Založba: Insideout Music
Datum izida: 30. 8. 2024
Produkcija: David Castillo & Leprous
Dolžina albuma: 51.40 min
Zvrst: Progressive Metal / Art Rock
Ocena: 8.5/10
Leprous, norveški progresivnometalski in artrockovski kvintet, se po treh letih, od kar je izšel zadnji album »Aphelion« (2021, RockLine recenzija), vrača z novo ploščo »Melodies of Atonement«. Sprememba je zaznavna. Bend je glede na zadnje tri albuma »Aphelion«, »Pitfalls« in »Malina« z novim albumom posvetil več pozornosti na stresanje večje doze decibelov distorzirane narave. In to je zelo dobro, saj to zbližuje novi album s časi albuma »The Congregation«, za katerega je sedaj z lahkoto trditi, da bi ljubitelji skupine po njegovem izidu, silno radi dobili podobnega naslednika, je pa skupina pričela po tem album ‘mehčati’ svoj zvok. Leprous nimajo namere, da bi se vračali v preteklosti, je pa večja mera bolščavega fraziranja na novem album dobrodošla prekretnica glasbene usmeritve, ki hvaležno odmika skupino od sfere, ko so se jo pričeli vse bolj primerno oklepati izrazi ‘mehkega-mračnega’ art rocka.
Skupina je na novem albumu sklestila orkestralne elemente, kar seveda usmerja fokus izdatneje na bolščavo kitarsko fraziranje, ki je v kontrastih okusno in pretkano okrepljeno s sampli in vzorčenjem. Elementi torej, ki dajejo, ob nezamenljivem vokalu Eianrja Solberga, skupini prepoznavnost in edinstvenost. Kontrasti med mirnimi in rušilnimi motivi oziroma pasažami so vsekakor še vedno nekakšen kompas Leprous artizma. Tako ostaja tudi na novem albumu. Solberg je znova osupljivo kameleonski s svojimi vrhunskimi vokalnimi akrobacijami, njegova čutnost pa je pika na »i« mračni melanholiji, ki je drugi izraz za hipnotično atmosferično razpoloženje, ustvarjeno po recepturi te skupine. Na to namigne že otvoritev Silently Walking Alone, ki glede aranžiranja opisanega v začetnem delu tega odstavka opominja, da so se Leprous svoje čase močno navdihovali tudi nad deli Muse.
Četudi se omenja v tej recenziji album »The Congregation« in hvaležno spogledovanje novega albuma s tršimi sferami aranžiranja, je »Melodies of Atonement« pač naslednik albuma »Aphelion«, ki je mimogrede (bil) krasen album, vendar je kazal znake, da se je bend idejno pričel nekoliko ponavljati. Tudi novi album v tem oziru bistveno ne napreduje, zato je večanje trših elementov v aranžiranju toliko hvaležnejše, saj odvrača poslušalčevo pozornost, od dejstva, da tudi »Melodies Of Atonement« ne prinaša česa bistveno novega. V evolutivnem smislu artističnega zorenja skupine.
Daleč od tega da bi bilo karkoli narobe. Prav nič ni narobe. Album »Melodies of Atonement« je fascinanten. Pretkano dodelan, dovršen, izpiljen, prevzema ga moderna estetika odlične, mračne, a grabežljive pompozne produkcije, ki deluje preko albuma kot nekakšno svečano žalovanje. Eden vrhuncev albuma in artistične zrelosti skupine je kar zaporedni trojček Like A Siren (s posebej grabežljivim refrenom), Like A Sunken Ship in Limbo. Toliko razgibanosti in atmosferičnih pregibov na vsega dobrih 14. minutah glasbe in znotraj treh skladb na enem mestu, je zgolj dokaz, da boste lahko tudi na novem albumu uživali dolgo časa in ga tudi odkrivali dlje časa. To pomeni da se zgodi na albumu mnogo zanimivih stvari.
Že Faceless v nadaljevanju znova spreobrne podobo albuma, in ne glede na to, da ne prinaša artistično nobene zanimivosti, mu daje Einar s svojo vokalno retoriko toliko barvitosti, da ga je užitek poslušati. Podoben sklep lahko potegnemo tudi v skladbi, ki sledi, to je Starless. Einarjev falset je izjemen. Tu se skupina posluži tudi kontrastiranja s ‘slide’ zavoji na kitari. Spet je zelo zanimiv odmik od albuma Self-Satisfied Lullaby, kjer vzorčenje prevlada, kot fokalni aranžma in popolnoma umiri album (ta se prične umirjati s Faceless). Einarjevih vokalov je več združenih v harmonijo in komad prevzema mestoma že gospelovsko retoriko. Kot veleva naslov – hipnoza, v kateri se prebudi ritmika v zaključnem delu, ki popelje skladbo graduirano do finalnega krešenda. Sklepna Unfree My Soul ni nikakršna krepostno navita metalska zaušnica za finale, pač pa razgibana eksperimentalna cvetka albuma, ki se v zadnjih dveh minutah prelomi v masivno zvočni eksces. Kontrast je sedaj že dobro znan manever skupine, s katerim popelje finalni del albuma v mogočen atmosferičen pok!
Ljubitelji skupine bodo navdušeni. Album nagovarja trše od vseh treh predhodnikov, obenem pa zadržuje bistvene zaščitne znamke po katerih je glasbeni dosje te zelo posebne in cenjene norveške progresivnometalske ekipe unikaten. ‘Pevske vaje’ neverjetnega Solberga so tudi na novem albumu celo najbolj progresiven element, če smem biti malo sarkastičen, toliko obrazov razkaže z vokalom Einar.
Kot zanimivost dodajamo sledeče:
Na fotografiji naslovnice novega Leprous albuma (v celoti jo lahko preverite spodaj) se nahaja morski migetalkar (tintinid) vrste Rhabdonella spiralis, ki prebiva tudi v Mediteranu. Najdemo ga tudi v brakičnih vodah. Gre za enocelični organizem, ki se prehranjuje z mikroskopskimi algami (op. p.).
John R. Dolan (avtor fotografije) je raziskovalec, specialist za morski mikrozooplankton in vodja laboratorija za oceanografijo Morske biološke postaje v francoskem obmorskem kraju Villefranche blizu Monaka (op. p.).
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Silently Walking Alone
2. Atonement
3. My Specter
4. I Hear the Sirens
5. Like a Sunken Ship
6. Limbo
7. Faceless
8. Starlight
9. Self-Satisfied Lullaby
10. Unfree My Soul
Zasedba:
Einar Solberg – vokal, klaviature
Tor Oddmund Suhrke – kitara
Robin Ognedal – kitara
Simen Børven – bas kitara
Baard Kolstad – bobni
