Lokacija: Balingen / Messegelände / Nemčija
Datum: 15.07.2016
Pa je prišel na spored drugi dan enaindvajsete izdaje znamenitega Bang Your Head!! festivala v nemškem Balingenu. Noč je bila sveža, jutro pa že prav mrzlo, saj se je ponoči ulila obilna ploha, ki je nalivala litre dežja vse do ranih jutranjih ur. Potem je nehalo deževati. K sreči. Nov izreden nabor vrhunskih zasedb unikatnega artističnega značaja zapisanega žanrskim sferam metala in hard rocka, s programsko težiščnico drugega dne blagodejno usmerjeno na polje thrash metala.
Kaj lahko doseže v glasbi format tria so v uvodu drugega dne festivala več kot le nazorno, prikazali ameriški metalci Night Demon, ki so ob pol dvanajsti uri odprli drugi dan festivala. Glavni oder se je pod pečatnimi kitarskimi riffi razbelil kaj hitro, ko je neukročeni trio v sestav i Jarvis Leatherby (bas kitara, vokal), Brent Woodward (kitara) in Dusty Squiers (bobni) kotalil svoje avtorske skladbe. Skupina je vrhunsko uigrana vsled kopici koncertnih nastopov, ki jih je e pustila zua seboj. S potenco in razgretim izkoriščanjem prostora. Veliko je bilo tekanja Jarvisa in Brenta po odru sem in tja. In kot veste, je oder na Bang Your Headu ogromen, a za tako našpičeno potentni trio, ravno še pravšnji. Revitalisti, ki pa so pripravili s svojo srčnostjo izreden uvod v nov festivalski dan.
Freedom Call so znani powermetalsi veseljaki. Nemški powermetal od glave do pete. Nemška zgodba. Kdo bi si mislil, da bo skupina s tako klišejskim pristopom na sceni sploh preživela in obstala toliko let. A kvintet je povsem drugačnega mnenja in si je ob redni izdaji albumov ter rednim nastopanjem po stari evropski celini, pridobil lepo branžo domačih oboževalcev, ki stojijo za imenom skupine. Osem studijskih albumov in deveti v porajanju. Kvartet pri katerih sta v preteklosti igrala tudi kitarist Sascha Gerstner (Helloween) in bobnar Daniel Zimmermann (ex-Gamma Ray), še naprej ženeta dalje pevec in kitarist Chris Bay in njegov pajdaš oziroma basist skupine Ilker Ersin. Bend je v kompaktnem, dobro naštudiranem in po pričakovanju, več kot suverenem nastopu, zaigral repertoar sledečih skladb Union of the Strong, Tears of Babylon, Freedom Call, Farewell, The Quest, Hammer of the Gods, Power & Glory ter Warriors. Happy metal to the core!!!
No stvari so postale kmalu precej bolj resne, ko so oder nasledili veliki veterani ameriškega metala in pravzaprav skupina, ki je s svojo vizijo nevede popularizirala elemente epskosti in bombastike v kompozicijah, katere je ustvarjala. Kansaški Manilla Road, ki jim poveljuje neuničljivi Mark »The Shark« Shelton, temu dela družbo že vrsto let gologlavi vokalist Bryan »Hellroadie« Patrick, na bobnih ostaja obilno poraščeni Neudi Neuderth, medtem ko zaseda pozicijo basista znatno mlajši Josh Castillo. Bend je dostavil krepostno mešanico klasičnih del v katerih so izstopale zlasti izvedbe skladb, kot so Crystal Logic, izredna The Mask of Red Death in Death By The Hammer (slednji dve iz albuma »Mystification«, 1987), nadalje so se zvrstile še Necropolis, The Riddle Master, otvoritvena Flaming Metal System. Torej kot je moč razbrati iz prejšnjega stavka, je glavnina materiala odpadla na kultno ploščo »Crystal Logic« (1983). Niso pa Manilla Road obšli niti aktualnega studijskega albuma »The Blessed Curse« in z njega urezali skladbo The Truth in the Ash. Preostali kos nastopa so zapolnjevale še skladbe albuma »Open the Gates« (Witches Brew in zaključna Heavy Metal to the World), medtem ko je izvrstnemu albumu »Deluge« rešila čast izvedba skladbe Hammer of the Witches. Shelton je po pričakovanju prevzemal na pleča tudi vokal, ki ostaja specifičen. Nosljav, votel, mračen. Deluje šibko, a neverjetno strese. Prav zavoljo specifik, ki dajejo skladbam posebno noto in so-kreirajo izredno mračno vzdušje. Zato je njegova integracija v izrazu skupine neoporečna in neobhodna. »Hellroadie« je seveda vseskozi rutinirano držal publiko ob sebi, vzpostavljal všečni kontakt, pa čeprav s pomočjo sončnih očal. Ob tem je po pričakovanju in v skladu z zahtevami Manilla Road glasbe izstrelil iz sebe nekaj uho parajočih vriskov, ki so poleteli pod nebo. Ne glede na staž in leta, se skupine rja nikakor ne oprime. Epsko in surovo torej. Izvrstna predstava legend. Upajmo, da jih kmalu znova ujamemo na kakšnem odru.
