Založba: Provogue Records / Mascot Label Group
Datum izida: 20. 9. 2024
Produkcija: Kenny Wayne Shepherd & Marshall Altman
Dolžina: 32. 15 min
Zvrst: Blues Rock
Ocena: 8.5/10
Kenny Wayne Shepherd je še en tistih belskih fenomenov blues rockovske fuzije, ki s svojim izpovednim talentom skrbi, za aktualnost prazgodovinskega žanra imenovanega blues, tudi v post milenijskem obdobju. Prav zavoljo dejstva, da je Kennyjev blues večkrat z izjemno spravljivostjo neverjetno vešče vpakiran v fuzijo drugih žanrov. V ‘talilni lonec’ avtorske samoniklosti tega izjemnega ameriškega kantavtorja!
Kenny je generacija Joea Bonamasse. Njegov vrstnik. Mesec dni mlajši. Pri izdaji prve plošče je bil precej hitrejši kot Joe, saj je ta izšla že sredi devetdesetih, vendar pa ga je slednji s hiperprodukcijo svojih dosežkov kaj hitro dohitel in prehitel. Sta pa oba glasbenika zaznavno drugačni glasbeni ‘beštiji’. Pri Kennyju redkeje najdeš neposredne asociacije z Led Zeppelin, če že kaj, stopi kdaj pa kdaj prej v ospredje pajdašenje s southern rockom, celo countryjem. Ni kaj. Teksas je pač Teksas. Oba pa v vizijah svoje fuzije garata v prvi vrsti za to, da bi dosegla grabežljivost kompozicij! Do neke mere in naravnost povedano: pop invazivnost!
Pretkanost Kennyjevega aranžiranja ostaja ena najbolj privlačnih draži, ki vabijo k zbornemu poslušanju njegovih izdelkov. Nemara je prav zadnji – »Dirt On My Diamonds Volume 2«, ki je po manj kot letu dni nasledil predhodnika »Dirt On My Diamonds Volume 1«, zrelostno celo nadgrajen. Kenny je izjemno tehnično podkovan in nabrušen kitarist. V njegovih trikih začutiš navdih nad Stevie Ray Vaughanom. V svojih solističnih pobegih zelo premišljen. Tonov nikakor ne troši. Izjemno spretno jih razmešča, vendar pa pri tem demonstrira na trenutke in v isti sapi neverjetno hitrost in preciznost, kar je posebej privlačno in kar opominja mdr. tudi na Kennyjevo zgledovanje po Stevie Ray Vaughanu.
Vse je podrejeno kompoziciji. Karakterju! Od glave do pete. Da ta zgrabi in drži poslušalca. Ga vodi in pelje. Tokrat je kompozicij osem. Z ZZ Top priredbo She Loves My Automobile, ki glede na izbor in Kennyjevo artistično preobleko na moč smiselno, všečno in dražljivo sklene album »Dirty On My Diamonds Volume 2«. Produkcija je ponovno izjemno organska in topla. Kontrasti med gradniki zvočne slike so intenzivirani in nagovarjajo po principu koncertnega nastopa v studiu. Zvok je silno bogat in zapolnjen. Kitarska igra pa ostaja svoje poglavje pri vsej stvari in tisto, po kar se h Kennyju in njegovim stvaritvam vračaš. Vedno znova. Tudi tokrat je tako. Duhovitost in preudarnost. V odlični medsebojni kontemplaciji. Nenehoma. Element, ki je za Kennyja stalnica.
Kenny je tokrat ponudil celo več zrelostne sofisticiranosti v primerjavi z bolj grmeče nastavljenim, neposredno nagovarjajočim predhodnikom »Dirt On My Diamonds Volume 1«. ‘Groova’ in ritmične igrivosti s poudarjenim funk značajem je več glede na predhodnik. Predzadnja skladba Pressure prinaša v tem oziru vrhunec Kennyjeve fuzije funka, hard rocka in bluesa na novem albumu. Človek se ne bi čudil, če bi ob poslušanju te skladbe privzdignila obrvi Lenny Kravitz, pa tudi kakšen Jay Kay iz Jamiroquai. Vse pa je seveda izpeljano odločno v Kennyjevi maniri. Vredno je poudariti, da je tokratna integracija saksofona in trobente eden glavnih gradnikov, ki prinašajo k vsemu skupaj zlasti v ‘groove’ aranžmaje absolutno piko na ‘i’ intenziviranja dinamične ‘pretočnosti’ izdelka. Pressure je v oziru ubiranja teh manevrov zagotovo zmagovita skladba.
Album steče takoj. Z I Got Woman, ki je perfektna otvoritev. Že vanjo se prikradejo ‘groove’ kinetika ter pihala. ‘Groove’ podton postane še intenzivnejši ob naslednji Middle, ki jo vodi funk vzmetenje (podkrepljeno z dodatnimi tolkali). Tu je baladni blueser My Guitar Cryin’, kjer kot govori naslov, kitara dobesedno ječi, kar je mojstrsko poudarjeno zlasti, ko se sprosti prostor za soliranje. Vsak zaigran ton – svoje čustvo. Podprto s toplino Hammond orgel. Long Way Down je najbolj hrupna točka albuma z grmeče odsekano vodilno frazo. Never Made It To Memphis nagovarja zelo podobno kot otvoritvena I Got Woman, zato jo je Kenny izbral za prvo točko B-strani vinilnega formata! Izjemno grabežljiva skladba, ki prevzame takoj pozornost in te prikuje k poslušanju nadaljevanja albuma. Ta ostaja prevzeten vse do svojega zaključka z briljantno ZZ Top adaptacijo. Ni kaj, mojster ostaja mojster.
Kenny Wayne Shepherd kraljuje tudi z najnovejšim izdelkom v špici največjih mojstrov žanrske fuzije rocka in bluesa. Vse zaščitne znamke so tu, pri čemer prinaša drugi del ‘neizbrušenih diamantov’, drugačno zgodbo, glede na prvi del . Torej! Revolucije ne moreš pričakovati. Izpovedna zakoličba znotraj začrtanih mejnikov medžanrske kulise je jasna. A je Kennyjeva unikatna receptura. In natanko to hoče in želi njegova publika. Izpovedno zvestobo v artizmu, kar pa Kenny fenomenalno razume in česar se v polnem iztržku drži tudi na prelepem novem avtorskem dosežku!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. I Got A Woman
2. The Middle
3. My Guitar Is Crying
4. Long Way Down
5. Never Made It To Memphis
6. Watch You Go
7. Pressure
8. She Loves My Automobile (ZZ Top cover)
Zasedba:
Kenny Wayne Shepherd – vokal, kitara
Noah Hunt – vokal
Jim McGorman – klaviature
Joe Krown – klaviature
Zac Rae – klaviature
Joe Sublett – saksofon
Mark Pender – trobenta
Kevin McCormick – bas kitara
Chris ‘Whipper’ Layton – bobni
