Steve Hackett na magični padovanski avanturi, kjer obišče mistični kit jagnje z Broadwaya (2024)
Steve Hackett
sobota, 2. 11. 2024 od 21.15 h do 24.00 h
Padova / Gran Teatro Geox / Italija
Steve Hackett velja danes za enega najpomembnejših kitaristov na polju popularizacije igranja električne kitare. Same vpeljave tega instrumenta v razvojne osi rocka in rolla! Na prelomu šestdesetih v sedemdeseta. Ta neverjetno kreativni glasbeni umetnik je bil namreč natanko tam, ko je ‘počilo’. V evolutivnem smislu rocka in rolla! Po tem poku so namreč nenadoma vzniknile zasedbe: Yes, King Crimson, E.L.P., Gentle Giant, Camel, Jethro Tull, Van Der Graaf Generator in? Genesis seveda. V primerjavi z naštetimi (ob Crimson ter Yes), daleč najbolj pomembni pri popularizaciji žanra imenovanega progresivni rock.
In naš Steve? Neverjetno kleni in mladostni 75. letnik, brez katerega si je nemogoče predstavljati podobo Genesis albumov iz klasičnih časov oziroma vsem kar so Genesis ustvarili vključno od albumov “Nursery Crime” (1971) do “Wind & Wuthering” (1976), ohranja tudi v letu 2024 vso vitalnost in krepostnost, ki ostaja konstanta, vse od tistega usodnega dne, ko je sprejel prelomno odločitev, da zapusti Genesis in se poda na samostojno kariero. Steve je na tej samostojni poti izdal serijo fenomenalnih albumov na katerih se je artistično preizkušal v vseh mogočih žanrih in jih fuziral. Z genijem samoniklega artizma. Edinstveno! Pri tem je ostajal vseskozi zvest svoji izrazito posebni kitarski tehniki, za katero priznavajo kitaristi, vse od Eddie Van Halena, do Briana Maya, Alexa Lifesona in Stevea Rotheryja, da je Hackettov pristop igranja kitare nanje vplival na moč navdihujoče. Jedrnata nota neo-klasicizma, na drugi pa vseskozi naklonjenost eksperimentalni drži, ki neprenehoma v artizmu preizkuša nepreizkušeno, je tudi v letošnjem letu navrgla odličen nov studijski album »The Circus And The Nightwhale« (RockLine recenzija), ki si preprosto več kot zasluži odrsko interpretacijo!
Če ne bi Slovenija mejila na Italijo in Italijani, kot nacija ne bi bili tako obče naklonjeni izročilu progresivnega rocka, bi lahko o naših obiskih koncertov Stevea Hacketta le sanjali! Tako pa je zavoljo izjemne priljubljenosti na tleh naše zahodne sosede tako rekoč vsako leto prisoten tudi v Italiji, kjer odigra krajšo turnejo izbranega datumskega svežnja z vsaj enim koncertom, ki gravitira bodisi na Furlanijo in Julijsko krajino, Benečijo, ali Padovansko regijo. Torej na, za enodnevni izlet z avtom iz Slovenije, sila primernih lokacijah.
In tako se je zgodilo, da je Steve Hackett znova obiskal zborno prizorišče, ki se lahko pohvali z odlično akustiko – to je Gran Teatro Geox v Padovi, kjer smo ga že prestregli v septembru 2015 in novembru pred dvema letoma! Kot je v navadi zadnjih nekaj let sestavi Steve vselej setlisto z repertoarjem, ki ga odigra v dveh koncertnih delih z vmesno pavzo. V prvem preigrava komade svoje samostojne kariere, v drugem pa striktno Genesis komade. Na preteklih dveh turnejah je temeljito obdelal Genesis albuma »Selling England By The Pound« in »Foxtrot« in čas je bil, da se na podoben način loti tudi monumentalnega dosežka skupine Genesis, to je izjemnega »The Lamb Lies Down On Broadway«, ki je izšel leta 1975. Ker je album originalno dvojen, igralni čas Hackettovih koncertov pa ne presega dveh ur in pol (z dodatkom vred), je tokrat moral iz malo prej omenjenega albuma, kateremu je posvetil novo turnejo, pri njegovi interpretaciji v živo, izbrati le njegove vrhunce!
