Nastopajoči: U.D.O., Tailgunner
Datum: petek, 22. 3. 2024
Lokacija: Brno / Sono Centrum / Češka Republika
U.D.O., dolgoživi nemški prvaki tevtonskega metala, so v sklopu evropskega dela svoje “Touchdown” turneje, obiskali 22. 3. 2024 drugega izmed treh razprodanih koncertov na Češkem (Praga-Brno-Ostrava). Ustavili so se v Brnu, kjer smo znamenitega Uda Dirkschneiderja in njegove pajdaše prestregli 9. 12. 2016, ko so tu igrali pod imenom Dirkschneider (pri Dirkschneider gre v bistvu za zasedbo U.D.O., ki se preimenuje v primeru koncertnih turnej na katerih izvaja le Accept material).
Nova turneja skupina je torej podrejena izključno izvedbi U.D.O. materiala, prvenstveno vrhuncev najnovejšega albuma “Touchodown” (2023, RockLine recenzija). U.D.O., ki smo jih na aktualni turneji ujeli tako že dva dni prej, ko so 20. 3. 2024 ‘pregazili’ praški Roxy, so v sozvočju z rutino dnevnega urnika, nastopajo v postavi: Udo Dirkschneider, Andrey Smirnov (kitara, spremljevalni vokal), Dee Dammers (kitara, spremljevalni vokal), Peter Baltes (bas kitara, spremljevalni vokal) in Sven Dirkschneider (bobni, spremljevalni vokal). Vendar je bilo treba nanje še malo počakati, saj je uvodni del novega koncertnega druženja z legendami, pripadel vročim in nadobudnim britanskim ‘kratkohlačnikom’ Tailgunner.
Nabrušen kvintet štirih potentnih žrebcev in mladenke – kitaristke Rhee Thompson, je znova imponiral, saj je bend v tričetrt ure dostavil izvrsten juriš revizije zapuščine N.W.O.B.H.M. Revitalisti, ki torej ne prinašajo prav ničesar novega na sceno, česar še ne bi slišali, a prevzamejo s svojo odrsko vnemo, strastjo do vsega česar se lotevajo ter pravim izpiljenim perfekcionizmom (izdelano nastopaštvo, kot tudi sama filigranska izvedba). Izdelano izkoriščanje odra, več kot dostojne zvočne razmere za predskupino ter potenca, ki jo kot mladenič kapitaliziraš polnokrvno, so enkrat več potrdili, da so Tailgunner resno nabrušen bend s potencialom, da kmalu posežejo tudi po prvi headlinerski turneji. ‘Outfit’ dobesedno prekopiran od Iron Maiden iz prve polovice osemdesetih, na čelu z belimi ‘hi-topkami’ in ‘spandexom’. Ker skupini manjka še kak dolgometražen album več, zapolnjuje svojo minutažo z integracijo podaljšanega solo duela obeh kitaristov, ter integracijo dveh priredb. Prva je posebej zanimiva presenetljiva adaptacija skladbe Beast in the Night, ki v izvirniku pripada kultni danski zasedbi Randy, v sklepnem delu pa bend dvigne publiko kvišku še z adaptacijo Judas Priest klasike Painkiller. Bend, ki tolče vneto in brezmilostno po vseh cilindrih visoko oktanskega izgorevanja, je torej ponovno optimalno izkoristil svojo minutažo ter dostavil še eno odlično predstavo.
U.D.O. so po polurnem presledku, v uri in petdeset minut ‘v piko’ poštudiranega nastopa dostavili pravzaprav identično predstavo, kot pred dvema dnevoma v Pragi. Sono Centrum, ki je bil kot povedano razprodan, je občutno večje prizorišče kot praški Roxy, zato se je dalo v njem dihati tudi ob dejstvu, da je bil nabito poln. Tudi v oddaljenosti nekaj metrov od odra. Tudi samo prezračevanje je znatno bolje urejeno ob takšnih dogodkih. Prizorišče vsebuje nad parterjem kar dva balkona in obiskovalci so se tako perfektno razporedili. Izjemno lepo prizorišče, ki mu ni treba prav ničesar več dodati, kaj šele odvzeti!
Skupina je med nastopom znova potrdila ne le izbrušeno formo, pač pa tudi izjemno vedro razpoloženje, kar leti v prvi vrsti na ikonskega Uda Dirkschneiderja, ki je ponovno – kaj reči, z vokalno predstavo ‘ubil’. Pri tem vokalistu je zanimivo, da nikoli ne sili v ospredje, ne išče izpostavitve pod žarometi. Vse postori v trenutku, ko odpre usta. Eno je njegova karizma, posebna figura, vse pa opravi seveda z vokalom. Prva frontna linija postavlja večkrat v središče oba kitarista Smirnova in Dammersa, ki sta znova imponirala z nabrušenimi solažami, medtem ko se legendarni Udov pajdaš iz Accept časov Peter Baltes v ozadju in iz ozadja večkrat aktivno premika iz svoje pozicije na levi tudi povsem na desno stran odra, pa nazaj.
