Brit Floyd še petič brezgrajno zbližali slovensko publiko z nesmrtnostjo Pink Floyd! (2024)
Brit Floyd – The Pink Floyd Tribute Show
torek, 5. 11. 2024 od 19.30 h do 22.30 h
Ljubljana / Mala dvorana Hale Tivoli / Slovenija
Brit Floyd so najboljša planetarna skupina posvetitve lika in dela mogočnim Pink Floyd! Tako dobri, da se je tudi godrnjavo kljuse, ki stoji kot eden izmed dveh avtorjev za tem esejem in, ki goji od nekdaj mačehovski odnos do ‘tribute to’ skupin, tega dne odpravilo na avanturo do ljubljanske hale Tivoli. Obenem je bilo tudi lepo podoživeti vse tiste mladostne dni, polne nedolžnosti in velikih upov! Sploh, ko so me spomini odpeljali tja v vroče poletje leta 1994. Točneje v München in 4. 8. 1994, ko so Pink Floyd odigrali enega svojih koncertov na takratni »The Division Bell« turneji za katero se je izkazalo, da je bila njihova zadnja. Koncert, ki ga nikoli ne pozabiš! In 30. let zatem so tu Brit Floyd katerih se ne drži zaman sloves najboljšega Pink Floyd približka naše galaksije. Brit Floyd so tokratno turnejo torej posvetili spominu na album »The Division Bell«, ki je izšel pred 30. leti. Naj opomnimo da so takšno tematsko turnejo izvajali tudi leta 2013, ko so prav tako obiskali z njo Halo Tivoli, sicer pa je bil to skupno že peti obisk te, v svetovnem oziru, zelo cenjene ‘tribute to’ skupine pri nas. V Ljubljani so nastopili še v letih 2012, 2015 in 2018. Vselej v novembru.
Efektivni čas igranja (izvedbe koncerta) je bil enak, kot na »The Division Bell« turneji zasedbe Pink Floyd. Dve uri in štirideset minut. In z vmesno 20 minutno pavzo, je meril natanko toliko kot je meril v dolžino koncert Pink Floyd leta 1994. Se pravi tri ure. Le z nekoliko premešano set listo in nekaterimi presenečenji, ki so se izkazala za vrhunsko popestritev večera.
Brit Floyd so napovedali v Hali Tivoli koncert že ob pol osmi uri zvečer! Neverjetno zgodnja ura. Evforija z lovom na parkirišča pred halo Tivoli je ostaja tudi v letu 2024 del klasične folklore ‘Jankostana’. Četudi se več ne spominjam prav dobro svojega zadnjega obiska dvorane Hale Tivoli…. No, nemara je bil to celo Morrisey 10. 10. 2014? Deset let nazaj! A so izginila v hipu. Kot bi tlesknil s prstoma. Še vedno stoji vse natanko tam kjer mora biti. Košarkarska dvorana! Oder postavljen po dolgem, s pogledom na zahodno tribuno. Ta ‘prepolovljeni’ prostor se je torej lepo zapolnil. Se pravi tam slabih 3.000 ljudi? Največ. In imeli so kaj videti in slišati. Nedvomno.
Brit Floyd vodi že vrsto let njen pogonski motor, briljantni kitarist in vokalist ter umetniški vodja skupine Damian Darlington, ki ga obkrožata še en vokalist in kitarist Edo Scordo, pa še tretji vokalist in basist Ian Cattell! Nadalje so tu klaviaturist, Hammondist, spremljevalni vokalist Matt Riddle, saksofonist, tolkalist, spremljevalni vokalist ter občasni basist, pa tudi kitarist Ryan Saranich, bobnar Randy Cooke in tri spremljevalne pevke Jessie Lee Houiler, Genevieve Little in Chess Galea.
