Založba: Spitfire Music / Steamhammer / SPV Records
Datum izida: 6. 9. 2024
Produkcija: Marti Frederiksen
Dolžina albuma: 36.39 min
Zvrst: Hard Rock
Ocena: 8.0/10
The Dead Daisies, hard rock kvintet, ki ga je zagnal k življenju leta 2012 avstralski finančni mogotec David Lowy, se v letošnjem septembru vrača na sceno z že sedmim albumom, kar je glede na relativno kratko ero delovanja, vsega zavidanja vreden dosežek. Sploh ob dejstvu, da se je taistem obdobju v tej skupini izmenjal garnizon izjemnih glasbenih talentov, ki so v preteklosti sodelovali v zasedbah kot mdr. Guns N’ Roses, Thin Lizzy, Whitesnake, The Rolling Stones, Journey, Rob Zombie in The Cult. Večkrat se tako te skupine upravičeno drži vzdevek ‘super rock zasedba’. K temu lahko dodamo še Deep Purple in Black Sabbath, saj je med letoma 2019 in 2023 s skupino izdal dva albuma tudi Glenn Hughes, ki je v tem obdobju prevzel na pleča igranje bas kitare in seveda opravljanje vokalnih dolžnosti.
Glenn je torej The Dead Daisies zapustil, vanjo pa se je vrnil vokalist John Corabi (ex-Mötley Crüe). Uganili ste. S Corabijem vred se The Dead Daisies z novim albumom vračajo na album »Burn It Down« (2018) – zadnji The Dead Daisies album posnet v postavi s Corabijem, preden je ta skupino zapustil. Basist je po novem Michael Devin, ki tako skupaj z Douglasem Aldrichem dostavlja k novi postavi več DNA bivših Whitesnake članov. Še en detajl. »Light ‘Em Up« je posnet brez bobnarja Briana Tichyja, bend se je pri tem za koncertne usluge znova obrnil na Tommyja Clufetusa. Skratka rokade postave spremljajo to skupino nenehno. Očitno so si Lowy in ekipa znova želeli spremembe, Hughes pa se ni s tem niti najmanj obremenjeval, saj je konstantno do grla zaposlen in daje prednost solo karieri, pri čemer niso izključujoči niti občasni Black Country Communion manevri. Zato je »Light ‘Em Up« zaznavno drugačen album od vsega kar so The Dead Daisies posneli prej z Glennom. Glenn je namreč glasbena persona, ki prinaša kjerkoli se pojavi in to celo neglede na žanr, skalovito artistično spremembo in temu se nista izognila niti albuma »Radiance« (2022) in »Holy Ground« (2021), ki sta v veliki meri ‘zelo Hughes albuma’. Corabi vsekakor ni tako dominantna figura kot Glenn, pravzaprav mu v tem ne seže niti do kolen, a je njegov prihod vsekakor dobrodošel, saj so Lowy in ekipa tako spregli znova v ekspresivni format z občutkom večje sproščenosti, sploh zaradi bolj enakovredne razporeditve energetskih silnic med člani nove postave, pa čeprav se vračajo The Dead Daisies znova iz formacije kvarteta v kvintet, kar pomeni da mora Lowy plačevati enega uslužbenca več. Je pa to za Lowyja še najmanjši problem. Po novem je tako Aldrich glede karizme daleč največji magnet in dominantna figura. Kitarist torej, ki ga je v tem pogledu krotil le legendarni, lahko rečemo kar omnipotentni, Hughes.