Gran Teatro Geox je bil tako rekoč znova razprodan! Skozi leta se je tega prizorišča oprijel sloves nekakšnega progresivnorockovskega hrama, kar je povsem upravičena oznaka, saj smo si tu ogledali mdr. izvajalce, kot: Alan Parsons Project, Yes, Chicago, Marillion. Skratka. Glasba poslana od angelov z nebes. In ko se srečaš z njo, je vse kar moraš storiti, da se zlekneš udobno v svoj stol, zapreš oči in uživaš v mojstrovinah! In pri Hackettu ter njegovih koncertih je vedno tako. Drugače ne more biti in drugače tudi nikoli ne bo.
Ura je petnajst minut preko devete zvečer in s pregovorno natančnostjo se prizorišče ovije v temo. Ko so ljudje zaznali premike znanih silhuet na odru, so vzkipeli. Enovito in gromko so pozdravili Hacketta in ekipo. Sekstet zavzame položaje – pravzaprav kvintet – vokalist Nad Sylvan je vskočil na oder malo kasneje. Tu je. Prvi komad! People of the Smoke in predstavitev aktualnega samostojnega albuma »The Circus And The Nightwhale«, kjer je Steve prevzel vokal. Huronsko navdušenje med izbrano dobro tri tisočglavo množico! Ne Hackettovi levi Jonas Rheingold z rdečim Rickenbeckerjem, zadaj fenomenalni in vse iskani bobnar Craig Blundell (mdr. Frost*, Steven Wilson), na Hackettovi desni pa posebej zvesta pajdaša, klaviaturist Roger King in Rob Townsend, ki skrbi za vsa mogoča pihala, dodatne klaviature in tolkala. Formacija torej, ki ostaja že vrsto let nespremenjena. Zategadelj tudi neverjetno uigrana in naoljena. Zvok od prve udarjene note pa vse do zadnje – ta je odjeknila nekje ob pol noči, brezgrajen. Izvedba nič manj. Brez kiksa. No, vsaj v očeh in ušesih laika, ki se mu pišejo te skromne vrstice.
Bend je uvodoma vztrajal pri najnovejšem albumu. Tudi pri Circo Inferno je ostajal na vokalu glavni Hackett (Sylvan ga je podpiral z spremljevalnim vokalom), potem pa je za tretji komad – vseinstrumentalni These Passing Clouds, prvič stopila v popolno ospredje Hackettova kitarska igra, ki ji je delal družbo igrivi soprano saksofon Roba Townsenda. Hackett je v repertoarja obdržal svoje komade, ki jih je izvajal že na prejšnji turneji, pri čemer je prvi del rasel vseskozi v vzdušju. Naproti atmosferičnemu krešendu, ki ga je prinesla fantastična ultra-mračna “Voyage Of The Acolyte” (1975) klasike Shadow Of The Hierophant, kjer se je še posebej raztelovadil izjemni Craig Blundell z neskončnimi bobnarskimi rafali na tom-tomih! Svoja štorija je vselej Spectral Mornings klasika Every Day, s fenomenalno kitarsko solažo in motivi v drugi polovici komada. Preprosto – poglavje zase Hackettovih koncertov. A Tower Struck Down, še en dramatičen moment albuma “Voyage of the Acolyte”, kjer je Townsend podpiral motive z vložki na flavti in saksofonom, pa Camino Royale (album »Highly Strung«, 1983), ki je predstavljal prav posebno poslastico in odklon, saj ga je ekipa ob vrnitvi na koncertni repertoar pred dvema letoma, zelo spremenila glede na izvirnik in prinesla v Gran Teatro Geox pravo jazz-rock fusion ‘razdejanje’. Med obema naštetima točkama sta dobri dve minuti pripadli Jonasu in njegovemu soliranju na bas kitara, pri čemer ni pozabil razmigati publiko z integracijo motivov Genesis klasike Horizons in vodilnega motive v Hendrixovi Voodoo Chile. Ena ura se je obrnila hipoma skozi orjaške zavoje teatralne Shadow Of The Hierophant, ki je v atmosferi znova graduirano rasla iz kroga v krog, v orjaški finale!
