Lokacija: Seebronn (Rottenburg am Neckar) / Festplatz / Nemčija
Datum: nedelja, 31.07.2016
Prišel je zadnji, to je tretji dan 11. festivala Rock of Ages. Bila je nedelja in pričela se je resnično klavrno. V jutranjih urah se je ulilo. In je lilo. In lilo. Tudi vse naokoli Seebrona, to je v vaseh Hailfingen, Ergenzingen, Wolfenhausen, Bondorf, večjem kraju Rottenburg Am Neckar. Nalivi so bili konkretni. Vse do ene ure popoldan. Potem se je vreme stabiliziralo in oblačnost je polagoma, a vztrajno kopnela, nadomeščali pa so jo sončni žarki, ki so prodirali skozi razpršene oblake. Neverjetna sreča z vremenom, že tretji dan zapored. Torej ne prevroče in ne prehladno.
Zadnji dan se je prav tako pričel s programom popoldan in sicer ob pol štirih. Na sporedu je bilo pet izvajalcev. In vendar so nastopili le štirje. Odpadel je namreč koncert glavnega nosilca tretjega dne, to je pop ikone osemdesetih Kim Wilde. Takoj po koncertu zasedbe Fargo je stopil na oder namreč vodja festivala Horst in oznanil, da je zaradi nesreče na Stuttgartskem letališču, le to zaprto. Ne glede na to, da so skušali prebukirati let za letalo s katerim bi morala prispeti na Rock Of Ages Kim Wilde s svojo spremljevalno zasedbo, niso imeli srečne roke in koncert je zato moral biti odpovedan. Po UFO, torej še druga odpoved na letošnjem Rock Of Ages festivalu!
Precej negodovanja, nerganja in celo žvižgov se je usulo. Tako so ostali na sporedu le Fargo, Erste Allgemeine Verunsicherung – nekakšna »avstrijska verzija recimo površno slovenskih Agropop«, legendarni britanski rockovski težkokategorniki Slade in za njimi znatno bolj sofisticirani Barclay James Harvest (verzija skupine, ki jo vodi basist Les Holroyd).
Še pred nesrečnim obvestilom o odpovedi koncerta Kim Wilde, so odprli program tretjega dne torej hardrockovski veterani iz Hannovra, nemški Fargo, ki jih vodi nič manj legendarni basist Peter Knorn, znan po sodelovanju tudi pri heavymetalcih Victory. Nastop Fargo je predstavljal ekskluzivo na letošnjem festivalu, saj je šlo pravzaprav po dolgem času za edini nastop skupine. Knorna obkrožajo danes v postavi skupine še kitarist in pevec Peter Ladwig, glavni kitarist Arndt Shultz in bobnar Nikolas Fritz. Bend, ki je v zlati dobi med drugim odpiral koncerte pred AC/DC, Mother’s Finest in The Small Faces, je preigraval svoj klasični material, ki ga obsegajo albumi izdani med letoma 1979 in 1982. Vsega štirje albumi. Pa vendar to ni merilo. Pač pa material. Izredno skvašene kompozicije pravšnjega ravnovesja med rockovsko udarnostjo in melodično nalezljivostjo, kronane z neverjetno spevnimi in poslušljivimi refreni. Energija skvašena iz pravovernega hardrockovskega testa stare šole, ki te hipoma prevzame. Podobno uvodno fenomenalno dozo rock’n’rolla so dan poprej na festivalsko prizorišče vnesli že Lucifer’s Friend. Izvrsten nastop legendarne zasedbe, pri kateri je pred priključitvijo k The Scorpions za kratek čas drgnil kitaro celo Matthias Jabs. Glede na redka koncertna pojavljanja skupine, izredno kompakten, izdelan in uglašen nastop!
