Nastopajoči: Pomaranča (predskupina: Metalsteel)
Datum: četrtek, 6. 6. 2024
Prizorišče: Ljubljana / CUK Kino Šiška / Slovenija
Pomaranča je vsem dobro znano ime! Tako ali drugače. S pomarančami živimo vsi. V smislu konzumiranja, pa tudi širše. Pomaranče štrlijo namreč od vsepovsod, zadnje čase celo precej neposrečeno (navržba: Cedevita Olimpija, itn…) No, Pomaranča pa je tudi (zelo verjetno kar) osrednja zasedba, ki je na prelomu sedemdesetih v osemdeseta s svojim delovanjem, pričela postavljati na noge slovenski heavy metal. Prvenec »Peklenska pomaranča« zaseda središče heavy metal univerzuma, ki se je polagoma pričel graditi ob tej skupini in nosi še danes status bistvenega albuma (za tisti čas) v naši regiji. Ne le na Slovenskem, pač pa, ker je bila v tistem času Jugoslavija, so Pomarančno zelo dobro poznali vse do skrajnega juga Makedonije. In dobro jo poznajo še danes!
Precej presenetljiva, vsekakor nepričakovana novica je bila združitev zasedbe ‘ob 45. obletnici delovanja’, sploh zato ker je vrsto let vladalo globoko zatišje. Vse je namreč delovalo, kot da je in bo ostal lep spomin. Zlasti tistih iz generacije z EMŠO-m globoko v šestdesetih. Spomin na nek herojski in neustrašen bend velikih potencialov, ki je že davno tega prenehal z resnim delovanjem. Zadnji koncert je zabeležen na festivalu Metaljtot Raspaljot 2019 v Laškem. Bilo je še nekaj sporadičnih pojavljanj – če se ne motim 2006 in 2011, zadnji koncerti skupine na rednejši bazi pa so zabeleženi v začetku prve dekade novega milenija. In potem od nikoder. Novo rojstvo. Supernove. Veliki pok! Bend se vrača s posebnim koncertom! Sledile so najave, da se bo na koncertu vrnitve 6. 6. 2024 v CUK Kino Šiške posnel koncertni album, obljubljen je ponatis prvih dveh albumov (»Peklenska pomaranča« & »Madbringer«), itn… Skratka, skupina je nazaj!
Velja izpostaviti, da je v času pred tem ‘velikim pokom’ sprva izšel film »Železne stopinje«, ki mu je sledil izid knjige. Ta je ob svojem izidu dobesedno ‘skopnela’. Skokovito je bila razgrabljena. Film in knjiga beležita razvoj metala na Slovenskem. Sta silno pomembna, če ne kar bistvena, saj se je ob njunem izidu fokus množic po dolgih, dolgih letih znova izdatneje usmeril na slovenske glasbene korenine žanrov metala, pa tudi hard rocka. To je zlasti pomembno pri mlajših generacijah, ki tistih davnih dni niso imele možnosti ‘dihati’ in jih živeti. Kultni bendi so nenadoma postali znova iskani, zaželeni. Obenem je izid filma in knjige pomemben iniciator vnovičnega povezovanja glasbenikov. Vseh generacij slovenskega metala. Malo pred 6. 6. 2024 je izšel prvi ponatis knjige »Železne stopinje«. V razširjeni verziji, ki vključuje in zaobjema še širšo sliko in vpogled v tiste davne dni metal pionirstva na Slovenskem! Z nekaj novimi in nadobveznimi informacijami, ki jih originalni izvod zaradi različnih okoliščin ni uspel zajeti. »Železne stopinje« so dejanska biblija, ki jo mora prebrati in imeti doma vsak pravi ljubitelj distorziranega grmenja! Obveza. Metalski Abecedarij. S katekizmom, če želite. Nasploh prvi pravi tovrstni dokument na Slovenskem. Prvi pravi historično dokumentiran zapis, ki naposled utemeljuje pravo veljavo slovenskemu heavy metalu ‘prve ere’. Ere s preloma sedemdesetih v osemdeseta in navzgor.
