Tommy Emmanuel (posebni gost: Frano Živković)
sreda, 7. 8. 2024, od 21.00 do 22.30 h
Opatija / Ljetna pozornica / Hrvaška
Tommy Emmanuel velja za svojevrstni dragulj glasbenega univerzuma galaksije. Tega statusa mu ne more odvzeti nihče tako poseben je. ‘Fingerpicker’, ki mu ni para v ‘fingerstyle’ tehniki združuje na svojstven način žanrske elemente countryja, bluesa, klasične glasbe, jazza in seveda nalezljivih viž rock in pop retorike. Avstralski ‘rag-time’ ambasador slovi po izjemni kombinaciji hitrosti in pedantnosti – pri čemer ne slišiš ‘površno’ odigranega tona (zahvaljujoč izpiljeni tehniki), duhovitih improvizacijah in prefrigano prebrisanem talentu za adaptacijo znanih izvirnikov, ki jih preobleče tako spretno, da jih je včasih težko prepoznati.
Srečanje z njim v ljubljanski Cvetličarni davnega 11. 3. 2007 ostaja nepozabno doživetje, zato je tokratni obisk Opatije narekoval tako rekoč obvezo. Pa še petek se je pisal. Onkraj večnih težav z iskanjem spodobnega parkirišča, ki bi bil (vsaj v sanjah lahko) lociran malo bliže, kot dober kilometer oddaljena parkirna hiša sredi Opatije (v smeri Lovrana), so bile tegobe kaj kmalu pozabljene, ko smo kakšnih 20. minut pred deveto vstopili (v letošnjem letu še tretjič) v Ljetno pozornico (sredi julija ob koncertu Epice, proti koncu julija ob koncertu The Cult). A brez dodatnih dregljajev, ki so vnašale nemir na prizorišče ni šlo. Ploha. Petnajstminutna. Tik pred deveto. Neverjetno. Film s koncertnega abortusa na avstrijskem koroškem, ko je skozi nevihtno apokalipso odpadel koncert Toto, je še kako živ. No tokrat je trajalo deževje dobrih petnajst minut in ljudje so se vendarle mirno razporedili po sediščih. Ta so bila praktično zapolnjena. Kakih 1500 stolov, kakšen več. Odličen obisk.
Tri kitare in ‘kredenco’ s tolkalskimi rekviziti je ‘sramežljivo oblizovala’ skromna reflektorska svetloba, ko se je nanj povzpel znameniti kitarski velemojster. Ta je takoj ‘ušel’ na svoj standardno vihravi moment, ko je že uvodoma stkal genialno mešanico prvin countryja, bluesa, rock’n’rolla, surfa, kar je pričakovano evociralo podlago za burleske v stilu Charlie Chaplina. Z znamenitim rag-time lučajem, Chad Atkins pa se je pri tem veselo muzal z neba. V začetnem delu v navezi točk Doc’s Guitar in Black Mountain Rag (obe album “Accomplice Two”, 2023). Publika je na prstih!
Emmanuel je tudi sicer premeten zabavljač. Ne le v izpovedno izraznem oziru. Možakar sicer navdaja med koncerti s prešerno toplino in vedrino. To prinaša že sama pojava dobrosrčnega možica, ki ne skopari z dobrovoljnimi nasmehi, ko občuje s publiko, prav tako pa zna razdreti kakšno hudomušno basen in pripoved v samih premorih med skladbami. Eden izmed številnih šegavih momentov je bila tudi izvedba adaptacija blues standarda Deep Water Blues (komad datira naravnost 100. let v preteklost – v leto 1924, ko je nastal izpod peres dveh avtorjev: Eddie Green in Lucile Marie Handy). V tem komadu posvečenem Docu Watsonu, ki je leta 1964 posnel prvi adaptacijo te skladbe, je bil Emmanuel dolžan prevzeti tudi vokalno vlogo. Ta iskriva adaptacija izvira iz Emmanuelovega studijskega dosežka “Acomplice One” (2018).
