Založba: Silver Lining
Datum izida: 19. 1. 2024
Produkcija: Andy Sneap & Biff Byford
Dolžina albuma: 42.23 min
Zvrst: N.W.O.B.H.M. / Heavy Metal
Ocena: 8.5/10
“Hell, Fire and Damnation” predstavlja začetek novega poglavja za vsega hudega vajene in trdožive NWOBHM veterane Saxon, saj gre za njihov prvi studijski dosežek brez ustanovnega kitarista Paula Quinna. Slednjega je zamenjal Brian Tatler, šef NWOBHM vrstnikov Diamond Head, ki zaenkrat ostaja član obeh skupin. Sprva je bilo predvideno, da bo Quinn kot studijski glasbenik še naprej ostal član Saxon in ga bo Tatler zamenjal samo med koncertnimi turnejami, a se je na koncu vse skupaj zasukalo drugače. Quinn je, na nejevoljo nespornega Saxon poglavarja Biffa Byforda, kmalu po odhodu ustanovil skupino The Cards, kar je dokončno zapečatilo njegov več kot štiri desetletja dolg staž pri legendah NWOBHM scene. Kljub temu Biff ni bil maščevalno razpoložen. Quinnove kitarske pasaže so ostale prisotne na dveh “Hell, Fire and Damnation” skladbah, medtem ko je ostale odigral Tatler v navezi z dolgoletnim kitaristom Dougom Scarrattom.
Že takoj na začetku je potrebno omeniti, da je “Hell, Fire and Damnation”, pričakovano, povsem tipičen Saxon studijski dosežek kakršni so za njih značilni že tam nekje od leta 1997 dalje, ko se jim je pridružil Scarratt. Saxon so tedaj, po obdobju prve polovice devetdesetih, ko so bili slogovno bližje hard rocku kot metalu, naredili slogovni ‘prelom’ ter postopoma začeli gojiti vse bolj udaren zvok z občasnimi powermetalskimi avanturami. Temu je botrovalo lepo število odličnih albumov, ki so bili na isti ravni ali celo še boljši od njihovih klasičnih dosežkov iz osemdesetih. Tovrstna konsistentnost in zavezanost jasni glasbeni viziji je v metalu redko videna.
Tudi ob izidu “Hell, Fire and Damnation”, ki sledi dobro utečenemu Saxon skladateljskemu in produkcijskemu receptu, bodo navdušeni vsi dolgoletni privrženci Biffa in druščine. Slednji so bili, podobno kot že velikokrat na predhodnih albumih, pri tematikah posameznih skladb izdatno navdahnjeni s številnimi bolj ali manj mračnimi trenutki iz človeške zgodovine. “Hell, Fire and Damnation” sicer ne vsebuje nobene epske mojstrovine na ravni skladbe “The Pilgrimage”, ki je na predhodnem albumu “Carpe Diem” (2022, RockLine recenzija) močno izstopala, a so vseeno vse skladbe najmanj solidne, če že ne zelo dobre.
Za uvodno govorjeno besedo na “The Prophet” je Saxon uspelo privabiti legendarnega angleškega igralca Briana Blesseda, ki se ga najbolj spominjamo po vlogah kralja Richarda IV iz nepozabne serije Black Adder in princa Vultana iz kultnega filma Flash Gordon. Za Blesseda to sicer ni bilo prvo glasbeno gostovanje v vlogi govorca, saj je pred tem že sodeloval s powermetalci Pythia in spacerockovskimi veterani Hawkwind. Apokaliptično obarvana in ritmično ‘navita’ naslovna skladba, ki vsebuje nič manj kot biblični spopad med angeli in demoni oziroma dobrim in zlim, je klasična, udarna stvaritev s posrečenim refrenom, dobrimi kitarskimi harmonijami, solidnimi bobnarskimi preobrati v režiji Nigela Glocklierja in okusno kitarsko solažo. Kar ne uspe njegovi odlično razpoloženi inštrumentalni druščini, napravi Biffova vokalna karizma, ter v medsebojni navezi ustvari še en nov Saxon koncertni standard.