Naslednji so na oder stopili avstrijski Erste Allgemeine Verunsicherung oziroma skrajšano EAV. Burkeži rock’n’rolla, zmes neverjetno inteligentne satire in parodije na življenje modernega človeka. Skupina ustanovljena že davnega leta 1977 je sekstet, ki jo zastopajo gonila sila in tvorec brezmejnih idej kipeče ter bujne domišljije pevec in igralec Klaus Eberhartinger, kitarista Thomas Spitzer ter Kurt Keinrath, klaviaturist Franz Kreimer, temnopolti basist Alvis Reid in bobnar Aaron Thier. Vse oči so bile uprte v teater Klausa Eberhartingerja, ki se je med predstavo vseskozi preoblačil v osrednje figure katerim so bile posvečene določene skladbe repertoarja. Ne le lucidna besedila, pač pa tudi zasnova samih kompozicij, kjer vključujejo EAV v izročilo rocka žanrske vzmetnice popa, funka, kabaretne glasbe, tanga, po potrebi pa podkujejo kompozicije tudi z latino ritmi, alpsko polko, ko pa se »norčuje« iz Italijanov (Heissse Nacht in Palermo) pa se lepo pridoda tud ležerni piš mediteranskega melosa. Skratka. Komedija brez zavor. Tudi med premori skladb ni Klaus pustil dihati občinstvu, ko je v slogu jezičnega doktorja spretno vrtel jezik in tako vseskozi nebrzdano streljal iz sebe humoreske, ki jim ni bilo videti konca. Toliko srčnega smeha zagotovo in bilo izvabljenega iz občinstva med nastopom nobenega drugega izvajalca na celotnem festivalu. S smehom torej do solz in krčev. Do bolečin. Besedila v celoti seveda nemška. Bend je predstavil obvezne humoreske svojega repertoarja, kot med drugim Ba-Ba-Banküberfall, Märchenprinz, Heiße Nächte (in Palermo), Fata Morgana, Küss die Hand, schöne Frau, An der Copacabana, Samurai, Was ist Loss, Geld Oder Leben, Burli,… Ob ogledu predstave EAV je obvezno obvladovanje nemškega jezika, sicer vam lahko v hipu postane dolgčas.
Zasedba Slade je ena redkih delujočih legendarnih rockovskih skupin, ki so s svojim pionirstvom navdihovale med drugim zasedbe, kot The Ramones, Kiss, Mötley Crüe, Twisted Sister itn.. in jih ekipa RockLine do tega dne, še nikdar v desetletni povesti delovanja portala, na odrih Evrope ni uspela prestreči. Zato je bilo zanimanje nad nastopom zasedbe toliko večje. V kvartetu delujeta izmed originalnih članov postave danes še vedno znameniti “pedenj mož” in kitarist Dave Hill ter (danes) brezzobi bobnar Don Powell, medtem ko mesto basista (violinista) in dodatnega vokalista zapolnjuje John Berry, pozicijo glavnega pevca in ritme kitarista pa Mal McNulty. Bend deluje v takšni postavi od leta 2005 dalje. Avtorskega materiala pa že od druge polovice osemdesetih ni več, saj v ekipi že davno tega ni glavnih nosilcev idej, to sta upokojena člana izvorne Slade postave Noddy Holder in Jim Lea. Kakorkoli. Bend je udaril na note nostalgije in to z izvrstnim koncertom, kjer je spretno izkoriščal orjaški in prostrani oder (s “cat walkom” vred). Zlasti je bil oder poln Davea Hilla, ki je vseskozi divje tekal z enega na drug konec, preždel veliko časa na pročelju cat walka, kjer je čvrsto navezal nase občinstvo, ki je tako z bendom med koncertom vseskozi odlično sodelovalo. Kaj ne bi, ko imaš v žeu komade (otvoritvena) Gudbuy T’Jane, pa naprej Lock Up Your Daughters, Look Wot You Dun, Everyday, Cuz I Love You, My Baby Left Me, Far Far Away, Run Runaway, Mama Weer All Crazee Now, Get Down And Get With It ter v samem finalu vroče pričakovani My Oh My ter za njo Cum On Feel the Noize. Nora koncertna ruleta Slade klasik in hitov. In bend odlično igra. Dave Hill, verjetno eden najmanjših kitaristov celega planeta, če ne galaksije, izkorišča manjši podest na katerga se vzpne. Na njem prestopica z leve na desno nogo – njegova odrska značilnost pač. Podesta sta nastavljena tudi na sredini in na skrajni levi. Ko vidiš Slade danes na odru, postane takoj jasno zakaj jih štejejo za skupino, ki je drastično vplivala na razvoj kasnejšega glam rocka in glam metala. Še vedno izžamejo iz sebe težke kvante neslutene rock’n’roll energije ter izvedbene moči, ki jo krasi briljanca visoke uigranosti. Rock of Ages je postal kremenito naelektren in voltaža eruptivnega rock’n’roll besnila razvrata polnih Slade ni popuščala. Koncert se je obrnil hipoma. Hillu in ekipi se ne glede na leta, dolgoživost nikakor ne pozna. Še vedno je v današnjih Slade mogoče začutiti tisti mladostniški žar in pristni čar nebrzdane rockovske magije!