Gremo na material. Dejansko nič posebnega, česar The Dead Daisies niso že pokazali in prikazali v preteklosti. Gre za zelo kratek dosežek, ki nagovarja neposredno. V dolžino igralnega časa meri manj kot 37. minut kar je zelo dobro. Na njem torej ni ‘kraje časa’. Skupina ne ovinkari, takoj prehaja k bistvu, kar pomeni da je na izdelku devet odrezavih rušilcev in odlična udarna balada Love That’ll Never Be. Uvodni del albuma vrne energijo v čase albuma »Burn It Down«. Otvoritvena naslovna skladba albuma nagovarja v fraziranju podobno, kot Long Way to Go (»Make Some Noise«, 2016). Prvovrstni rušilec spevnega refrenskega napeva, ki se izkaže ne le kot odlična otvoritev albuma, pač pa tudi za prvovrstnega kandidata s katerim lahko skupina odpira koncerte nove turneje. I Wanna Be Your Bitch je tipičen komad, ki ga The Dead Daisies ne bi mogli nikdar posneti v postavi s tipom glasbenika, kot je Glenn Hughes. Za kaj takšnega potrebuješ na poziciji frontmena gizdavega pobalina, kot je Corabi. Ta skladba razgali zakaj so ga nekoč davno tega pobasali v svojo ekipo Mötley Crüe, komad pa koketira celo s punk retoriko. Naravnost v čelo! Tu je I’m Gonna Ride, kjer se visoko oktansko izgorevanje na ježi orjaškega rock’n’roll plimovanja nadaljuje, kontrastno vlogo pa prevzema v komadu tudi Devinovo intenzivno ‘kopanje’ po bas kitari. I’m Gonna Ride je eden največjih ‘vnetljivcev’, ki zgrabi na albumu hipoma. Prva polovica albuma drvi nebrzdano in vleče najboljše iz svetov klasičnega hard rock, glam metala in kot omenjeno, vsebuje tudi ščepec konotacije punk rock garažiranja. Galop serije adrenalinskih rock’n’roll zaušnic grabi torej brez zavor.
Druga polovica albuma nosi celo nekaj več spogledovanja s prvinami klasičnega rocka sedemdesetih. Back To Zero se pajdaši s poltonskimi zavoji, kar kulminira v izrazito mračnem (domala ‘Sabbathovskem’?) refrenu, medtem ko dolguje Way Back Home v vodilni frazi zahvalo za navdih Led Zeppelin in njihovi The Rover. Tu je premeteni odklon s preklemano učinkujočim izletom v rock’n’roll rally šus s Take A Long Line, ki je hkrati skladba albuma z največjo dozo šegavosti in zafrkljivosti. My Way And The Highway v harmoniziranju kitice strupeno povleče na The Rolling Stones energijo. Odlična baladna Love That’ll Never Be več kot učinkovito razgibava dinamiko albuma pred samim repom, medtem ko nosi sklepna Take My Soul pridih Delta-Blues retorike, Aldrich pa v rešitvah znotraj te skladbe znova izdatneje opomni na svojo večno fascinacijo nad likom in delom Led Zeppelin. Bombastična sklenitev tega enovito rušilnega izdelka, ki nagovarja v večinskem delu s prvinsko rock’n’roll nebrzdanostjo, kar je njegova največja vrlina. Udari, prevzame, zapelje! V hipu!
Album »Light ‘Em Up« postreže natanko to kar so fantje iskali in želeli! Postregli so album brez slehernega kompliciranja in se pri tem v studiu prosto prepuščali goli energiji rocka, da jih vodi in pelje! Zavore so se popolnoma sprostile. »Light ‘Em Up« je album, ki zleze takoj pod kožo, tako odlično ponotranja bistvene elemente rock and roll prvinskosti! Skupina torej z njim ne posega po čem novem. To niti ni bil namen albuma. Energetsko se novi album vrača v čase tretjega in četrtega albuma skupine ter ponuja v bolščavem nizanju desetih rock’n’roll klofut, novo kanonado brezobzirne predrznosti visoko oktanskega izgorevanja.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Light ‘Em Up
2. Times Are Changing
3. I Wanna Be Your Bitch
4. I’m Gonna Ride
5. Back To Zero
6. Way Back Home
7. Take A Long Line
8. My Way And The Highway
9. Love That’ll Never Be
10. Take My Soul
Zasedba:
John Corabi – vokal, akustična kitara
Douglas Aldrich – kitara, spremljevalni vokal
David Lowy – kitara
Michael Devin – bas kitara, spremljevalni vokal
Tommy Clufetos – bobni
