Založba: SPV/Steamhammer Records
Datum izida: 29. 3. 2024
Produkcija: Rage & Peavy Wagner
Dolžina albuma: 94 min.
Zvrst: Heavy Metal / Power Metal
Ocena: 9.0/10
Rage sodijo med resnične veterane evropskega metala. Do neke mere zavzemajo že kar fosilni pedigre. Kariero so pričeli pred 40. leti pod imenom Avenger in leta 1985 izdali studijski prvenec “Prayers Of Steel”. Zatem so prešli v Rage in nanizali še 24. studijskih albumov. Z najnovejšim “Afterlifelines” jih je tako vse skupaj torej kar 26. Afterlifelines zastopata pravzaprav dva albuma. Prvi je “Afterlife”, drugi pa “Lifelines”.
Rage so se razvijali. Ves čas. Skozi vse štiri dekade delovanja. Zato označuje to skupino več različnih er, ki so glede glasbene usmeritve, opazno variabilne. Temu so botrovale rokade postave, zlasti na kitarski poziciji, na drugi pa tudi večna naklonjenost šefa skupine Petra ‘Peavy’ Wagnerja do fuzije elementov klasične glasbe z Rage heavy metalom. Tako bodo pravi ljubitelji in poznavalci te skupine zagotovo vedeli točno povedati katera era delovanja skupine je zanje dostavila osebno najljubše albume. Tudi za 26. studijski album ni šlo brez spremembe postave, glede na več kot izvrstni predhodnik “Resurrection Day” (2021, RockLine recenzija). Rage so namreč za novi album prešli iz kvarteta znova v trio. Skupino je zapustil kitarist Stefan Weber, Peavy pa je ob sebi obdržal kitarista Jeana Bormanna in pa bobnarja grškega porekla Vassiliosa “Lucky” Maniatopoulosa, ki se je Rage pridružil že leta 2015 (pred priključitvijo je bil Lucky dolga leta bobnarski tehnik legendarnemu Chrisu Efthimiadisu, ki je sodeloval z Rage med letoma 1987 in 1999)!
‘Peavy’ je torej tisti nepogrešljivi člen, ki mora biti vedno tu. Je namreč večni Rage vokalist (in basist). Ker je njegov vokal hipoma prepoznaven, gre torej za esencialen element, bistveno zaščitno znamko, ki pri Rage preprosto mora biti. No, in “Afterlifelines” je album, ki je na nek način retrospektiven, ko se ozreš na substanco preteklih Rage albumov.
Prvi LP se imenuje “Afterlife”, na njem pa Rage igrajo v svoji dobro znani – ‘primordialni’, to je zelo neposredni glasbeni drži, ki je zelo dobro znana za ta trio. Najbolj sorodna je drži predhodnika “Resurrection Day”, nikakor pa ne skriva smiselnih asociacij s starejšimi albumi, tudi če se z letnicami pomikamo vse tja proti kultnemu “Perfect Man” (1988). Drugi LP se imenuje “Lifelines”, na njem pa Rage znova kombinirajo svojo izpovedno držo heavy metala z orkestralnimi elementi. Zato sta albuma zaznavno drugačna. To ni ne “Speak of The Dead” (2006) ali “Thirteen” (1998), “Afterlifelines” je v celokupnem seštevku vsekakor svoja vrsta pošasti.
Če se pomudimo na prvem LP-ju, to je “Afterlife”, ponujajo Rage na njem srborito pest polno hitrosučnih heavy metalskih šrapnelov, ki jim poveljuje neuničljivi ‘Peavy’ s svojim neverjetno ohranjenim vokalom. Ta je torej s svojo agresivno držo (blago grlene narave), vseskozi zelo suvereno eksekucijo nabito z emocijami in strastmi, ki dodajajo pomembno mračno, zlobnikavo in okultno noto izdelku, glavni kreator glasbenega značaja skupine, ki je zelo elementaren, pa obenem absolutno unikaten! Navkljub novi malhi odličnih kitarskih fraz, ki hipoma prevzemajo ter vrhunski bobnarski predstavi Luckyja, si brez teatralnega ‘Peavya’ ter njegove zadržane vitalnosti, takšnih, ali drugačni Rage nikakor ne gre predstavljati.
Produkcija je vrhunska! Živa! Kontrastno zapolnjena. Voluminozne in rožljave bas linije, topovske bobnarske kanonade Luckyja in prefinjen občutek odličnega Jeana Bormanna za plasma muzikalno nalezljivih kitarskih harmonij, raznolikih ornamentov, razpenjenih solističnih vložkov in kar je glavno, fraz ki grabijo s prve in so Rage od glave do pete. Rage, kakršne imamo najraje. V tem oziru so Rage na novem izdelku zaznavno bolj muzikalni kot to velja na nič slabšem predhodniku Resurrection Day. Tudi Peavy pristopi večkrat v refrenskih napevih znatno pompozneje in grabežljivo, kar pomeni, da bodo te skladbe tudi na koncertnih turnejah odlično funkcionirale. Rage ostajajo torej zaželeno nasršeni, grizejo nepopustljivo, na trenutke s svojo bestialno držo ženejo kolesje glasbenih usmeritev tudi k ‘po-trash-iranosti’, obenem pa dostavljajo vseskozi lepo bero muzikalne nalezljivosti.
Drugi LP “Lifelines” pa (brez skrbi) ne negira (izpovedne) nasršenosti skupine. V aranžmaje se vpenjajo godala in klavir, vendar pa komadi Cold Desire, Root Of Our Evil, Curse The Night, One World in It’s All Too Much ne zmanjšujejo drvenja in besnenja skupine, čeprav je zvočna krajina teh skladb obogatena za dodane godalne orkestracije. Vendar pa so tudi na tem delu albuma Rage še naprej v ospredju vsega kot trio. Smo na tretjini novega izdelka točneje na polovici drugega LP-ja. Neverjetno je spoznanje, kako so Rage lahko v tako kratkem obdobju natresli toliko idej, ki so jih razvili v konkretno zabeljene in izpiljene kompozicije. Tem težko kaj odvzameš, kaj dodaš. Gre za čistokrvni Rage opus, ki je prepričljiv v svoji nasršenosti (izvedbeni vnemi), izjemno posrečeni idejni razgibanosti, odlični mračni in visoko pretočni dinamiki razvoja dogodkov ter spretnim vrvohodstvom med bolščavo robustno napadalnostjo ter ponotranjenim smislom za plasma visoko nalezljive muzikalnosti.
Veliki finale tega albuma in njegov komponistični vrhunec je seveda njegova epska suita (v kolikor imate dvojni LP, je to celotna stran D). Komadi Dying To Live (izdan kot eden izmed treh singlov albuma), pa The Flood, Lifelines, Interlude in In The End ‘gredo drug v drugega’, so povezani in dejansko delujejo, kot preko 20. minut dolga kompozicija (mini epska suita). Obenem prihajajo v aranžmajih te 20. minutne kače, polne razpoloženjskih prevratov, vse bolj in bolj do izraza in v ospredje orkestralni aranžmaji na eni strani, kot tudi akustični elementi, ‘Peavy’ pa dostavi tudi nekoliko mehkejši vokalni značaj, obenem pa je treba dodati, da se melanholija in tesnoba temu pristopu nikakor ne uklanjata. Grandiozna, tudi ganljiva, atmosfera! Manever, ki ni nov in neznan za to skupino, a serviran znova malo drugače, osveženo, še nepreizkušeno!
“Afterlifelines” je odličen nov dosežek legendarne skupine. Oboževalci vseh trikov in čarov te skupine ga bodo hipoma vzeli za svojega. Je izpiljen, navdahnjen, spretno žonglira z nekaterimi dobro znanimi elementi, ki jih je skupina večkrat preizkušala na svoji poti in jih hkrati spretno ‘na novo embalažira’ ter tako nagovarja obenem blago retrospektivno in nostalgično, vendar pa obenem dostavlja izjemno dozo sveže navdahnjenosti, s katero “Afterlifelines” potrdi, da legendarni Peter ‘Peavy’ Wagner še zdaleč ni rekel zadnje in da se v glavi tega umetnika skriva še marsikakšna zanimiva ideja, ki jo želi realizirati tudi v zreli eri delovanja skupine. In to je zelo dobro. “Afterlifelines” je album, ki je ‘strahovito’ zapolnjen z glasbeno informacijo – substanco. Kljub preverjeni formuli, ki definira lik in delo skupine Rage, gre za delo dolgo več kot 94. minut, ki dostavlja konkretno kost za glodanje. Monument, ki ga morate odkrivati polagoma. Z več rotacijami. Z vsako grabi vedno bolj in bolj. Naj tako tudi ostane!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
“Afterlife” – CD1:
1. In The Beginning
2. End Of Illusions
3. Under A Black Crown
4. Afterlife
5. Dead Man’s Eyes
6. Mortal
7. Toxic Waves
8. Waterwar
9. Justice Will be Mine
10. Shadow World
11. Life Among The Ruins
“Lifelines” – CD2:
1. Cold Desire
2. Root Of Our Evil
3. Curse The Night
4. One World
5. It’s All Too Much
6. Dying To Live
7. The Flood
8. Lifelines
9. Interlude
10. In The End
Zasedba:
Peter ‘Peavy’ Wagner – vokal, bas kitara
Jean Bormann – kitara
Vassilios ‘Lucky’ Maniatopoulos – bobni, spremljevalni vokal
Lingua Mortis Orchestra:
Marco Grasshoff – klavir, dodatni orkestralni aranžmaji
Aland Kalaf – violina
Sebastian Weibels – violina