Posebej atraktiven pa je bil obisk Chrisa Impellitterija oziroma zasedbe Impellitteri. Zasedbe z enim najbolj “zajebanih” nazivov planeta, sploh kar se pretipkavanja imena tiče. Chris je tisti možakar, ki velja za enega najhitrejših kitaristov galaksije in deluje kot posrečena kombinacija Eddie Van Halena ter Yngwie J. Malmsteena. Lahko rečemo sreča v nesreči. To pomeni da je neulovljivi ali težko ulovljivi akrobat, ki pa lahko sčasoma zavoljo vseh postreljenih not, kot jih sejejo njegovi ultrasonično hitri rafali, postane za uho tudi naporen. Z njim so na oder prišli še izredni Rob Rock (vokal), zvesti okroglolični basist James Pulli in novo pečeni član zasedbe, to je bobnar Ander Johansson, ki ima bogate izkušnje s sodelovanjem pri Yngwie J. Malmsteenu, moža pa dobro poznajo tudi ljubitelji HammerFalll. Chris je s svojo ekipo v uri nastopa osrečil svoje festivalske oboževalce z avtorsko »čisto« set listo. Igral je torej svoje skladbe. Iz svojih albumov. Rob Rock, ki vsako leto opazno pridobi kak kilogramček »počez«, je znova presunil z izjemno izdelano predstavo: Ko si se ozrl na Chrisa, se je ob njegovih vragolijah porodilo vprašanje: »Zakaj vraga igrajo Impellitteri itako malo po stari evropski celini?« Še več. Pravzaprav sploh ne nastopajo. Nikjer. Bend je med drugim zaigral tudi dve skladbi iz sveže izdanega albuma »Venom« (We Own the Night, Time Machine), dostavil obvezno Stand in Line, superiorni Answer to the Master ter obenem še točke, kot The King is Rising, Speed Demon – oba iz albuma »Crunch«. Koncert so Impellitteri odprli z nabrito jurišnico Warrior (album »Eye of the Hurricane«). Vmes je Chris zabaval prisotne z igranjem ziimzelenih riffov znanih skladb, kot sta npr. Heaven and Hell in Smoke on the Water, za kar sicer ni bilo nobene potrebe, a očitno mož uživa »provocirati« svoje občinstvo. Hiter, Hitrejši, Impellitteri! Ekskluzivno in obenem nepozabno, če ne kar enkratno, pojavljanje torej!
Za thrash metal sladokusce je prišel nastop veteranov Sacred Reich doma iz žgočega arizonskega Phoenixa, več kot naročen. Bend deluje v originalni postavi kvarteta, ki ga gradijo vokalist in basist Phil Rind, glavni kitarist Willey Arnett, ritem kitarist Jason Rainey ter bobnar Greg Hall. Skupina dveh tršatih kitaristov in debelušne ritem sekcije! Sacred Reich so tako po BYH nastopu iz leta 2009, nastopili tu še drugič v svoji karieri. Težko jih je ujeti na odru in letos pridejo tudi na Metaldays festival, zato se gotovo splača zaviti tudi tjakaj. Nasploh v kolikor Sacred Reich še niste videli v živo. Igrajo namreč izjemno. Uigran in kompakten tim, Rindu vokal še vedno dostojno služi, Arnett je izjemen soler, bend pa je dostavil malho klasik in pri tem niso izostale niti točke iz bolj eksperimentalnih albumov, kot sta »Independent« ter »The American Way«. Seveda ob obvezni dostavi kultnih zimzelenov prvih dveh studijskih albumov, to sta »Surf Nicaragua« (1988) in prvenec »Ignorance« (1987).
