Založba: Insideout Music
Datum izida: 16. 2. 2024
Produkcija: Steve Hackett
Dolžina albuma: 44.58 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.5/10
Čas nepovratno beži za vse nas kot peščena ura, ki se neusmiljeno sesipa od zgoraj proti dnu. Kultni angleški kitarski virtuoz Steve Hackett (letnik 1950), ki je za svoja leta v odlični kondiciji, se tega še kako dobro zaveda, zato se je s svojim novim, konceptualno usmerjenim studijskim albumom “The Circus and the Nightwhale” odločil podati na napol avtobiografsko, napol domišljijsko potovanje skozi čas. Namesto lastnega imena je konceptualnega junaka svoje avanture od otroških let do današnjega časa poimenoval Travla (speljanka iz angleške besede za popotnika). Verjetno je tovrstnemu konceptu botroval tudi nastanek vrhunske naslovnice, ki je velika nadgradnja v primerjavi s precej generičnimi, računalniško obdelanimi naslovnicami večine Steveovih albumov v zadnjih petnajstih letih.
Album, na katerem le ena stvaritev presega šest minut, vsebuje za vse ljubitelje Hackettove glasbe dobro znana imena s katerimi kitarski mojster sodeluje že približno petnajst let ter tudi nekaj posebnih gostov, ki se pojavijo samo na eni skladbi, kot so Steveov brat John na flavti, bobnar Hugo Degenhardt, ki je sodeloval na večini Hackettovih albumov iz devetdesetih, ter bobnar Nick D’Virigilio (Big Big Train, ex-Spock’s Beard), ki za ljubitelje progresivnega rocka ne potrebuje posebne predstvitve.
Uvodni “People of the Smoke”, rojstvo Hackettovega alter ega Travle sredi povojne Anglije, se odpre z zvoki za tisti čas značilne lokomotive. Kmalu te ‘predmoderne’ zvoke na subtilen način presekajo Steveove specifične kitarske pasaže in sakralno začinjena večglasja. Kitarski mojster že takoj postreže s svojimi značilnimi kitarskimi tehnikami na čelu s tapingom, ki ga je bilo na klasičnih Genesis albumih možno slišati lepo število let preden ga je populariziral Eddie Van Halen. Med posameznimi simfoničnimi aranžmaji je, kot običajno, moč zaznati tudi določene vplive klasične glasbe 19. in 20. stoletja.
“These Passing Clouds” je kratka, a sočna kitarsko-solistična uvertura v mračni “Taking You Down”, ki od vseh skladb na albumu najbolj spominja na klasične Genesis, saj na njem sodeluje pevec Nad Sylvan, ki s svojim načinom petja spominja tako na Petra Gabriela kot Phila Collinsa. Mladi Travla se odpravi v širni svet ter zapade pod vpliv ‘mračnih sil’ ter kot mali tolovaj in prevarant za seboj pušča kaos. Pred moralnim razkrojem ga na “Found and Lost”, ki ga zaznamuje mediteranski melos Hackettove akustične kitare, reši izkušnja prve ljubezni, ki je žal kratkega veka.
“Enter the Ring” predstavlja ključni trenutek konceptualne štorije, saj mladi Travla odkrije kitaro in se mu nenadoma odpre ‘alternativna dimenzija’, medtem ko njegovo življenje dobi pravi smisel. To se lahko ‘prevede’ tudi kot opis Hackettovega zgodnjega glasbenega obdobja, ko se je pred odhodom k Genesis kalil kot član skupin Canterbury Glass in Quiet World. Temu primerno na tej stvaritvi vlada pozitivistična atmosfera s sakralnimi večglasji in akustičnimi pasažami, medtem ko Johnova flavta poskrbi za temperamentni preobrat s ščepcem folka in vse skupaj izdatno razgiba, preden za veliki finale vpade še Steveova značilna solaža.
Travla kot nadarjeni mladi kitarist sčasoma doživi nepričakovan uspeh, kar zaznamuje relativno udarni “Get Me Out” (aluzija na Genesis standard “Get ‘em Out By Friday”). Pritiski slave so vse večji in pričakovanja privržencev postajajo prevelika. Na ta način trpi njegovo zasebno življenje. V mladosti precej introvertiranega Stevea, ki se je v mladih letih ‘skrival’ za velikimi očali in brado, je čedalje večji, nepričakovani uspeh skupine Genesis res začel vse bolj utesnjevati. Res ni bilo presenetljivo, da je še kot njihov član leta 1975 posnel solo prvenec “The Age of Acolyte”, ki še vedno velja za eno izmed njegovih najboljših del.
