Warlord: Free Spirit Soar

0 100

Izdano: 10.5.2024 pri High Roller Records
Produkcija: Jimmy Waldo, Giles Lavery
Dolžina: 56:30
Zvrst: US Prog/Power


“Prog Power za melanholike”

Tragikomedija »Gospodar vojne« se bere nekako takole:

Dva potomca grških priseljencev z megalomanskimi težnjami, poimenujmo ju Mark in Bill, v Kaliforniji ustanovita bend z imenom Warlord. Sredi glam revolucije bend špila skrajno melanholično obliko power prog metala s krščanskimi podtoni v besedilih. Izdajo en EP, kmalu zatem pa še LP (na katerem so v glavnem še enkrat posneti komadi z EP-ja in par novih). Ker je bend v Billovih in Markovih glavah precej bolj grandiozen in deluje v veliko širši sliki kot pritlehni glamerji, seveda ne bo pridobival koncertne kilometrine po umazanih klubih Sunset Stripa. Bend najame odsluženo gledališče in tam odšpila lažni koncert brez publike. Zadevo izda 13 let kasneje, ko seveda nikogar več ne zanima. Iz desetih komadov, ki so jih do takrat uspeli napisati, izdajo še dve kompilaciji, ena se celo imenuje »Best of Warlord«, in potem bend razpade. Bill z ženo, zaradi katere je razpustil Warlord, ustanovi ultra krščanski bend Lordian Guard, Mark pa gre bobnat k Fates Warning.

Potem se dogaja marsikaj, bend veselo predeluje, nasnemava, remiksa, masterizira, dopolnjuje, snema z gostujočimi pevci (Joacim Cans iz HammerFall) in obrača več ali manj istih deset komadov. Albumi, ki jih izdajo v naslednjih desetletjih, grejo nekako mimo mojih čuječih ušes.

Potem pa se letos začne v mojih predlogih na najljubšem internetnem glasbenem kanalu pojavljati najnovejši album Free Spirit Soar. Nekaj časa sem se upiral, potem pa – zakaj pa ne – sem zadevo parkrat preposlušal in hitro dojel, da brez težav sede na mesto pogrešanega naslednika LP-ja … And the Cannons of Destruction Has Begun iz 1984. Zvokovno, besedilno in glasbeno. Kein Problem, ja?

Naj povem, da je vmes leta 2021 umrl zgoraj omenjeni Bill, kitarist William Tsamis. Pričakovati je bilo, da bo bend brez enega od vodij prenehal z delovanjem. Ampak ne, Mark se je odločil, da bo iz starih Billovih posnetkov, nekaj pozabljenih Lordian Guard komadov in z novo postavo posnel še en album. Kot berem, so vse kitarske pasaže restavrirani Billovi posnetki, le nekaj okraskov je dodal novi kitarist Eric Juris.

EP Deliver Us iz 1983 in zgoraj omenjeni LP sta se nekje konec osemdesetih redno vrtela v mojem kasetarju in bil sem kar velik oboževalec obeh zadev, čeprav sem o bendu samem vedel zelo malo. Kot sem omenil, je šel album z Joacimom na vokalu (Ashes To Ashes iz 2002, istega leta so imeli prvi uradni koncert na festivalu Wacken Open Air) neopazno mimo mojih ušes, vsi sledeči pa tudi.

Produkcija, s katero sta opravila pevec Giles in basist Philip, odlično povzema moten in napol amaterski zvok, ki je prevladoval na Warlord posnetkih v osemdesetih. Melanholične in zlovešče melodije so spet tu, kanček evro power metala tu in tam pokuka na plan (Conquerors, naslovna skladba), polno je obupa in mrakobnosti. Pevec Giles odlično opravi svoje delo, ko svoj vokal natančno prilagodi atmosferi v pesmih. Pevci so bili v Warlord vedno postranskega pomena, Bill je večkrat ponovil, da so v njegovem glasbenem izrazju potrošni material. O posameznih glasbenikih ne bi preveč razpredal, Mark je seveda pošast za bobni, Billovo fraziranje in soliranje pa je itak unikat v svetu resnega heavy metala. Velja omeniti, da so klaviature v primerjavi z originalnima prvima izdajama dosti bolj v ospredju in večkrat celo v vodilnih melodijah preglasijo kitaro.

Album drži poslušalca v šahu celo slabo uro, visoko kvalitetne zadeve si sledijo ena za drugo. Mogoče pogrešam kakšno pravo žalostinko v stilu Soliloquy s prvega LP-ja ampak človek ne more imeti vsega, je tako?

Dvomim, da bo bend s tem albumom pridobil kakšnega novega oboževalca, ampak za modele kot sem jaz je to popotovanje v preteklost z udobnim vlakom s parno lokomotivo, kjer drdranje po tirih nadomeščajo precizne Markove perkusije.

Melanholično, astralno, maestralno in vintage.

Sladkorčki: Kar vsi komadi, bi rekel.

Oceno bom tokrat spustil, ker je treba album poslušati z določene časovne perspektive in takega retro zvoka nekako ni mogoče pravilno in pravično oceniti v letu gospodovem 2024. Definitivno pa bom še enkrat preposlušal vse vmesne albume, da slišim, ali so res tako zanič, kot se mi je zdelo ob njihovem izidu.

Avtor: Igorac


Seznam skladb:
1. Behold a Pale Horse 
2. The Rider 
3. Conquerors 
4. Worms of the Earth 
5. The Watchman (bonus track) 
6. Free Spirit Soar 
7. The Bell Tolls 
8. Alarm 
9. Twin (bonus) 
10. Revelation XIX

Glasbeniki:
Mark Zonder – Bobni
Philip Bynoe – Bas
Eric Juris – Kitare
Jimmy Waldo – Klaviature
Giles Lavery – Vokali

Tehnična ekipa:
Velio Josto – Naslovnica
Patrick W. Engel – Mastering
Andre Turoff – Oblikovanje
Riccardo Demarosi – Miks
Jimmy Waldo – Produkcija
Giles Lavery – Produkcija

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki