Izdano: 8.3.2024 pri Atomic Fire Records
Produkcija: Sonata Arctica
Dolžina: 59:29 min.
Zvrst: Kvazi power metal
“Tony s figo v žepu”
V recenziji Sonatinega koncerta v Bukarešti sem omenil, da nas je Tony podražil z novim albumom, polnim prvovrstnega power metala, ki da prihaja spomladi. Svoje besede je podkrepil z odličnim First in Line, ki je že kraljeval na vsem znanem glasbenem kanalu, izvedli pa so ga tudi v živo.
Pomlad je tukaj, album Clear Cold Beyond pa tudi. Je Tony držal svojo obljubo? Je in ni. Kako je to mogoče, sprašujete? Več ali manj je bilo vse jasno že po dveh naslednjih dražilcih, ki ju je Sonata predstavila na že omenjenem kanalu. To sta bila Monster Only You Can’t See in Dark Empath.
Pa naj raje začnem z albumom, kot da dražilcev, razen First in Line, sploh nismo slišali.
Album udari brezkompromisno s First in Line, ki je najboljša stvar, ki jo je Tony spesnil od Flag in the Ground daljnjega leta 2009. Super hitra power »rokačina«, sladke, presladke melodije, refren, poln skrbi za prihodnost človeštva, izmenjava rafalov med Henrikom na klaviaturah in Eliasom na kitari in seveda neutrudni Tommy na dvojnih bas bobnih. Aja, pa Pasi tudi zamolklo bobni tam nekje zadaj. Tony je res mojster. Če le hoče biti.
Naslednja zadeva, California, nadaljuje v istem tempu, nekje v stilu Victoria’s Secret z Winterheart’s Guild albuma (2003). Edina pomanjkljivost je malce neizrazit refren, ampak kdo bi se pritoževal, mogoče smo na poti, da doživimo novo Sonata power metal mojstrovino?
In ….. ne. Težave se začnejo že pri naslednjem štiklcu, prikladno poimenovanem Shah Mat. Neusmiljeno drdranje dvojnih bas bobnov prekinejo čudaški momenti sinkopiranih ritmov, aritmičnih kitarskih fraz in Nightwish-evskih zborov. Zveni znano? Ja, nekaj kot zadnjih 15 let Sonatine kariere mogoče? V tem stilu nadaljujemo z že omenjenim Dark Empath, ki nadaljuje sago o motenem zalezovalcu, ki se je tako prekrasno temačno začela na albumu Silence (2001) z The End of This Chapter. Tony je zgodbo že večkrat skušal obuditi in obnoviti, vendar večinoma neuspešno. Čudaške in psevdo progresivne poskuse združiti power metal s popom in zavzetostjo 32-letnika, ki iz mamine kleti na črnem spletu kupuje dokaze o prisotnosti nezemljanov na naši preljubi Zemlji, zaokrožijo že omenjen Monster Only You Can’t See, Teardrops, naslovna Clear Cold Beyond in bonus skladba A Ballad for the Broken.
Posebno omembo si zasluži tokratna priredba, kajti Tony si je omislil nič več in nič manj kot Toy Soldiers, edini hit ameriške pevke Martike. Pohvale za trud (Sonata Arctica so mojstri priredb), ampak ta skladba pač NI material za metal priredbo. Pa čeprav iz mamine kleti …
Dvojec nepričakovanih biserov tega albuma najdemo nekje pri koncu. Verjetno najboljša skladba tega albuma je srce parajoča balada The Best Things, kjer nas Tony vrne v čase balad s prvih treh albumov, resnično zapeto in odigrano iz srca. Melodija je super osladna, Tonyjeva interpretacija pretirano patetična, ampak, ali si v Sonatinih baladah želimo kaj drugega? Drugi biser je povsem presenetljivo Angel Defiled, ki teoretično vsebuje vse sestavine, ki zagotavljajo ušesno trpljenje zadnjih šestih Sonata albumov. Kljub čudni melodiji in res krutemu besedilu zadeva deluje. Zavoljo zanimivega instrumentala in velikanske energije, ki jo oddaja. Obvezno poslušanje!
Produkcija je, milo rečeno, fantastična, kar ob omembi imena Mikko Karmila iz Finnvox studia ne bi smelo biti presenečenje.
Opazil sem, da si je Elias tokrat dal duška, kajti album je poln zanimivih in inovativnih (refren Only Monster You Can’t See) kitarskih pasaž. To je dobro znamenje za prihodnje Sonata stvaritve, kajti do sedaj je Elias ostajal v senci originalnega kitarista in idola oboževalcev, Janija Liimatainena.
Ta recenzija ne bi bila popolna brez omembe Tonyevih besedil. Samo dve možnosti mi prideta na misel:
- Tonyu dejstvo, da angleščina ni njegov materni jezik, preprečuje, da bi pravilno izrazil vse, kar mu roji po glavi.
- Tonyevo znanje angleščine je tako napredno, da njegovim besedilom preprosto ne morem slediti.
Če velja prvo, se mora nad sabo in svojimi besedili zamisliti Tony, če pa drugo, se moram na žalost zamisliti nad sabo sam …
Tony je na vokalu standardno odličen, Tommy na bobnih standardno dolgočasen, Henrik dela, kar mu reče Tony in Pasi basira v ozadju.
Zvokovno in slogovno je album manjkajoči naslednik Reckoning Night (2004), preden je Tony uprizoril karierni samomor z albumom Unia (2007). Zame osebno tudi prvi album po Reckoning Night, ki sem ga brez večjih prebavnih težav sposoben poslušati v celoti. Na žalost to dejstvo v tem stadiju Sonatine kariere ne pomeni prav veliko, oziroma ne zagotavlja dobrega, kaj šele odličnega albuma.
Zakaj figa v žepu v naslovu? Ob poslušanju tega albuma ima človek občutek, da je Tony razmišljal nekako takole: »OK, oboževalci si želijo vrnitev k power metalu prvih treh plošč in pol. Naj jim bo, vendar jim bom podtaknil tako dozo čudaške progresivnosti, da jim ne bo nič jasno.« Če ne razumete, poslušajte.
Sodeč po seznamu pesmi, ki jih Sonata Arctica izvaja na finski turneji ob izidu albuma, se nam ne obetajo nič boljši časi. Škoda.
Sladkorčki: First in Line, Angel Defiled, The Best Things
6/10
Avtor: Igorac
Seznam skladb:
1. First in Line (5.22)
2. California (4.25)
3. Shah Mat (4.08)
4. Dark Empath (6.05)
5. Cure for Everything (4.41)
6. A Monster Only You Can’t See (5.56)
7. Teardrops (4.57)
8. Angel Defiled (4.44)
9. The Best Things (4.52)
10. Clear Cold Beyond (5.45)
11. A Ballad for the Broken (4.50)
12. Toy Soldiers (Martika cover) (3.44)
Glasbeniki:
Tommy Portimo – Bobni
Tony Kakko – Glavni vokal, klaviature
Henrik Klingenberg – Klaviature, spremljevalni vokal
Elias Viljanen – Kitare
Pasi Kauppinen – Bas
Tehnična ekipa:
Mikko Karmila – Miksanje
Svante Forsbäck – Mastering
Niko Anttila – Naslovnica