In tako se je aktiviral znova tudi Mijo. V vsem podžiganju, se je naposled podžgal na ustrezno temperaturo. Torej tudi famozni Mijo Popovič. Ob neukročenem zagonu mladih glasbenikov, ki so ga obdajali v zadnjih letih in bili pripravljeni domala postoriti vse, da ga spravijo nazaj na oder! In tako se je zgodilo. V Šiški ne le kvintet, pač pa celo sekstet. A o tem kmalu v nadaljevanju. Dodatno iskrico vžiga, da je Mijo naposled le dahnil tisti združitveni »DA«, je morala prispevati tudi priredba Matica Nareksa v navezi s Tilnom Hudrapom Pomarančine skladbe Takoj se dava dol, ki je izšla v lanskem decembru.
Metal generacij! Metalsko maševanje generacij! To bi bila nekakšna oznaka vsega, kar se je dogajalo v Šiški tega večera. Koncertni dogodek leta za slovenski metal je bil že davno tega razprodan in vsi so bili tukaj. Prav vsi. Seveda vsi, ki so pravočasno prišli do vstopnic. Ob pol devetih zvečer so krenili na oder Metalsteel. Tisti torej, ki so že prevzeli žezlo heavy metala s strani prvokategornikov osemdesetih. Metalsteel so ena redkih slovenskih zasedb, v tem oziru pa tudi mednarodni fenomen, ki vse od svoje ustanovitve leta 1999 kljubuje v nespremenjeni postavi. Daša, Beni, Rok in Matej! Stalna eskadrilja, ki ne zataji. V sozvočju z imenom skupine. In Metalsteel so vseskozi zelo pridni in angažirani v vseh smereh. Zadnji album “Spomenik” (2023, RockLine recenzija) je pravzaprav zbirka predelav slovenskih heavy metal klasik osemdesetih. Album posvetitve. Obenem je skupina pred koncertom v Šiški poskrbela za ponatis (le v CD formatu) močno pogrešanega in iskanega prvenca »Usoda« (2003), ki so ga že prodajali tudi v Šiški!
Velik oder in končno, ampak res končno, koncert skupine na prizorišču s karakteristikami, ki so generirale zelo dober zvok. Od koncerta Metalsteel dobiš tako rekoč vse. Vse po kar prideš. V prvi vrsti izvrstno uigranost in pravo dozo visoko oktanskega izgorevanja iz nasršeno grmečega kolesja te suverene mašinerije. Ob podpori zgledno natrpanega prizorišča (mnogi obiskovalci so se sicer zunaj še vedno raje posvečali dialogom z alkoholnimi derivati). Tričetrt ure kot bi mignil! Beni nasršen, odličen na vokalu. S svojo kitaro, soliranjem in nasploh pozo deluje kot kakšen Kai Hansen s preloma milenijev skupine Gamma Ray. Z Rokom v navezi, kitaristoma prav nič ne uide. Tu je spretni bas kitarski žongler Matej in seveda vse tiste topovske salve ‘snare’ granat s strani neomajnega treskanja Daše. Skupina je neverjetno izkušena in točno zna, razume in ve kako izkoristiti danosti tako prostranega odra. Kar lepa skupina privržencev je sodelovala tudi med briljantno balado studijskega prvenca »Usoda« – to je seveda skladba Topla je smrt, ki ji je v prvem delu delala družbo še ena klasika prvenca Novi svet. Bend je sklenil svoj nastop gromovito! S himno Heavy Metal Is Our Religion. Tu so bile še apokaliptična power baladna The End Of The World, pa dve ‘strupenjači’ v This is Your Revelation in Narcissus, nadalje Forsaken By The Gods, pa nasršena otvoritev nastopa z Becoming Human – slednji obe iz najnovejšega albuma »Forsaken By The Gods« (2021, RockLine recenzija). Peklenskih rifov nikakor ni primanjkovalo. Tu so bile še: “Taste The Sin” (2005) klasika Trapped In the Nightmare, pa nova Spomenik, ki dokazuje, da skupini tudi po 25. letih delovanja ne primanjkuje sape! Metalsteel so odigrali tudi The Trip – enega vrhuncev albuma “Entertainment” (2010). Bomba torej! V čelo blesavo! S finalnim Rokovim bičanjem svojega Gibsona!