Petnajst minut pavze! Ob primerjavi tistega kar je sledilo, je izgledal prvi del koncerta kot dobrohotno, recimo koristno ogrevanje. Mali telovadni krožek! Naslednja – dobra ura je pripadla vrhuncem albuma »The Lamb Lies Down On Broadway«, pravo praznovanje vseh ljubiteljev lika in dela klasičnih Genesis pa se je začelo. V središče je tako vstopal Nad Sylvan, ki se na koncertu ni preoblačil, kot je to veljalo za tistega bivšega člana skupine – ‘Portoričana po imenu Rael’ (Petra Gabriela), je pa presenetil z opravo, s katero bi brez težav lahko prevzel vlogo frontmena kakšne klasične britanske heavy metal zasedbe z začetka osemdesetih. Nad Sylvan je znova imponiral z neverjetnim vokalnim performansom. Znova je segal z njim natanko tja, kamor sta lahko segla Gabriel in Collins. Z barvo in pristopom ‘tolče’ namreč naravnost med njiju. Tokrat se je seveda na polno osredotočal na Gabriela in postavljal klasikam, ob njihovi brezgrajni izvedbi, vsem zapovrstjo piko na »i«. Prevzetnosti ni bilo konca.
Ekipa se je odlično počutila. Sam Steve Hackett, ki velja prej za statično figuro, je tokrat večkrat pristopal zdaj do Rheingolda, zdaj do Townsenda. Dela je imel znova vse polno. Tla posejana s pedali in vsa tista njegova neverjetna kontrola – tudi s pomočjo tremola. Oblikovanje tonov, ki so odzvanjali ezoterično in jih je Hackett s pretanjeno finomehaniko oblikoval ter jim dodajal zvočne učinke, ki so izpovedni domet njegove igre intenzivirali, magnificirali,… Občasno tudi teatralni taping – v oziru tega velja prav Hackett za pionirja. Telo instrumenta obvlada Hackett v piko in načinu kot pristopa k sami igri Steve, ne pride blizu nihče. Je absolutni samorasli unikat, za povrhu še klasično urjen! Dve muhi na en mah. In kot tak neobhoden element vsega kar je nastalo v sedemdesetih pod imenom Genesis. Poleg Carpet Crwalers in naslovne skladbe smo slišali tudi Broadway Melody of 1974 in Fly On A Windshield (nazadnje igrani na turneji leta 2014), pa Hairless Heart (nazadnje igrana na turneji leta 2015), nadalje The Chamber of 32 Doors, Lilywhite Lilith, The Lamia in It! Točke, ki se jih je Hackett v solo karieri le redko loteval, če sploh. Neprecenljivo. Danes bliže klasičnim Genesis prideš blizu le, če odideš na Hackettov koncert. Ko zapreš oči, dejansko deluje vse kot bi na odru igrali pravi Genesis.
Steve je s svojimi glasbeniki dobesedno hipnotiziral publiko. Po vrhuncu s prekrasno It, je vprašal publiko: »Saj ste seznanjeni s ‘Selling England’ albumom?« Publika se je prebudila iz transa z gromkimi povratnimi reakcijami, bend pa je nadaljeval z Dancing With the Moonlit Knight. Genialna klasika je dala slutiti, da bi lahko bil konec blizu! No, temu pa je sledila še celotna izvedba druge klasike omenjenega albuma – ljubezenske The Cinema Show (na nek način kar logična izbira, saj se v sklepnem delu ponovi uvodni Dancing With The Moonlit Knight motiv). Vrhunski finale tega progresivnorockovskega obhajila, kjer preprosto nisi smel manjkati! Med The Cinema Show je Rheingold prijel v roke kitaro z dvema trupoma in se usedel na podest Craigovih bobnov. Gornji vrat je prirejen za igranje dvanajstrunske kitare, spodnji za igranje bas kitare. Kot je to počel nekoč Rutherford. Bend je znova osupnil z vrhunsko kalibracijo. Zvok, da slišiš padec šivanke na oder, Sylvan ‘Gabrielovsko’ briljanten in znova ves tisti Hackettov kitarski genij pretanjenih ročnih spretnosti,…. Ahhhh. Do ultimativnega krešenda z Aisle Of Plenty!