Brit Floyd so z neverjetno pridnostjo in vztrajnostjo vse od leta 2011, ko so pričeli z delovanjem, skrbno varčevali denar in vseskozi nadgrajevali svojo odrsko opremo. S tem vred je rasla tudi razsežnost in artistični domet njihovih predstav, ki lovi seveda original! Danes jim ne gre resnično ničesar očitati in Pink Floyd so lahko le ponosni, da imajo lahko takšno ‘tribute to’ skupino, kot si jo za svoj orjaški doprinos k rock glasbi resnično zaslužijo. Vse je poštudirano v piko. Tu je tisti znameniti krog reflektorskih luči, ki stoji v središču in s projekcijami, ki presunejo ob vizualnem intenziviranju sporočila same poezije skupine oziroma sporočilne vrednosti besedil! Razsvetljava je obvezno kombinirana s salvami laserjev, ki švigajo sem in tja med koncertno predstavo.
Tudi v izvedbenem smislu ni kiksa. Vsi trije glavni pevci imajo razdeljene vloge, ki so neverjetno kompatibilne glede na naravo kompozicij v svojih izvirnikih, ali delov kompozicij, kjer morajo prevzeti središčno vlogo. Vsi trije lahko vstopajo zdaj v vlogo Watersa, zdaj Gilmourja, pri čemer je še posebno prevzetno zbližan z Gilmourjevim izvirnikom prav vokal basista Iana Cattella. Bend je šel v svoji perfekciji tako daleč, da na odru interpretira dodatne kitarske linije nasnete v studijskih izvirnikih in dodatne glasove, ki jih je v formaciji kvarteta, kot so to (bili) Pink Floyd – z izjemo da si pomagaš z nasnetimi linijami, nemogoče. Ko zgrabijo vodilne moške vokale še spremljevalni glasovi vseh treh spremljevalnih pevk in preostanka instrumentalistov, ki se vključujejo z vokalno spremljavo, je efekt oziroma interpretacija tako posrečeno prevzetna, da jo lahko z izvirniki celo zamešaš.
Pred začetkom so odmevali v dvorani zvoki enaki tistim, ki so jih Pink Floyd uporabljali na »The Division Bell« turneji. Zvoki vzeti iz pragozda. Regljanje žabic, šum obilnih kapelj dežja in podobno. Bend je odprl z Astronomy Domine. Z uvodom so mimobežno segli v psihadelično ero Pink Floyd, potem pa preskočili v ero brez Watersa, ko je sledila buditeljska Learning To Fly. Natanko tako kot se je odvijala The Division Bell turneja pred 30. leti. No, in tu je že tisti na moč ganljivi Pink Floyd rekviem imenovan High Hopes. Fascinantni in neminljivi nagrobnik, ki si ga je skupina Pink Floyd postavila na repu albuma »The Division Bell«, ki s koprnečo melanholijo in magijo, dobesedno ‘zruši z nog’. Že uvodoma so Brit Floyd imponirali z neverjetno prožnostjo vseh treh glavnih vokalistov, izjemno pretkano porazdeljenostjo glede prevzemanja vodilnih solaž in medsebojnega navezovanja obeh kitaristov, pri čemer je svoje poglavje dostavila seveda ‘steel pedal’ solaža Damiana Darlingotna v bombastičnem zaključku epske High Hopes. Usklajenost je vrhunska, čuti se da je ta bend ogromno preigral skupaj. Nič jim ne uide. Tudi zvok v dvorani je bil vrhunski tega večera! Ljudje v transu hipnoze. Otrpli. Seveda salve navdušenja. Brit Floyd so prebudili z lahkoto strasti in emocije podprte z veliko nostalgijo, ki nas veže na mogočne Pink Floyd. Bend je izpustil izmed »The Division Bell« klasik igranih na turneji pred 30. leti le What Do You Want From Me.