Metal Church, še eni veliki ameriški heavy metal veterani, so stopili na oder ob najhujši pripeki, podobno kot pred dvema letoma v Tolminu, vendar jih je vročinskega trpljenja odrešila nizka oblačnost, ki se je nad festivalsko prizorišče nenadoma prikradla izza bližnjega gričevja. Okrepljeni z povratnikom Mikeom Howeom, možem neslutenih vokalnih višavij ter v standardnem formatu, ki ga zastopajo poleg šefa in kitarista Kurdta Vanderhoofa še bobnar Jeff Plate (Savatage), Steve Unger (bas kitara) in kitarist Rick Van Zandt, so Metal Church dostavili izredno predstavo, zlasti zavoljo živopisane set liste skozi katero so obredli prav vse ere svojega ustvarjanja. Na čelu z vrhunsko mini suito Watch the Children Pray, ki ji je delala v set listi družbo še druga »The Dark« klasika Start the Fire. Z vrnitvijo Hovea v postavo, je sledila tudi koncertna vrnitev točk albumov »Blessing in Disguise« (otvoritvena Fake Healer, za njo kasneje Badlands) ter »The Human Factor« (naslovna skladba s katero so sklenili koncert, ter še Date With Poverty in In Morning). Bend je namenil pozornost tudi novemu (in izvrstnemu) albumu »XI« s skladbama No Tomorrow in Killling Your Time ter ustrelil iz sebe bombonček istoimenskega studijskega prvenca »Metal Church« z naslovom Beyond. Docela so Metal Church presenetili tudi z integracijo skladbe Gods of Second Chance, ki izhaja iz spregledane in s strani oboževalcev (večkrat krivično) »osovražene« »Hanging In Balance«. Skratka. Energično, enovito uigrano, vihravo neukročeno. Howe je uročil z vokalom, pri tem so mu na debelo izstopile vse vratne žile, mož pa je seveda v obraz skozi uro skrajno pordečil. Kitare odbrencljane z neverjetno zbranostjo, ritem linija pa s topovsko močjo ter filigransko preciznostjo. Suma sumarum. Izredna odrska predstava legendarne skupine, ki ljubitelja klasičnega heavy metala hipoma odpihne v željena metalska nebesa.
Še pred nastopom kanadskih thrash metal veljakov Annihilator, so prostore sosednje Volksbankmesse halle pretresli zvoki silovitega valižanskega glam metala. Na tamkajšnjem odru so se namreč »repenčili« Tigertailz. Nepridipravi, ki so konec letošnjega aprila nastopili tudi v Vrbi na Koroškem, so navlekli v dvorano gotovo 1500 radovednežev, ki so imeli kaj videti in slišati. Bend je svojo vihravo naravo in načičkano pojavo suvereno opravičil z izrednim špas teatrom, premetenega izkoriščanja odra, učinkujočim podžiganjem publike, ki se ji je tudi konkretno mešalo med izvedbo koncerta. Po pričakovanju se je kvintet v postavi Berty Burton (bas kitara), Matthew Blakout (bobni), nadalje edini originalni član današnje postave Jay Pepper (kitara, spremljevalni vokal) in poveljnik na vokalu Rob Wylde, oprl na svoj karierno najuspešnejši album z naslovom »Bezerk«, ki je bil posledično v repertoarju zastopan in zaigran v dobri polovici. Pohujšljivo in neprizanesljivo. Izvorna kanonada glam metala, naravnost v čelo blesavo!