Ovacije ne popuščajo. Hackett se je moral z ekipo kar malo načakati, da se je temperamentna in ganjena publika umirila. Potem je šele nagovoril občinstvo, se zahvalil za vso podporo. Dodatek je skupina odprla s še eno ‘Selling England’ klasiko – Firth Of Fifth in magija z enim najimenitnejših Banksovih motivov je znova tu! Še en komad, ki prehitro mine, sploh tisti finale s Hackettovimi ezoteričnimi linijami z motivom za katerega ne želiš da pride v zadnjem tonu na dur, ker veš, da bo potem tega komada konec! In na odru ostane Blundell! Z odlično bobnarsko solažo (ta solaža je bila na preteklih koncertih navadno vpeta ko je bend iz Dance On A Volcano prehajal v Los Endos), ob kateri ga ni bilo razloga da bi nemara zazehal. Po nekaj minutah se mu je z desne (gledano na oder) prvi pridružil Rheingold, malo zatem ostali. Vhod v Hackettov »Defector« klasiko Slogans, kjer se je bend ‘razgrmel’ in razmetal ter še enkrat več izkazal neverjetno dobro dnevno razpoloženje ter formo. Hackett je celo pristopil povem do roba odra in z zamahi rok dodatno podžigal publiko. Ta je prostor med prvo linijo stolov in odrom povsem zapolnila – kar je tamkajšnji običaj. Najkasneje v dodatku se pripeti, da se publika v Gran Teatro Geox zgrne spredaj, kjer nori v finalnih delih koncertov. Bend se je po pričakovanju razvnemal dalje in prešel v Genesis klasiko Los Endos s katero zelo rad zaključuje svoje koncertne radosti, kakršnim ni bilo para niti tokratnim v Padovi. Polurni dodatek!
Osupljiva in edinstvena izkušnja! Ostaja. Sklep je vedno enak. Neopisljiv. Vsak Hackettov koncert prehitro mine. Dve uri in pol druženja z absolutno ikono progresivnega rocka. Glasbeno legendo, ki je postavljala temelje sodobnim maniram oziroma tehniki igranja električne kitare in neverjetnim komponistom in kantavtorjem. Možakar, ki niti v zreli eri svoje kreativnosti ne preneha navduševati ne le s koncertnimi predstavami, pač pa dejstvom, da vseskozi skrbi za svežo avtorsko glasbo, ki najde pot na nove studijske albume! V formi, ki ostaja neusahljiva. Ob družbi izjemnih glasbenikov, ki mu omogočajo, da klasike Genesis tako perfektno zvenijo v živo, kot bi jih igral prav on z Genesis. V aprilu in maju leta 2025 se možakar odpravlja na centralni in severni konec stare evropske celine, potem pa upajmo, da ga pot zanese v poletju znova v našo bližino!
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Setlista:
Set 1:
1. People of the Smoke
2. Circo Inferno
3. These Passing Clouds
4. The Devil’s Cathedral
5. Every Day
6. A Tower Struck Down
7. Basic Instincts
8. Camino Royale
9. Shadow of the Hierophant
—15 min. premor—
Set 2:
10. The Lamb Lies Down on Broadway
11. Fly on a Windshield
12. Broadway Melody of 1974
13. Hairless Heart
14. The Carpet Crawlers
15. The Chamber of 32 Doors
16. Lilywhite Lilith
17. The Lamia
18. it
19. Dancing With the Moonlit Knight
20. The Cinema Show
21. Aisle of Plenty
—dodatek—
22. Firth of Fifth
23. Drum solo
24. Los Endos / Slogans / Los Endos