Pomaranča! Ostro oblečeni možje so se pojavili na odru petnajst minut pred deseto. Močno pogrešani Mijo – v vseh ozirih slovenska rock in metal legenda, v bleščeče progastem suknjiču, ki bi mu ga sunil če bi lahko tudi Michael Sweet iz Stryper. Mijo je bil najbolj ‘glam’ tega večera! Na nasprotni strani in skrajno desno Tomaž Žontar, drugi član originalne postave. Na podestu s klaviaturami. Jasno in razločno izpostavljen! Potem pa vsi ti vročekrvni žrebci silovitega zagona in žara, ki so si na slovenskem, pa tudi mednarodnem prizorišču metala, na podlagi reputacije in talentov, že izborili konkretno prepoznavnost. Začenši z basistom Tilnom Hudrapom, ki ga zelo dobro pozna svet metala na globalni ravni, tu je izkušeni bobnar Matjaž Winkler (mdr. Shutdown, Stare Device, Keller) – dvignjen visoko na orjaškem podestu, na vokalu pa osupljivi Matic Nareks, ki je pomagal Pomaranči že leta 2019 v Laškem…. Usnje, bodice, verige, sončna očala, rožljanje, zvončkljanje, … Metal!
In potem je bil tisti ‘tip’ – hud kitarist. Edi Žorž. Nenapovedani šesti konjenik! Skrbno varovana skrivnost. Kdor malo pobrska po zgodovini Googla, bo hitro odkril, da je mož v preteklosti igral s Fosgen (gledali smo jih 14. 7. 2007 v Velikem Ubeljskem pred Pink Cream 69 in mdr. Divljimi jagodami – Edi je že takrat ‘zažigal’ – berite linkan report). Še bolj pa postane njegova integracija logična izbira, saj deluje Edi v ‘posvetitveni’ (tribute to) skupini Madbringer, ki preigrava? Pomarančo seveda. A zakaj so bili vsi tiho, da bodo Pomaranča nastopili kot sekstet ter bili pred koncertom oglaševani in napovedovani kot kvintet, so vprašanja za drug naslov. Jasno je bilo od prvega dne ‘reuniona’, da je integracija dodatnega kitarista smiselna in dobrodošla. To niso več osemdeseta in vprašanje je koliko je Mijo dejansko držal kitaro in vadil tudi v času, ko ga vrsto let odri niso videli.
Voz te predstave je vlekel z vso silovitostjo Matic. Od prve do zadnje sekunde tega nastopa. ‘Strašni’ Matic Nareks. Res fantastičen vokalist. Ko ga poslušaš in opazuješ, si postaviš vprašanje: »Matic, pa kaj še iščeš sploh v Sloveniji? Tujina te kliče!« Možakar ima izjemen posluh. Ob izjemnih vokalnih akrobacijah lahkotnega preseganja več oktav. Odpel je v nulo. Skladbe so prav zavoljo orjaške vokalne predstave Matica vseskozi zadrževale izvedbeno integralnost in suverenost na visoki ravni. Neomajni pevec je res prevzemal fokalno vlogo s svojo predstavo. Tudi v kakšni izmed pasaž, ko je bilo treba iz ‘mid-eighta’ preiti nazaj v glavni rif ali finalni refren – pa je kdo malo ‘odplaval’ po svoje oziroma so se prikradla izvedbena ‘nesoglasja’ v ekipi, je Matic s svojo močjo in avtoritativnostjo to vrhunsko prikrival! Že s samo pojavo! Zato kak ‘mimostrel’ nikakor ni zmotil. Daleč od tega. Vsi smo uživali. Fantastična set lista. Adrenalinska naglica težko pričakovane odrske reinkarnacije klasik Pomaranče! Od začetka do konca! Z dvema ‘strupenima’ dodatkoma. Narod je prejel gromozansko izpolnitev želja! Natanko to, po kar je prišel. Vsekakor so burile duhove dodatne Nordove klaviature. Odgovor je bil znan potem, ko je za njih sedel kot poseben gost Mitja Petrovič, ki je s Pomarančo sodeloval v devetdesetih.