Petnajst minut preko šeste popoldan je na oder stopil znameniti Jeff Waters. Eden najbolj zanimivih in posebnih kitaristov ere metala in seveda superšef kanadskih legend thrash metala Annihilator. Že uvodom je pogled na moža presenetil, saj Jeff svojega nastopa ni pričel tako, da bi bil opasan s svojo znamenito (rdečo ali črno) Flyin’ V kitaro, pač pa je imel ob sebi repliko Gibson modela SG. Prelepe, to je kovinsko cinober (rdeče) barve. Strupeno! Jeff je znova povsem spremenil postavo. Ničkolikokrat že. Poleg Jeffa zapolnjujejo po novem Annihilator še ritem kitarist Aaron Homma, ki je prispel v ekipo v lanskem letu ter absolutna letošnja novinca v ekipi, to sta Fabio Alessandrini z naglavno ikebano kakršna bi sodila v članstvo poljubne glam metal zasedbe ter grivato nakodrani basist »posebno izbuljenih očk« Rich Hinks. Jeff je po pričakovanju prevzel vokalne dolžnosti ter tako odprl koncert, podobno kot slabim letom dni v Ljubljani, s klasiko King of the Kill. Tej se je kasneje iz istoimenskega albuma priključila tudi Second to None. Vsekakor fantje niso obšli klasike W.T.Y.D., odjeknila je tudi obvezna Set the World on Fire, pa novejša Creeping Death iz aktualnega »Suicide Solution«. Seveda niso Annihilator pozabili tudi na izvedbo skladb Never Neverland in Phantasmagoria medtem ko je Jeff svojo ultra-klasiko Allison Hell, privarčeval za sam konec nastopa, ki je tako prav ob zaključku, dosegel svoj razpoloženjski vrhunec. Waters ostaja torej izreden čarodej, njegovo igranje pa seveda unikatna poezija šeststrunske biblije. Annihilator ostajajo torej na prizorišču v mnogočem unikatno eklektična doktrina sebi lastne artistične misije. Kapo dol legendi, kot je Jeff Waters!
Če so Impellitteri predstavljali ekskluzivno pojavljanje drugega dne festivala, pa so izvedbeni vrhunec drugega dne pričarali s svojim prihodom na znameniti balingenski oder enkratni Testament. Veliki mojstri obrti igranja thrash metala. Znameniti kitarski dvojec Eric Peterson / Alex Scolnick, ostaja strah in trepet vseh svetovnih odrov in mnogim kitaristom velika inspiracija! Na čelu poveljuje skupini še vedno poveljuje neuničljivi indijanski poglavar Chuck Billy, medtem ko je bend okrepljen z Death to All Tour tandemom na ritem liniji. Zastopata jo namreč izredni Gene Hoglan na bobnih ter eden najboljših basistov v svetu metala, bradati Steve DiGiorgio. Izjemna postava, izjemna utrdba. Testament v živo uničujejo. Nezadržno so požirali ognjeni zublji našpičenih riffov festivalsko prizorišče, večkrat ukradli pozornost celo orjaškemu Chuckovemu egu, predvsem pa so po pričakovanju glavno koncertno izkušnjo sladostrastja, prispevale izredne solaže obeh kitaristov, zlasti moment deljenih solističnih duelov. Peterson in Scolnick veljata danes za kultno kitarsko dvojico, podobno, kot nekoč K.K. Downing in Glen Tipton pri Judas Priest. Čeprav se poraja na obzorju novi studijski album, le ta je napovedan za letošnji oktober (napovedana je tudi že turneja, na kateri odpirajo Testament večere pred, hjammm…. Amon Amarth), je skupina ustrelila kar tri skladbe iz še vedno aktualnega »Dark Roots of Earth«, s katerem je obiskala leta 2012 tudi Tolmin (Testament pridejo v Tolmin tudi v letošnjem letu, zato bodite tam). Jedro repertoarja so sestavljale kultne klasike Into the Pit, The Preacher, The New Order in Disciples of the Watch (vse z albuma »The New Order«). Edina »Legacy« klasika Over the Wall, se je znašla v set listi na samem začetku nastopa in tako učinkovito hipoma odkatapultirala množico v zrak. Manjkala ni seveda Practice What You Preach, Testament pa so svoj nastop zabelili tudi z vključitvijo dveh točk enega najagresivnejših albumov svoje kariere, to je »The Gathering« (D.N.R., Three Days in Darkness). Testament ubijajo. Vrhunska eksekucija in izvedbena briljanca, čete vrhunskih glasbenikov! In kot povedano! Posledični vrhunec drugega festivalskega dne.