V tem letu beleži Tommyjev album “Endless Road” 20. obletnico. Album je bil tako prvič ponatisnjen tudi na vinilu. Tommyju ta album veliko pomeni, zato mu je med koncertom namenil kar nekaj pozornosti in iz njega izvedel avtorsko Tall Fiddler (za to skladbo je prejel avstralsko ‘CMAA’ nagrado v kategoriji ‘instrumental leta 2005’), nadalje drugo avtorsko Angelina (posvečeno njegovi drugi hčerki), pa fenomenalno adaptacijo Nat King Coleove Mona Lisa, kot tudi glavno temo filmske klasike “Čarovnik iz Oza” (Somewhere Over the Rainbow). Iz tega albuma je Tommy izbral tudi eno redkih vokalnih izvedb tega večera, ko se je lotil skladbe I Still Can’t Say Goodbye (posvečena spominu na svojega očeta). Ti momentalni preskoki vzdušij med šegavo vihravimi manevri in krhko milino tenkočutnega ubiranja, navdajajo z intenziteto izjemnega pleteža strasti in emocij, ki jih izvablja Emmanuel ne le iz svojega igranja, pač pa iz publike. Reakcije občinstva so bile izjemne.
Svoje čare temu edinstvenemu glasbenemu večeru je dodala tudi izvedba eksperimentalne skladbe Mombasa, ki jo najdemo na najnovejšem Emmanuelovem albumu “Accomplice Two” (2023). Da. Ne le melos, ki se naslanja na izročila afriške folk glasbe, pač pa tudi izkoriščenja celega telesa kitarskega instrumenta v smislu tolkal. Dihjemajoči, preko deset minut dolg kačasti rondo slikovitih trikov in prevrata vzdušij. En mož, ena kitara, en oder! In? Ena – polno podžgana publika.
Poseben del večera pa je napočil v drugi polovici, ko se je Emmanuelu na odru pridružil 19. letni Frano Živković. Gre za hrvaškega čudežnega dečka, ki je že pri osmih letih (pisal se je 29. 4. 2013) v zagrebški dvorani Vatroslav Lisinski in na povabilo Emmanuela zaigral skupaj z njim. Mladi Rečan si je od takrat dalje zlasti na hrvaškem izboril sloves absolutnega unikata, pri čemer je vzel Emmanuela za fokalni navdih, pričel preigravati Emmanuelova dela in pisati lastno glasbo. V ‘fingerstyle’ tehniki seveda. V Zagrebu sta se srečala znova v lanskem novembru, proti koncu letošnjega julija sta igrala skupaj v Nashvillu. Emmanuel je eno od svojih kitar podaril prav Franu. Ko je Frano prišel na oder, je bil opasan prav s to kitaro. Po hitri ‘kalibraciji’, sta se z Emmanuelom lotila adaptacije Claude Bolling izvirnika skladbe Borsalino, temu je sledila fenomenalna adaptacija Mason Williamsovega izvirnika Classical Gas (komad velja za standard Emmanuelovih koncertov), sam kumulus tega druženja pa je prinesla tretja točka, to je Franova avtorska Welcome To The Party, pri čemer je Emmanuel zavzel stranski položaj na odru, središčnega pa prepustil Živkoviću. Genialna popestritev koncertnega večera.
Obvezno je treba dodati tudi vrhunski medley The Beatles klasik proti finalu večera! Ta se je odpiral z I Feel Fine, ter se preko Please, Please Me, While My Guitar Gently Wheeps in Day Tripper, sklenil z Lady Madonna. Briljantna začimba in popestritev koncertnega repertoarja.
Emmanuelu dinamita v prstih ne primanjkuje in skozi leta ne zmanjkuje. Mož igra vrhunsko in dostavi vrhunsko koncertno izkustvo. Težko je opisati z besedami in pošteno zaobjeti (no recimo vsaj objektivno) vse mnoštvo informacij, ki švigajo naokrog ter se širijo v prostor in med publiko v uri in pol dolgem nastopu, kot ga pričara ta kitarski čarovniški virtuoz. En mož, en oder, ena kitara in nenazadnje, en mit in ena legenda! V vsem čudovitem ekspozeju!
besedilo: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik, Edita Klemen & Jakob Klemen
