Dream Theater
torek, 29. 10. 2024, od 19.30 h do 22. 45 min
Zagreb / Arena Zagreb / Hrvaška
Dream Theater so tista inštitucija petih strogo urjenih glasbenih profesorjev, ki je svet glasbe v marsičem postavila na glavo. V žanru metala zagotovo, medtem ko njihova glasba privlači že vrsto let tudi mnogo glasbenih navdušencev, ki metala v vsakdanu niti povohajo ne. Prej kot neverjeten glasbeni opus, je osupljiva reinterpretacija le tega vselej, ko krene kvintet na oder. Po dveh letih in pol, odkar so ‘razbili’ Malo dvorano doma Sportova (‘predvozač’ je bil Devin Townsend), so se v sklopu praznovanja prvih 40 let delovanja, oglasili skupno še četrtič v hrvaški prestolnici in? Znova osupnili!
Kaj se je zgodilo tako prelomnega, da je skupina, po vsega dveh letih in pol preskočila iz prizorišč, ki sprejmejo nekaj tisoč ljudi na prizorišča v katere se lahko nagnete tudi preko 20. 000 obiskovalcev? V glasbenem oziru nič. Se je pa v ekipo vrnil originalni in ustanovni član skupine, to je Mike Portnoy. V tem oziru postane tako mdr. povsem umestno sklepanje, da finančno stanje skupine ni odsevalo posebne rožnatosti, pa je bilo treba poseči po radikalni potezi. Vrhunski Mike Mangini, ki je več kot opravičil svojo vlogo Dream Theater bobnarja, se je po trinajstih letih brezmadežnega službovanja moral posloviti, na njegovo mesto pa se je vrnil (mdr. s kar tremi bas bobni umeščenimi v svojo utrdbo) torej vsem nam zelo dobro znani obraz, ki je leta 2010 z odločitvijo da zapušča skupino, ki jo je soustanovil, kot le redkokdo šokiral glasbeni svet.
Bend je torej splaniral največjo svetovno turnejo v dosedanji karieri. Z novo dihjemajočo setlisto – čast izbire repertoarja je pripadla prav povratniku v skupino, njenemu ‘izgubljenemu in znova najdenemu sinu’ Mike Portnoyu. Tri ure polne igre, s premorom vred tri ure in petnajst minut, in tam smo! Obvezno je bilo treba biti tam. K sreči so Dream Theater tako veliki, da se za njihov koncert ni treba posebej daleč peljati. Ali nastopijo v Sloveniji, kjer so doslej zaigrali šestkrat (všteta sta tudi Tolminska koncerta leta 2015 in 2019), ali pa na Hrvaškem. Obetal se je nepozabni spektakel. Vedeli smo da bo tako. Drugače ne more biti, ko nanese debata na te v marsičem velike odličnike tudi kar se glasbenega pionirstva tiče.
Tega večera so se zložile vse stvari na prava mesta. Legla skupaj v eno. Kot ključ v ključavnico! Bil je celo eden tistih redkih letošnjih dni, ki je seval jasno nebeško modrino. V vsem začudujoče sončen in suh. Le ena reč je bila blago presenetljiva. Obisk koncerta je bil skromnejši od pričakovanj. Vstopnice v vseh kategorijah, tudi ‘front of the stage’ so ostale na razpolago tudi na dan koncerta. Vendar pa to ni zmanjševalo velikega navdušenja in katapultnih salv vzhičenih povratnih reakcij s strani publike, v kateri so kraljevali zelo glasni in gorečni ljubitelji skupine, ki so ji svojo zvestobo prisegli do groba! Zagreb je tega dne gostil pestro druščino zbranih, ki so pripotovali s Furlanskega konca Italije, Avstrijske Koroške in Štajerske, celimi bataljoni privrženci iz Slovenije, slišati je bilo tudi Madžarščino, seveda pa se znašla na prizorišču serija registrskih tablic tudi iz Srbije in Bosne in Hercegovine.
