dokument, je naravnost obvezen!
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
CD1.:
1. Die by the sword (5:31)
2. Restless and wild (4:31)
3. Koolaid (5:05)
4. Pandemic (6:00)
5. Final journey (5:18)
6. Night on bald mountain (7:08)
7. Scherzo (5:28)
8. Romeo and Juliet (5:46)
9. Pathétique (5:56)
10. Double cello concerto in G minor (3:40)
11. Symphony No.40 in go G minor (4:38)
CD2.:
1. Princess of the dawn (7:36)
2. Stalingrad (6:21)
3. Dark side of my heart (4:40)
4. Breaker (4:30)
5. Shadow soldiers (6:00)
6. Dying breed (5:45)
7. Fast as a shark (4:51)
8. Metal heart (7:32)
9. Teutonic terror (5:43)
10. Balls to the wall (7:56)
Zasedba:
Mark Tornillo – vokal
Wolf Hoffmann – kitara
Uwe Lulis – kitara
Peter Baltes – bas kitara
Christopher Williams – bobni
Češki narodni simfonični orkester (Praga) – dirigent Libor Pešek
