Založba: Napalm Records
Datum izida: 26. 4. 2024
Produkcija: Andy Sneap
Dolžina albuma: 48.13 min.
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 8.0/10
Accept so zelo dobra heavy metal zasedba. Zapis ugotovitve stoletja? Ne. Dejstvo pač. “Humanoid” je njihov skupno sedemnajsti studijski album, pri čemer sledi vibracijsko, energetsko in produkcijsko seveda najmočneje zbližano z ekspresijo predhodnih petih studijskih albumov. Vsekakor je sledljiva vez z osemdesetih, a je nas to ne sme zavesti, kajti magija z Dirkschneiderjem ostaja absolutni unikat in eden kronskih draguljev cvetoče ere metala skozi osemdeseta.
Pustimo to pri kraju. Wolf Hoffmann, v postavi današnjih Accept zadnji ‘preživeli’ član vseh er te dolgožive tevtonske metal zasedbe ustanovljene leta 1976 v nemškem Solingenu, pač predobro ve in predobro zna ter razume kako. Idejni poglavar, vizionar, glavni komponist in seveda v prvi vrsti odličen kitarist, je v obdobju treh let od izida zelo dobrega predhodnika “Too Mean To Die” (2021, RockLine recenzija) uspel skrpati skupaj ponovno dovolj nabritih, neposredno uperjenih in žgoče jurišnih kitarskih fraz za nov monolitni studijski album, ki ga ne premakne prav nič od recepture in formule, ki se je Hoffmann zvesto in nadvse spretno oklepa tudi v zrelih letih delovanja in je seveda slogovni povzetek dediščine osemdesetih te ikonske skupine, četudi nagovarja ekspresivna energija današnjih Accept, kot povedano, opazno drugače. Hoffmann ostaja tudi na tem albumu glavni adut hipne slogovne prepoznavnosti unikuma skupine (odštevši ‘brcanje hčerinske’ formacije imenovane U.D.O., kjer je danes roko na srce več Acceptovske DNA, kot pri samih Accept). Po samem stilu komponiranja in seveda tisti piki na ‘i’, kar dostavljajo njegove solaže, po katerih je pravzaprav hipno prepoznaven. Tudi tudi tokrat bolščijo iz njih vložki neo-klasicizma. Na novem albumu so solaže posejane z njimi. Prvi tak vložek se pojavi že takoj v solaži otvoritvenega kovaškega manvera, to je v togotni Diving Into Sun.
Kakorkoli, “Humanoid” sledi slogovnemu formatu predhodnih petih albumov. Accept ponujajo znova nekaj izredno spretno stkanih kompozicij, ki v kombiniranju neposredne rušilnosti in muzikalne grabežljivosti, grabijo hipoma. Odstopanja v oziru višjega nivoja navdahnjenosti zagotovo obstajajo med skladbami. Ob dejstvu, da je Straight Up Jack mogoče hipoma razumeti kot prvovrstno posvetilo AC/DC, k čemur priliva olja na ogenj tudi Tornillov raskavo-vreščavi vokalni pristop, so vrhunci albuma neusmiljeno nazobčano kotaleča sklepna točka Southside Of Hell (to pomeni da se album zaključuje z visoko vibrantno klofuto, kar je odlično), absolutno naslovna skladba mračne narave popolnega razčlovečenja, pa zabavno nadaljevanje albuma s singlom Frankenstein, skrajno uničujoča The Reckoning lovi magijo odličnih predhodnih Tornillo stvaritev, kot sta Pandemic ali Teutonic Terror. Tu (v kitici) skoraj v rock’n’roll zapeljana Nobody Gets Out Alive in tudi v baladni Ravages of Time, stojijo stvari natanko tam, kjer morajo biti. V Man Up, Diving Into Sun in zlobnikavo pobalinskem pohujašnju z Unbreakable, smo priča opremljanju refrenskih napevov z znamenitimi možatimi harmonijami (vzkliki tolp), kar je bila od nekdaj zaščitna znamka Accept. Mind Games, srednje hitra skladba, ki prinaša hvaležen preobrat atmosfere, velja za eno najbolj zanimivih in dovršenih kompozicij novega albuma, vključno z vrhunskimi rešitvami v mid-eight pasaži.
“Humanoid” je mračen, okulten, tudi apokaliptičen in na trenutke zlobnikavo zobat album. Nosi torej vse prvine pravega klasičnega heavy metala albuma, ki mu je v oziru predobro znanega Accept formata, težko kaj dodati in kaj vzeti. V idejni navdahnjenosti mu ne gre prav ničesar očitati in vzdržuje v tem oziru najmanj nivo predhodnika “Too Mean To Die”. Šibkih trenutkov ni in album vzdržuje od prve do zadnje minute visok nivo dinamičnega razvoja dogodkov.
“Humanoid” je še en zelo, zelo dober dosežek Accept v zreli eri delovanja, ko drži dirigentske vajeti v rokah Wolf Hoffmann. Popolnoma bo zadovoljil in osrečil vse prave privržence skupine, ki nimajo nikakršnih težav s premoščanjem izraznosti skupine med Udo in Tornillo erama. Accept ostajajo torej tudi z novim studijskim albumom samonikli pojem heavy metala, pri čemer je jasno, da bodo tudi na prihajajoči koncertni turneji novi komadi v repertoarju fenomenalno shajali s klasikami železne ere delovanja skupine. Unbreakable sodi med prvimi naravnost na oder. Je album, ki prinaša ljubitelju te skupine natanko to kar želi in pričakuje. Torej nobene artistične spremembe, le novo, a obenem prvovrstno ‘poigravanje’ z unikumom sebi lastne kreativne glasbene formule, ki jo Hoffmann pač poseduje in obvladuje v mezincu leve roke.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Diving Into Sin
2. Humanoid
3. Frankenstein
4. Man Up
5. The Reckoning
6. Nobody Gets Out Alive
7. Ravages Of Time
8. Unbreakable
9. Mind Games
10. Straight Up Jack
11. Southside Of Hell
Zasedba:
Wolf Hoffmann – kitara
Mark Tornillo – vokal
Uwe Lulis – kitara
Christopher Williams – bobni
Martin Motnik – bas kitara