V istem času nastopa Testament, se je v dvorani Volskbankmesse odvijal zanimiv nastop. Pravzaprav bi se moral pričeti skoraj pol ure pred Testament, a je bend mečkal. Noro mečkal. Ko se prebiješ do imena, kdo je ta skupina, se zdi mečkanje kar samoumevno.Nasploh, ko se spomniš vse nebeško kotaleče opitosti taiste skupine na odru ljubljanskih Križank, davnega dne 20.09.2012. Dame in gospodje! Škotski hard rock veterani Nazareth. Po novem okrepljeni s pevcem Carlom Sentanceom, ki je v ekipi podedoval orjaško obuvalo upokojenega Dana McCaffertyja. Končno pevec, ki se je po McCaffertyjevem odhodu naposled »prijel« v skupini. Carl Sentance je bil namreč tarčna točka nastopa skupine. Kako bo izzvenel njegov vokal, saj si nihče ne more prav dobro predstavljati, kdo sploh lahko, pod vsem tem brezbožnim nebom, nadomesti edinstveno vokalno figuro Dana McCaffertyja. Začenši z Razamanaz, pa naprej z This Flight Tonight (orig. Joni Mitchell), izvrstno balado Dream On, hudomušno Hair of the Dog, pričakovano in zahtevano Love Hurts (orig. The Everly Brothers), ob kateri so se topile starejše »ženičke« v publiki ter v dodatku z Broken Down Angel, so Nazareth opozorili, da se vztrajanje, več kot izplača. Sentance ni tako grleno kričav kot McCafferty (ta velja še danes za pravo moško različico pokojne ikone Janis Joplin), neverjetno pa je spoznanje, kako lepo godi njegova barva glasu h klasikam skupine . Presenečenje. Nazareth kljubujejo in niso še rekli zadnje.
Drugi dan je bil poseben tudi po najvišjem obisku izmed vseh treh dni festivala. V vlogi glavnega nosilca drugega dne, so namreč nastopili Twisted Sister, ki se po 40. letih delovanja (končno) poslavljajo. Originalna postava z z izjemo pozicije bobnarja, ki jo zapolnjuje bivši Dream Theater bobnar oziroma gospod po imenu»Če me ne marajo več Dream Theater, me želijo v postavah vsi drugi izvajalci Rimske ceste« Mike Portnoy, je prejela na razpolago kar uro in petdeset minut špila. S skromno diskografsko ponudbo, je skupina po pričakovanju rutinirano vlekla špil tako, da je jezični doktor skupine, to je seveda Dee Snider, med premori pripovedoval zabavne prigode iz sveta rock’n’rolla, medtem, ko je del minutaže nastopa odpadel tudi na povsem nepotrebno izvedbo The Rolling Stones standarda It’s Only Rock’N’Roll ter znatno razpotegnjeno verzijo mega-hita We’re Not Gonna Take It. Bend je postregel tudi s pirotehnično zabelo šova, podobno kot pred dvema letoma, ko je tu nastopil zadnjič. Obenem so Twisted Sister dovolil vsem fotografom da so lahko slikali cel koncert iz neposredne bližine, to je iz t.i. foto pita. Od prve do zadnje sekunde. Sicer zaigrano in odpeto z odliko. K temu se ne gre pridušati. Občinstvo je bilo navdušeno, ganjeno, vidno očarano, to pa je bil tudi glavni in poglavitni cilj skupine. Da dostavi superioren rock’n’roll spektakel. Bomo videl, če bo obljuba res držala in Twisted Sister, zavoljo napovedane upokojitve, v prihodnje dejansko ne bomo več videvali na odrih sveta.