“Madame Guillotine” je speljana v nekoliko počasnejši tempo, kar po spletu okoliščin, denimo prefinjene kitarske solaže, pripelje do memorabilnega refrena, ki se seveda nanaša na zloglasno giljotino ter na krvavi čas francoske revolucije, ko so glave bahaških tiranov ter nič krivih posameznikov padale kot za stavo. Na “Fire and Steel”, ki je posvečena jeklarnam v Sheffieldu, Saxon ponovno prestavijo v ‘peto prestavo’ z nasršenimi kitarskimi pasažami in borbenim ritmom. Kljub temu, da je beseda ‘jeklo’ verjetno najbolj obrabljena beseda v metalskih besedilih, gre za solidno stvaritev, ki bo po volji dolgoletnih privržencev. Nekoliko bolj domiselno izpade “There’s Something in Roswell”, ki se vrti okrog še vedno nerazčiščenega incidenta v novomehiškem Roswellu leta 1947. Tudi Saxon, ki se občasno radi vračajo k hladnovojnim temam, verjamejo v znamenito teorijo zarote, da je ameriška vlada tedaj zatajila obstoj vesoljcev.
“Kubla Khan and the Merchant of Venice”, ki govori o srečanju med znamenitim beneškim trgovcem Marcom Polom in enako znamenitim kitajskim cesarjem mongolskega rodu Kublajanom, je nekoliko bolj epsko usmerjena stvaritev v primerjavi s preostalim materialom na albumu, vendar ni na isti ravni kot nekatere pretekle Saxon stvaritve povezane s historičnimi liki, če se samo spomnimo nepozabnih standardov kot sta “Lionheart” in “Atila the Hun”.
Na “Pirates of the Airwaves”, še eni hladnovojno obarvani stvaritvi, ki govori o poslušalcih prepovedanih radijskih postaj na vzhodni strani t.i. železne zavese, se Saxon približajo nekaterim svojim bolj hardrockersko usmerjenim stvaritvam iz prve polovice devetdesetih. Nekoliko bolj powermetalsko naravnani “1066”, eden izmed boljših trenutkov tega albuma, je prek besedila direktno povezan z imenom te legendarne skupine, saj govori o bitki pri Hastingsu oziroma o prihodu normanskega vojvode Viljema II, ki je porazil anglosaksonskega kralja Haralda II, ter postal kot ‘Osvajalec’ nov angleški kralj. Temu ustrezno gre za eno izmed trših stvaritev na albumu.
Tudi “Witches of Salem”, ki govori o salemskih protičarovniških procesih in masovni histeriji, ki je v mestu Salem konec 17. stoletja zajela ameriške puritanske verske gorečneže, spada med zanimivejše trenutke tega albumu. Zaključni “Super Charger” sicer ni usklajen s prevladujočo historično tematiko tega albuma, vendar je povsem v sozvočju z ‘bikersko’ Saxon tradicijo, saj se zelo redko zgodi, da na njihovem albumu ni vsaj ena skladbe, ki je posvečena ‘jeklenim konjičkom’. Vsi dogoletni privrženci bodo potešeni ob tej v hitri temo speljani stvaritvi, ki slogovno nekoliko spominja tudi na Judas Priest. Slednji bodo skupaj z Uriah Heep spremljali Saxon med koncertno turnejo v letu 2024.
Težko je verjeti, da je “Hell, Fire and Damnation” že štiriindvajseti studijski album angleških metalskih prvakov, da od njihovega prvenca mineva že petinštirideset let in da bodo prihodnje leto praznovali petdeseto obletnico obstoja, saj so Biff in njegova tovarišija, kljub svojemu ‘dinozavrskemu’ stažu, še vedno v odlični kondiciji. Kljub temu, da novi album ne prinaša ničesar novega, se izogiba vsakršnemu eksperimentiranju ter na njem ni posebej izstopajoče mojstrovine, gre za še en zelo dober dosežek, ki ne bo pustil ravnodušnega nobenega dolgoletnega privrženca.
Avtor: Peter ‘Dr. ProgRock’ Podbrežnik
Seznam skladb:
1. The Prophecy
2. Hell, Fire And Damnation
3. Madame Guillotine
4. Fire And Steel
5. There’s Something In Roswell
6. Kubla Khan And The Merchant Of Venice
7. Pirates Of The Airwaves
8. 1066
9. Witches Of Salem
10. Super Charger
Zasedba:
Biff Byford – vokal
Doug Scarratt – kitara
Brian Tatler – kitara
Nibbs Carter – bas kitara
Nigel Glockler – bobni