Gremo torej na koncert! Točno ob napovedani uri pade zastor – zavesa, ki je simbolizirala vseh 15. studijskih albumov skupine izdanih od leta 1989 pa do 2021, se je zrušila, bend pa nas je popeljal v leto 1992 in njegov drugi studijski album “Images And Words”, ki ostaja še danes med večino privržencev najbolj priljubljen Dream Theater. Uvodno ‘ogrevanje’ torej z enim vrhuncev tega albuma – Metropolis – pt. 1: “The Miracle And The Sleeper”. V prvih vrstah so najbolj goreči zganjali pravo evforijo in z reakcijami skoraj vzbujali občutek obsesije, ki je vzela ves zdrav razum. A to je ‘fenovstvo’, ki v takšnem obsegu zasije le na koncertih. In ta masa nagnetena v ospredju je z obsesivno nepopustljivostjo držala na krilih skupino skozi njen koncertni maraton, raje recimo progresivnometalski marš skozi Zagreb. Ko se je pojavil na odru še manjkajoči peti člen sestavljanke, vokalist James LaBrie, se je publika v verzih dobesedno zlila z njim v eno.
Bend je poskrbel za odlično setlisto iz katere je bil pravzaprav pogrešan le kak komad s prvenca “When Dream And Day Unite” (1989). Dva dela in potem polurni dodatek! Brez napake. Kje neki se jim uspe vse to zapomnit? Nevihtno in pogubno stresanje not na vsakem koraku ob katerem se ježi koža, prestrelitev atmosfere z ritmiko, ki lomi noge in kolena, dihjemajoče ‘sožitje’ neskončnih solističnih eskapad v katerega so s huronsko in težko opisljivo hitrostjo, skladno in z osupljivo kontrolo svojega početja družno vstopali vsi štirje (Portnoy, Rudess, Petrucci in Myung), pri čemer je Portnoy s svojo vrnitvijo vrnil v skupino pogrešani in zabavni moment glama, ki ga je v kratkem druženju s Twisted Sister, v času izven Dream Theater, še izpopolnil (športna oprava, trak okrog glave in nastopaško podžiganje publike). Do njegove vrnitve so za blišč skrbele Rudessove klaviature, ki so na odrski poziciji v ozadju, znova kradle pozornost zavoljo svoje vrtljive postavitve ter čudaško oblikovanim tastaturami (na odru ni manjkal niti znameniti ‘Continuum Fingerboard’). Še to. Za premični mikrofon Mikea Portnoya je skrbel isti tehnik, kot med koncertom The Winery Dogs, heh – saj ni res, pred natanko letom dni, ko je Mike z Richie Kotzenom in Billyjem Sheehanom 29. 10. 2023, razvnemal ljubljanski CUK Kino Šiška!
Prostrani oder s tremi orjaškimi projekcijskimi platni v osnovi ni bil mnogo drugačen od tistih, ki jih skupina uporablja že vrsto let na turnejah. Bend je presenetil z izvedbo nekaterih točk kariere, ki jih že lep čas ni izvajal. Pri tem je začaral že uvodoma, ko se lep čas ni premaknil iz obdobja devetdesetih med katerimi je glavico na žebljico po izletu na album “Awake” z The Mirror pribila “Falling Into Infinity” klasika Hollow Years. Constant Motion, nov solistični vrtiljak, ki je hvaležno opomnil na prvi obisk skupine v Zagrebu 7. 6. 2007, ko je skupina prinesla tja takrat aktualni album “Systematic Chaos” s katere izvira skladba, dejansko na nek način po naslovu tako albuma kot komada, razloži poanto o Dream Theater v štirih besedah. Bend je sklenil prvi del z navito povampirjenim “Train Of Thought” šrapnelom, sicer priljubljeno As I Am. Pavza je napočila takorekoč nepričakovano, kajti hipnotični učinek paralelnega sveta, v katerem smo se znašli z edinstveno magijo skupine, je bil neverjetno močan. LaBrie napove premor dvajsetih minut! Nenadoma!
Osvežitev presahlih grl in uvodni film v drugi del koncerta nas popelje znova v parter Arene! Ta je minil še hitreje od prvega. Bend je uvodoma napovedal izid šestnajstega studijskega albuma “Parasomnia” (izšel bo februarja 2025) ter izvedel v fraziranju mračno in nabrito koračnico Night Terror. V tem delu je bend podžgal publiko zlasti z skorajda nadobvezno Under A Glass Moon ter še dvema zapovrstnima “Train Of Thought” šrapneloma (Vacant, Stream Of Conciousness). Vse je bilo pripravljeno na vrhunec. Octavarium! 24. minutna epska simfonija. Progresivnometalska kača, kjer je bend dejansko znova v vsem opravičil tisti rek, ki se ga od nekdaj drži, ko prideš na njihov koncert: “Nemogoče je mogoče”! Na njihovih koncertih postane prav vse mogoče. In da. To je treba slišati (in videti), ker besed, ki bi korektno približale vse tisto kar se zgodi v tem ‘sistemsko urejenem kaosu’, človeštvo preprosto še ni izumilo. Niti niso potrebne. Vibracija stori svoje! Naravnost povedano – ‘bolAAAAno in do konca utrgano’!