Na romantičnem “Ghost Moon and the Living Love”, najdaljšem dosežku na albumu, se vzdušje, na račun durovskih lestvic, optimistično obarvanih pasaž in eteričnega ženskega spremljevalnega vokala, popolnoma spremeni iz mračnega v skorajda nebeško. Travla/Steve je v tem obdobju spoznal brazilsko slikarko in svojo prvo ženo Kim Poor, ki se je zdela ljubezen njegovega življenja, a se jima na koncu ‘ni izšlo’ ter se je končalo z grdo ločitvijo ter (leta 2010 rešenimi) tožbami glede avtorskih pravic. Njena ‘zapuščina’ ostajajo naslovnice skoraj vseh Hackettovih solo albumov do leta 2007 ter inštrumental “Kim”. Na udarnem in mračnem “Circo Inferno” pobudo prevzamejo zvoki flamenka ter divja solaža na tenor saksofonu, ki v navezi simbolizirajo trenutek v življenju Travle/Stevea, ko je sprejel odločitev, da zapusti Genesis.
Odhod na samostojno pot uresniči na kratkem, a udarnem inštrumentalu “Breakout”, ki se ga splača zavrteti vsem, ki se ne zavedajo, da je imel gospod Hackett velik vpliv ne samo na progrockovske virtuoze, temveč tudi na številne trdorockerske in metalske kitarske mojstre. “All at Sea”, še en kratki, mračnjaški inštrumental, ponazarja tvegan, s številnimi preiskušnjami prepredeni, začetek poti samostojnega glasbenika. Na dramatičnem “Into the Nightwhale” si je Steve, velik ljubitelj italijanske glasbene in literarne umetnosti, sposodil navdih kar pri Collodijevem Ostržku, saj se njegov alter ego nenadoma znajde v želodcu orjaškega nočnega kita (orka z naslovnice), vendar mu s pomočjo nepričakovanih prijateljev uspe poraziti vse vampirje in demone, ki nanj prežijo v mračnih kotih. Eden izmed najbolj zanimivih trenutkov na albumu je. svojemu sporočilu ustrezno, poln nepričakovanih ambientalnih kontrastov in časovnih preobratov.
Optimistični “Wherever You Are”, ki vsebuje pošteno ‘sprano’ in dandanes vse preveč skomercializirano, a vselej aktualno sporočilo, da ‘ljubezen premaga vse’, ponazarja Travlovo/Steveovo ‘samouresničitev’, ko spozna svojo drugo ženo in menedžerko Jo Lehmann, na polno zaživi kot glasbeni ustvarjalec in se dokončno odreši vseh spon in spletk glasbene industrije. Tu Steve še zadnjič na albumu, tudi prek epske kitarska solaže, demonstrira svoje vselej občudovanja vredne kitarske tehnike, medtem ko do polnega izraza pridejo tudi eklektične veščine njegovih glasbenih sodelavcev. Inštrumental “White Dove” je romantični, skorajda hipnotični zaključek na kitari, ki je popolnoma specifičen za gospoda Hacketta.
Legendarni kitarski imenitnež je z “The Circus and the Nightwhale”, epskim avtobiografskim potovanjem, ki nekaj navdiha dolguje tako Homerju kot Collodiju, ustvaril novo konceptualno poslastico za vse ljubitelje vrhunskega simfoničnega prog rocka. Kot je značilno za kar nekaj Steveovih albumov iz preteklosti, so vse skladbe na njem približno enakovredne in nobena izmed njih posebej ne izstopa, zato ga je potrebno za maksimalni efekt poslušati kot celoto, se pravi od začetka do konca in v pravilnem vrstnem redu. Skoraj vsak njegov nov studijski dosežek, približno zadnjih petindvajset let, pristane med kandidati za najboljši progrockovski album leta in tako je, nepresenetljivo, tudi tokrat.
Avtor: Peter ‘Dr. ProgRock’ Podbrežnik
Seznam skladb:
1. People of the Smoke (4:51)
2. These Passing Clouds (1:34)
3. Taking You Down (4:17)
4. Found and Lost (1:50)
5. Enter the Ring (3:52)
6. Get Me Out (4:15)
7. Ghost Moon and Living Love (6:43)
8. Circo Inferno (2:30)
9. Breakout (1:37)
10. All at Sea (1:46)
11. Into the Nightwhale (4:06)
12. Wherever You Are (4:18)
13. White Dove (3:13)
Zasedba:
Steve Hackett – električne, akustične in 12-strunske kitare, mandolina, orglice, tolkala, bas kitara, vokal, spremljevalni vokal
Sodelujoči in gostujoči glasbeniki:
Roger King – klaviature, programiranje, orkestralni aranžmaji
Amanda Lehmann – vokal na skladbah št. 1., 5., 7., 8., in 12.
Nad Sylvan – vokal in kitara na skladbi št. 3 )
Benedict Fenner – klaviature na skladbah št. 7. in 9.
Rob Townsend – tenor saksofon in piščal na skladbah 3. in 8.
John Hackett – flavta na skladbi št. 5
Malik Mansurov – tar na skladbi št 8.
Jonas Reingold – bas kitara na skladbah št. 1., 3., 6., in 12.
Craig Blundell – bobni na skladbah 3., 5., 7., in 12.
Hugo Degenhardt – bobni na skladbi št. 9.
Nick D’Virgilio – bobni na skladbi št. 11.
Daniel Rawsie – glas na skladbi št. 8.
Jorge Araujo – glas na skladbi št. 8.
