Rock Of Ages 2016 (drugi dan) – Avantasia zagospodarila nad Seebronnom!
Lokacija: Seebronn (Rottenburg am Neckar) / Festplatz / Nemčija
Datum: sobota, 30.07.2016
Drugi dan nemškega festivala rockovskega pionirstva in »legendarnosti« imenovanega Rock of Ages, je veljal za osrednje dejanje letošnje izdaje festivala. Program drugega dne se je namreč začel že ob pol dvanajsti uri dopoldan z zaključkom ob pol noči, ter navrgel skupno nastope devetih skupin.
Tokrat smo zaradi razporejanja z močmi prva dva izvajalca izpustili. Ob pol dvanajsti so namreč nastopili nemški hardorockerji Cucumber ustanovljeni leta 1991, ki so brez dvoma postregli lepo uvodno ogrevanje, le te pa so nasledili precej mlajši Blackslash, ki so prinesli na oder štirideset minut krepkega heavy metal revitalizma z zgledovanjem po izročilu skupin znamenitega gibanja New Wave of Brirish Heavy Metal ter predstavili svoj aktualni in skupno drugi studijski album »Sinister Lightning« (2015).
Na prizorišče je ekipa RockLine prispela ob pol drugi uri, ko so na odru stali veliki rock veterani Lucifer’s Friend. Gre za nemško-britansko navezo, ki je bila ustanovljena leta 1970 in je glavnino albumov izdala skozi sedemdeseta. Diskografijo je za dlje časa sklenil album »Mean Machine« leta 1981, potem so Lucifer’s Friend utonili v več letno dormanco ustvarjalne neaktivnosti. Prebujanje je napovedal album »The Awakening«, ki je vrsta kompilacije z novimi skladbami, izdan v lanskem letu. Pri Lucifer’s Friend delujejo danes trije originalni člani in sicer slavni vokalist John Lawton, ki je v drugi polovici sedemdesetih sodeloval na treh ploščah tudi kot vokalist Uriah Heep, nadalje basist Dieter Horns, ki ga je Lawton med koncertom predstavil kot »… and Mr. Rock’n’roll himself…« ter kitarist Peter Hesslein. Postavo zapolnjujeta še klaviaturist Jogi Weismann, ki se je postavi priključil leta 1994 ter bobnar Stephan Eggert, ki je član zasedbe od leta 2014 dalje. Bend je pripravil v eni uri izvrstno predstavo. Po pričakovanju se je lotil novih skladb albuma »The Awakening«, vsekakor pa je zaigral tudi lepo bero klasik na čelu s Keep Goin’ in Ride the Sky (obe »Lucifer’s Friend«, 1970), nadalje Burning Ships (»Where Groupies Killed the Blues«, 1972), izvrstno Moonshine Rider (»Mind Exploding«, 1976) in Fire And Rain ter Hey Driver (album »Mean Machine«, 1981). Bend je vzpostavil že uvodoma izvrsten zvok, pravšnjega ravnovesja med Petrovo kitaro in Jogijevm čokatim zvokom Hammomd orgel. Klasični hard rock izvrstno obtežen z momenti psihadeličnosti, progresivnorockovskih nastavkov ter otipljivo bero muzikaličnosti, ki je kronana zlasti s spevnimi refreni. John Lawton ostaja izvrsten frontman, ki kipi od karizme tudi na zrela leta. Veliki gospod neslutenih pevskih kvalitet je hitro vzpostavil most s publiko, zlasti z izvrstnim obvladovanjem nemškega jezika. Izmed vseh »ne-nemških« vokalistov, ki so na festivalu med nastopi skušali simpatizirati z Nemščino, je Lawton zagotovo odnesel prvo mesto. Obenem je Lawton svojo komunikacijo doziral z zvrhano mero briljantnega humoriziranja, kar gre vkup s pravoverno angleško rock’n’roll kulturo. Bend je ob izdelanem in še vedno neverjetno ohranjenem žametastem Lawtonovem vokalu priredil enega najboljših nastopov na celotnem festivalu. Na trenutke se je sicer izkazalo, da dolgo, dolgo ni igral skupaj, saj, ko je Peter preprijel akustično kitaro v roke v skladbi Burning Ships, le ta večkrat v ubiranju akordov ni izzvenela povsem čisto. A to so že malenkosti ob zvočni pristnosti, ki nas je v hipu odstrelila v zlata sedemdeseta.