Odrska agilnost je všečno teatralna. Veliko zaslug imajo pri tem tudi veščine, talent in mednarodne izkušnje baskitarskega asa Tilna Hudrapa, ki je s svojimi sugestijami, glede spretnosti izkoriščanja odra, moral vplivati na konsolidacijo seksteta (še v času uigravanja). Ko takole poslušaš Pomarančo in to znova po več letih, ki so se odvrtela in pri tem nisi vstavil nobenega njihovega uradnega glasbenega dokumenta v predvajalnik in jim prisluhneš za povrhu vsega še v živo, je neverjetno spoznanje, kako mogočne so te fraze ustvarjene v osemdesetih. Kako briljantno odzvanjajo 40. let kasneje. Še vedno. Zimzeleno, brez trohice rje! Kaljeno! Iz najžlahtnejšega jekla! Fraze za veke vekov! Tega ti ne more odvzeti nihče. Zadošča le misel, ki sproža sama po sebi kurjo polt! In potem stojiš tam, pred njimi. Pred rondojem vseh teh zares brezčasnih fraz! Ahhh… in seveda. Oceniti je treba zvok. V skupnem seštevku zelo lep zvok. Le da se spredaj Žontarja včasih ni najbolje slišalo. Izvedba komadov prvenca nujno potrebuje klaviature! Tomaž je bil obligaten. Kot del izvornega genoma skupine, nemara celo bolj obligaten, kot si predstavlja sam!
Po izvedbi skladbe Vse pesmi kličejo za njo (gre za ‘izgubljeno’ skladbo, ki je nastala v času snemanja albuma “Takoj se dava dol”, a ni bila uvrščena na album), sledi premor, ki ga je skupina prekinila z eno ‘najslajših’ skladb kariere, to je odlično Your Eyes Call Me Back To Tokyo! Po sklenitvi regularnega dela z biblijsko klasiko Goba zla, sledi siloviti nalet v veliki finale! Publika je lahko sama uganila kateri dve točki sta sledili. Soldat in Uniformiranci. Soldat je komad vekov! V konec jo popelje znamenita solaža. Vživetega Mija so morali fantje s prehodom malodane prekiniti, možakar bi sicer z velikim veseljem odsoliral še kakšen krog ali dva! Cela dvorana je brezmejno vživela v dodatku! Pela je enovito! Nora občutja! Enkratna občutja. Težko opisljivo izkustvo. Publika je dostavila svoje! V skladbi Uniformiranci, se pojavi na odru Zlatko Magdalenič, tretji še živi član originalnih Pomaranča! In z njim vred še Boris Krmac, ki je po Magdaleničevem odhodu prevzel vokalno krmilo skupine. Že samo nekaj korakov obeh legendarnih figur slovenske metal scene po odru, so prinesli zagotovilo enega definitivnih vrhuncev celotnega večera, ki je dodatno razpihal ogenj v srcih velike nostalgije obiskovalcev! Med njimi se je nahajal velik delež tistih, ki se lahko pohvalijo s slikovitim kolažem zgodb vezanih na čase metal pionirstva na slovenskem. Združitev Pomaranče je spisala nov list v zgodovini slovenskega metala, o katerem se bo še dolgo govorilo! Vedno govorilo.
Pomaranča, sveže naoljen in posodobljen stroj časovnega medgeneracijskega plovila je (po predstavi v Šiški) pripravljen lahko na več. Če želi. Na koncertu se je znašla celo snemalna ekipa enega izmed srbskih medijev. Zato je jasno, da so skupini odprta vrata do prizorišč ne le slovenskih odrov, pač pa si Pomarančo želi videti tudi publika iz regije nekdanje skupne države! To so sicer insinuacije pisca teh vrstic za veliki finale te koncertne recenzije. Opcija je. Velja jo izkoristiti. Vse je odvisno od Popoviča, njegovih želja, njegove volje in pripravljenosti. Konec koncev in glede na zagon mladcev nove ekipe obujenih Pomaranča, ne bi bilo v ničemer nikakršno presenečenje, če bi aktualna inkarnacija ekipe spravila skupaj kak nov komad! Tudi novo ploščo. Stvari so se poklopile. Ne le za en koncert v katerem smo brezmejno uživali prav vsi, ampak nemara tudi za kaj več!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Metalsteel – setlista:
1. Becoming Human
2. Forsaken By The Gods
3. Spomenik
4. Trapped in the Nightmare
5. Novi svet
6. This Is You Revelation
7. The End
8. Narcissus
10. Topla je smrt
11. The Trip
12. Heavy Metal Is Our Religion
Pomaranča – setlista:
1. Madbringer
2. Poljub odprtih ust
3. Ne verjemi očem
4. Mora
5. Šminka
6. Smrkljica
7. Moli s kom si legla nocoj
8. Orgia
9. Takoj se dava dol
10. Do neba iz pekla
11. Vse pesmi kličejo za njo
12. Your Eyes Call Me Back to Tokyo
13. Release
14. Got to Be
15. Goba zla
—dodatek—
16. Soldat
17. Uniformiranci