V obvezni dodatek, ki je meril kar pol ure, je bend krenil s pogrešanimi točkami enega albumskih favoritov kariere “Metropolis Pt. 2: Scenes from a Memory” (1999). Se še kdo spominja njihovega prvega obiska Ljubljane 18. 7. 2000, ko so v Križankah odigrali ta album kar v celoti? In vhod v tisti znameniti Petruccijev vah vah riff v Home? Noro. Vse strasti so znova oživele! Potem pa je sledil tisti trenutek. LaBrie je šokiral publiko z naznanilom, da posvečajo naslednjo skladbo Dream Theater Portnoyevi sestri Samanthi Leone Cattaneo, ki je preminila le nekaj ur pred nastopom skupine v Zagrebu. Fantastična The Spirit Carries On je sledila – ena najlepših kompozicij celotne Dream Theater kariere. Ljudje so prižgali mobilce (analogni časi vžigalnikov in šibic so že davno tega postali preteklost). Vzdušje je kipelo v emocijah in strasteh. Petrucci, ki je med izvedbo te skladbe pristopil na bobnarski podest do Portnoya, je skupaj z Mikeom potočil celo nekaj solz (Mike se je fascinantno držal skozi koncert – zadržal je vso pokončno držo stroge profesionalnosti). Manjkala je le še pika na ‘i’. Ni težko uganiti. Klasika vseh Dream Theater klasik. Pull Me Under. Metal kanonada za veliki finale z uvodom na sintetizatorju, kar je obujalo spomin na avtorja tega kultnega Dream Theater komada Kevina Moorea. Publiki se je na polno trgalo. Po treh urah in petnajstih minutah so se luči na prizorišču vendarle prižgale in morali smo si priznati, da bo treba domov in da je konec.
Kje so začeli in do kam so prišli ti neverjetni fantje, ki ne prenehajo navduševati s svojo neulovljivo posebnostjo in neverjetnimi vragolijami, za katere pomisliš večkrat, da ne prihajajo iz tega sveta? In kam gredo od tu naprej? Prvih 40. let je za njimi. Drugo leto je torej napovedan nov album, skupina pa že bukira poletne nastope za prihodnje leto. Gotovo bomo fante kmalu kje imeli možnost znova ujeti na odru, saj sledi turneja posvečena promociji prihajajočega novega albuma “Parasomnia”. Odštevanje do tja se je začelo a roko na srce. Kdor je tokratni veličastni spektakel z Dream Theater zamudil, je zamudil gotovo zabavo s skupino, ki ji vsaj naslednjih deset let ne bo podobna prav nobena prihajajoča turneja skupine. Koncert torej, ki bo šel v zapise in spomine pod oznako ‘nepozabno in neponovljivo’. Dream Theater so na koncertu v Zagrebu dokazali, da ostajajo neprebojna in neosvojljiva trdnjava na zemljevidu svetovnega rocka in metala in tako bo ostalo! Status velikih ikon žanra, ki so ga postavili na noge ostaja neomajen in bend bo ta status v prihajajočih letih kvečjemu okrepil!
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
Act I
1. Prelude (orig. Bernard Herrmann) (Psycho Main Title)
2. Metropolis Pt. 1: The Miracle and the Sleeper
3. Act I: Scene Two: I. Overture 1928
4. Act I: Scene Two: II. Strange Déjà Vu
5. The Mirror (with ‘Lie’ solo outro)
6. Panic Attack
7. Barstool Warrior
8. Hollow Years (96′ demo verzija)
9. Constant Motion
10. As I Am
—20 min. premor—
Act II
11. Orchestral Overture (Containing excerpts from every Dream Theater album)
12. Night Terror
13. This Is the Life
14. Under a Glass Moon
15. Vacant
16. Stream of Consciousness
17. Octavarium
—dodatek—
18. There’s No Place Like Home (Movie clip from ‘The Wizard of Oz’)
19. Act II: Scene Six: Home
20. Act II: Scene Eight: The Spirit Carries On (Dedicated to Mike’s sister Samantha)
21. Pull Me Under
22. Singin’ in the Rain (taped outro, orig. Arthur Freed & Nacio Herb Brown)