Že s samo opremo kopirajo originalne kitare Davida Gilmourja, izvedba pa vse to v vsem opravičuje. Prvi del je bil dejansko posvečen obdobju delovanja Pink Floyd v eri brez Watersa. Se pravi zadnja dva albuma (Sorrow je prinesel prav tako enega vražjih vrhuncev). Za drugi del si je izmed skladb »The Division Bell« albuma bend privarčeval le A Great Day For Freedom. Minute so letele kot sekunde, vrhunec prvega dela pa je bil definitivno »Animals« ep Dogs (vrhunsko presenečenje setliste), ki je bil izveden ‘od glave do pete’, pri čemer so Brit Floyd uvodoma nadražili publiko s Pigs On The Wing (Pt. 1), kot to veleva ta fantastični in blago prezrti Pink Floyd album. Prav Dogs je bil eklatantni primer perfekcije, ki se je držijo Brit Floyd. Večina nasnetih kitar slišnih laiku na originalni verziji, je odrsko interpretiranih s pomočjo obeh kitar, prav tako pa to velja za vokale, ki se na studijskem izvirniku prelivajo, oziroma dopolnjujejo. Česar nista zmogla Darlington in Cattell, so dopolnile harmonije spremljevalnih vokalistk. Mojstrsko! Dlakocepsko. Seveda pa reinterpretacija ‘Gilmouresk’ vse od solaž, do samega zvoka, ki lovi original v piko, večkrat odnaša glavnino vse pozornosti in prevzetnosti!
Sledi 20. minutna pavza. Drugi del se je odpiral najmanj na nivoju izjemno vibrantnega zaključnega dela prvega. S Shine On Your Crazy Diamond, kjer je uvodna solaža na kitari v celoti pripadla Edu Scordu. Tu je prvič na koncertu svoje dihalne poti konkretno prevetril tudi tolkalist Ryan Saranich, ki je kombiniral rabo tenor in alt saksofona (brez saksofona si te klasike ne gre predstavljati). Z izjemo edinega vskoka v zgodnjo ero skupine Pink Floyd, to je z navito »The Meddle« klasiko One Of These Days, je bend v drugem delu alterniral pretežno med albumoma »The Wall« in »Dark Side Of The Moon«, z vmesno integracijo nadobvezne Wish You Were Here, v kateri je Darlington enkrat več razkazal vse svoje vrhunstvo. Setlista je v obilju posnemala setlisto Pink Floyd izpred tridesetih let. Osrednja vloga ženskega vokala v The Great Gig In The Sky je pripadla Jessie Lee Houiler, ki je odlično oddelala to zahtevno nalogo, kar je prineslo enega vrhuncev večera v njegovem drugem delu. Mehkoba in preskoki vzdušij posebej mojstrsko ponotranjeni znotraj Us And Them, z vrhunsko naštudiranimi vokalnimi harmonijami v refrenu! Tu sta seveda Another Brick In The Wall pt. 2 in Money ter za veliki finale vedno težko pričakovana »The Wall« klasika Comfortably Numb. V njej je Cattell nadel nase zdravniško haljo in skrbel za stopnjevanje drama teatra na odru, pri čemer je teatralno skušal prebuditi na stolu ‘človeško lupino obdano z zidaki’ (ki pooseblja glavni lik koncepta, to je Floyda, katerega so odnesle droge v drug svet). Saranich je tu prevzel igranje bas kitare, Darlington pa je ‘ubil’ z eno najmogočnejših Gilmourjevih solaž celotne ere rocka in rolla, ki ji je v teatralnem zaključku dodal nekaj svojih začimb. V izjemen zaključek regularnega dela.
In za finale v dodatku še Run Like Hell, ki je v eksplozivnosti in ob podpori izdatnih svetlobnih efektov rušila vse pred seboj! Tu ni več kaj dodati. Le to, da se bova na koncerte Brit Floyd odslej dalje redno vračala! Vselej, ko se oglasijo v Ljubljani. Ko jih vidiš enkrat postanejo obiski njihovih koncertov pač obveza! Vrhunsko.
Avtorja: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
Set 1:
1. Astronomy Domine
2. Learning to Fly
3. High Hopes
4. Take It Back
5. Coming Back to Life
6. Sorrow
7. Keep Talking
8. Pigs on the Wing, Part 1
9. Dogs
—20 min. premor—
Set 2:
10. Shine On You Crazy Diamond (Parts I-V)
11. A Great Day for Freedom
12. Time
13. Breathe (Reprise)
14. The Great Gig in the Sky
15. Wish You Were Here
16. One of These Days
17. Another Brick in the Wall, Part 2
18. Us and Them
19. Money
20. Comfortably Numb
—dodatek—
21. Run Like Hell