Himna za himno. Jurišnik, za jurišnikom. Brezgrajna klofuta za klofuto! Brez mnogo besed. Samo kotaljenje. Brez zavor, brez usihanja in s polnim zaletom. Odličen zvok, ubrana izvedba. Skupina je znova potrdila izvrstnost in odliko tudi v elementu harmoniziranja vokalov. V kolikor se z Udom ne vključuje v refrenskih napevih skupaj vsa preostala četverica, sta tu Udov sin Sven in prekaljeni Peter Baltes, ki sta (z Udom v središču) pomagala vzpostavljati perfektno harmoniziranje vokalov v briljantni “Steelfactory” himni One Heart One Soul, pri čemer je treba dodati, da Sven na nekaterih delih vskoči kar z direktnim vokalom kar tako dodatno okrepi očetovo figuro. Nasploh se je Sven v zadnjih letih razvil v izjemnega bobnarskega mojstra, ki drži s svojo vrhunsko predstavo ekipo skupaj. V ozadju deluje kot hokejski vratar, kjer prav nič ne uide skozi mrežo njegovih štirih ekstremitet. Kot nor priteguje dvojno bas boben stopalko.
U.D.O. so ena tistih skupin, ki izhajajo iz klasičnih dni heavy metala, ko ob uživanju koncerta spoznaš, da funkcionirajo na odru bolje, kot na originalnih studijskih posnetkih (albumih). In to je pravzaprav cilj! Cilj, ki ga ta skupina s prebitkom doseže in realizira. Da skrajšam zapis. Izveden material je bil natanko tak, kot pred dvema dnevoma v Pragi (avtor tega prispevka osebno favorizira: Independance Day, Heart Of Gold in In The Darkness ter ‘poredno’ Holy in baladno I Give As Good As I Get), pri čemer so nekatere točke med češko publiko že davno tega ‘ponarodele’ – zlasti Man and Machine! Pri tem je treba dodati enkrat več spoznanje, da U.D.O. koncertno intenziteto stopnjujejo med nastopom. Zahvaljujoč v prvi vrsti enemu in edinemu – neverjetnemu Udu Dirkschneiderju, ki še vedno vrešči, kot pred več kot 30 leti. Na tem mestu je treba dodati, da smo v setlisti znova pogrešali material s krivično spregledanega albuma “No Limits”, nemara kak komad iz albuma “Timebomb”, pa bi bile tudi želje najbolj ‘razvajenega’ dela U.D.O. privržencev v celoti izpolnjene!
Orjaški dodatek vsebuje kar pet komadov. Iz balade – vrhunske balade I Give As Good As I Get, preko srednje hitre nabijaške himne Holy, v dva “Animal House” favorita – They Want War in naslovno skladbo do velike finalne orgije z Queen adaptacijo We Will Rock You – izvedeno v striktni maniri U.D.O. recepture. Vse v enem bomba, ki jo realizirajo le tovrstni bendi s članstvom generacije, ki je postavljala metal na noge. Sem Udo Dirkschneider in Peter Baltes definitivno sodita. Udo – mož, mit in legenda, je tako s svojo neuklonljivo ostro nabrito kompanijo štirih pajdašev tega večera vnovič pregazil in poteptal Brno!
Besedilo: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Edita Klemen
Tailgunner setlista:
1. Zorba The Greek (nasneti uvod)
2. Guns for Hire
3. White Death
4. Beast in the Night (orig. Randy)
5. Warhead
6. Guitar Battle
7. In the Hall of the Mountain King (orig. Edvard Grieg)
8. Revolution Scream
9. Crashdive
10. Painkiller (orig. Judas Priest)
U.D.O. setlista:
1. Isolation Man
2. Break the Rules
3. Forever Free
4. Metal Machine
5. Never Cross My Way
6. Independence Day
7. The Wrong Side of Midnight
8. Fight for the Right (uvod: kitarski solo – Andrey Smirnov)
9. Heart of Gold
10. In the Darkness (uvod: kitarski solo – Dee Dammers)
11. Man and Machine
12. Pain
13. Metal Never Dies
14. One Heart One Soul
15. Touchdown
—dodatek—
16. I Give as Good as I Get
17. Holy
18. They Want War
19. Animal House
20. We Will Rock You (orig. Queen)