Za vse, ki s(m)o se kanček dolgočasili med predvidljivim nastopom Twisted Sister ter Sniderjevimi besednimi pleteničenji, je uteho ponujal obisk švedskih death metalskih mračnjakov Grave, ki se je istočasno odvijal v dvorani Volksbankmesse. Pogubno okultni mračnjaki in že kar pregovorni švedski izvedbeni perfekcionizem »par excellence«, je za zdesetkano bero obiskovalcev, več kot izvrstno pariral površinski glam metal maniri znamenitega ameriškega »show off« pristopanja, ki je divjalo na, v slabih sto metrov oddaljenem, prizorišču glavnega odra festivala.
Po Twisted Sister oziroma že kakšnih 20. minut, so Grave nasledili v dvorani britanski NWOBHM veterani Satan. Kar se tiče tega imena, bi si človek v prihodnje želel srečati na tovrstnih festivalih še več skupin s pionirskim stažem. To je tistih, ki so dejanski derivat gibanja New Wave of British Heavy Metal. Bend je koncertni nastop izkoristil za kremenito predstavljanje izvrstnega novega studijskega albuma »Atom by Atom«, s katerega je odjeknila tudi prvovrstna mini epska suita The Fall of Persephone in še pred njo Ruination, My Own God, Fallen Saviour ter naslovna Atom By Atom. Brian Ross ostaja pojem izjemno karizmatičnega vokalista. Ta je v lanskem letu obiskal tudi odre tolminskega Metaldays festivala, kot del postave še enih NWOBHM veteranov Blitzkrieg. Brian je znova navdušil z izredno vokalno močjo in visokimi vriski na meji blaznosti, s katero sicer imponira na svojih nastopih, tudi v času zrelih let. Vokalist je seveda svoj šov zabelil z znamenitimi refleksijami črnega britanskega humorja. Steveu Ramseyu, originalnemu članu in vodji zasedbe Satan, dela po novem družbo izvrstni mladi kitarist Russ Tippins, ki je odigral glavnino najtežjih kitarskih partov, zlasti solaž. Postavo današnjih Satan zapolnjujeta še originalni basist Greame English in bobnar Sean Taylor. Seveda je bend posvetil pozornost tudi izvedbi klasik s prvih dveh albumov »Court in the Act« ter »Suspended Sentence«, pri čemer se je Rossu po izvedbi skladbe Opression to je v prvi kitici zaključne Time to Die primerila skrajno neljuba in nevsakdanja nevšečnost. Pozabil je namreč verze, pri čemer je vidno bentil na odru. Satan so obveza za vse ljubitelje stare šole metal pionirstva! Ujamete jih lahko na letošnji izdaji Metaldays festivala, v slovenskem Tolminu!
Ko so Satan zaključili z nastopom, so ostali v dvorani Volksbankmesse le še tisti obiskovalci festivala, ki se jim nikakor še ni spalo. Teh je bilo manj kot dvesto. Vsi opiti. Oziroma opiti najmanj v 95% deležu vseprisotnih. Na oder so tako stopili Killcode. Skupina, ki je posrečeni križanček več glasbenih zvrsti. So relativno mlada oziroma nova skupina, a z izdelanim artizmom in odrskim vedenjem. Skupina s kilometrino torej. To se je čutilo v homogeni in kompaktni izvedbi. Bend združuje prvine surovega rock’n’rolla, le tega križa z elementi punka, večkrat potegne vsa reč celo na Guns N’ Roses, temu dodaja skupina mračno podobo kakšnih The Cult, vsa reč pa je zlasti v zvočnem oziru usmerjena v moderne prijeme in kreiranje mastnega groova. Pri tem ne izostane odlično soliranje. Kvintet je imel na razpolago uro časa. Po njej, pa je na oder nepričakovano vstopil organizator festivala Horst in razdelil fantom pivo. Po odhodu z odra je dejal, da lahko igrajo do druge ure zjutraj oziroma tako dolgo, dokler jim dovoli publika. Razgreti in opogumljeni Killcode so krenili nazaj na oder in zaigrali še eno skladbo. Izvrstna predstava za pozno noč drugega dne, ki se je polagoma, a vztrajno nagibala v novo jutro! Na obzorje je stopal tretji, to je zadnji dan festivala.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik & Nataša Pišljar (Metal Church)