Glede na odpoved nastopa Kim Wilde, je tako vloga glavnega nosilca nekako tiho prešla na nastop zasedbe Barclay James Harvest feat. Les Holroyd. Bend je bil sicer zaprošen za to, da podaljša koncertni repertoar, vendar več, kot dodatnih pet minut igre nismo prejeli. Tehniki so raje zavlačevali in raztegovali premore med izvajalci. Zato je postalo čakanje zelo mučno. Obenem pa je Les Holroyd že uvodoma, to je ob prihodu na oder, izrazil sočustvovanje skupine s publiko zavoljo odpovedi nastopa Kim Wilde. Nastop Barclay James Harvest feat. Les Holroyd je prinesel na oder izvajalca, ki slogovno na miljo odstopa od vsega, kar smo užili do tega večera na festivalu. BJH posedujejo artistično sofisticiranost. Nosijo elemente simfoničnost, kot tudi progresivnega rocka. Zato so prej bliže ljubiteljem progresivnega rocka, kot so recimo to zasedbe Pink Floyd, Camel, Genesis, pa kasnejša garnitura zasedb neo-progresivnega rocka, kot pa tistim, ki iščejo neposredno hardrockovsko nabrušenost. Teh je bilo seveda na festivalu v odločnem prebitku, zato nastop BJH feat. Les Holroyd nikakor ni mogel dostaviti finalnega krešenda v razvoju dogodkov na festivalu. Bolje bi bilo namreč, da bi BJH feat. Les Holroyd in Slade v tem primeru zamenjali svoji vlogi oziroma poziciji na programu nastopajočih. Posledično ni bilo težko opaziti konkreten osip s strani občinstva, ki je vztrajno zapuščalo prizorišče festivala med nastopom BJH feat. Les Holroyd. Kakorkoli, kdor se je znal vživeti, je bil nagrajen. BJH so namreč neverjetno melanholični v figurah vodilnih melodij, obenem pa z lahkoto v vzpostavijo kopreno mističnosti. Vseeno je verzija BJH, ki jo vodi Les Holroyd nekoliko bolj »rockovsko našpičena« v primrjavi z verzijo skupine, ki jo vodi Holroydo nekdanji BJH tovariš John Lees. Verzija BJH z Lesom Holroydom izvaja tudi pretežno kasnejši material skupine. Zato niti ni presenetilo, ko je zasedba že takoj, kot drugo točko repertoarja izbrala »razvpiti« in do tega dne verjetno najbolj znani komad celotne BJH kariere, imenovan Mockingbird.
Zanimivo je bilo tudi to, da je bila celotna skupina tiše uglašena glede na predhodnike, ki so tega dne že obiskali oder festivala. Struktura zvočne slike je zahtevala absolutno ravnovesje, pri čemer pa je kratko potegnila vodilna kitara, ki je v miksu ostala pretiho celo v srednjih – instrumentalnih pasažah, ki jih je polnila s solažami. Te solaže so namreč sledile neverjetni filigranski pretanjenosti, po vzoru mojstrov kontrole kitarskega tona, kot sta Andy Latimer (Camel) ali David Gilmour (Pink Floyd). Zato je toliko bolj motila premajhna slišnost kitare med koncertom. Glede na to, da poseduje tanek, tih, celo nekoliko sramežljiv (in piskav) vokal Lesa Holroyda nekaj zrelostne skrhanosti, je bilo toliko bolj dobrodošlo povezovanje vokalov v harmonizirane napeve, ki jih tvorijo štirje izmed petih članov kvinteta. V tem so BJH absolutni mojstri in ta element je med izvedbo koncerta definitivno navdušil v polnem iztržku.
Bend je začel nastop s skladbo Who Do We Think We Are?, nadaljeval z že omenjeno Mockingbird, sledile so še: Time of Our Lives, Sip the Wine, Victims of Circumstance, Ring of Changes, Crazy City, akustična Poor Boy Blues, Fly Away, That Was Then… This Is Now, Love On the Line, Hymn,Tonight’s Gonna be the Night, Life is for Living.
Zelo lep nastop poln artističnega dlakocepstva in vendar nekoliko pretiho uglašen. Zato je zaključek festivala ostal brez finalnega vrhunca, ki bi si ga vsi obiskovalci festivala več, kot zaslužili. Tako kot je to v navadi na bratskem Bang Your Head!!! festivalu, je za zaključek festivala Rock Of Ages znova stopil na oder Horst, tudi tokrat v družbi svoje male hčerke in z nekaj bodrilnimi besedami zahvale pozdravil še zadnjič občinstvo. Festival je zatem sklenil fantastičen ognjemet in »zastor je naposled padel«. Rock of Ages, se vidimo znova naslednje leto! Upajmo, da bo izdaja festivala v letu 2017 minila brez odpovedi nastopajočih.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