Naslednjo uro so na odru skrbeli za malho ugodnega hardrockovskega klimakterija veterani švedskega melodičnega rocka Treat. Le te je sila težko srečati na odru. Aprila letos so recimo nastopili na Frontiers Rock festivalu. V letošnjem marcu so Treat izdali novo odlično studijsko ploščo z naslovom »Ghost of Graceland«, svoj nastop pa seveda obtežili s skladbami omenjenega albuma. V prednjih vrstah se je nabralo tudi veliko mladeži, zlasti deklet, ki so jim simpatični Švedi na čelu z neverjetno karizmatičnim Robertom Ernlundom, več kot le zlezli pod kožo. Žal je nastop zasedbe Treat spremljala vseskozi ena velika težava. Zvok. Uglasitev je nagajala prav obema originalnima članoma skupine. Skozi cel koncert je »škrtala« tako kitara Andreasu Wickströmu, nekje na sredini pa je crknil mikrofon še Robertu Ernlundu, zato je ostal nastop zasedbe v spominu, kot dogodek poln živčne napetosti, tudi jeze in slabe volje, kjer sta Ernlund in Wickström ob siceršnji pregovorni švedski mirnosti in strpnosti, postreljala med koncertom iz oči znatno mero črnih strel in puščic proti tehnikom. Kakorkoli se je ekipa borila z zvočnimi peripetijami, je potek koncerta spremljal še vedno zadovoljiv zvok in ob izvedbi, kjer je bila sicer sproščenost kvinteta žrtvovana, dostavila povsem dostojno in suvereno predstavo. Kaj tudi ne bi. Izkušnje so izkušnje. V situaciji na kakršno so naleteli, so pač Treat izvlekli optimum. Lahko bi namreč vrgli puško v koruzo in prekinili koncert, ali pa bi kdo med fanti izgubil živce, sama predstava pa bi se tako razčesnila v čereh obupa. Bend je na polno udaril z materialom novega albuma »Ghost of Graceland« in tako že uvodoma nanizal izvedbo skladb Ghost of Graceland, Better the Devil You Know, Nonstop Madness, tem pa se je v nadaljevanju pridružila še Do Your Own Stunts. Bend ni spregledal niti nič manj izvrstnega predhodnika »Coup De Grace« s katere sta odjeknili izvrstni Paper Tiger ter Roar. V drugi polovici koncerta pa so fantje obrnili kretnice ter se lotili izvedbe klasičnega materiala (Ready for the Taking, Get You on the Run, Conspiracy ter zaključna World of Promises), ki je seveda v marsikakšnem srcu obiskovalcev učinkoval nostalgično.
Oder je, s svojo spremljevalno skupino, nasledil Chris Thompson. Chris je bivše prvo grlo zasedbe Manfred Mann’s Earth Band. In da. Ta je zaigral v celoti repertoar vezan na njegovo sodelovanje z zasedbo Manfred Mann’s Earth Band. Z izjemo velikega hita You’re the Voice (orig. John Farnham), ki mu je povzročil še največ vokalnih preglavic. Koncert je Thompson odprl s skladbo For You (orig. Bruce Springsteen). S kitaro v roki. Tej so sledile Davy’s on the Road Again (orig John Simon), Demolition Man (orig. The Police), Father of Day, Father of Night (orig. Bob Dylan), Don’t Kill It Carol (orig Mike Heron), Marha’s Madman (izvirna Manfred Mann’s Earth Band skladba), Blinded By The Light (Bruce Springsteen) in po pričakovanju v velikem zaključku Mighty Quinn (orig. Bob Dylan). Skratka najbolj prepoznavne skladbe, ki so jih od nekdaj izvajali in jih še izvajajo MMEB. Chris Thompson poseduje še vedno tisti prepoznavni žametasto grleni lesket, ki krasi njegovo vokalno predstavo. Agilni vokalist, ki ga je bil vsepoln oder, pa je proti koncu koncerta vse težje pariral vokalnim linijam, zato je bilo občutiti, da je Chrisu le pošlo nekaj sape. A leta so pač leta. Ne glede na to, je Thompson obdan s četo vrhunskih glasbenikov, ki so priredili vrhunsko predstavo. Neverjetna skladnost in uigranost. In perfekten zvok. Ob Thompsonu je zlasti imponiral na njegovi desni briljantni norveški kitarist Mads Eriksen. Ta je priredil pravo malo šolo igranja kitare ter uročil z vrhunskimi solističnimi vložki v katerih je razkazal tudi vso svojo mehkobo in filigransko sučnost. Pravzaprav so preostanek kvinteta zapolnjevali glasbeniki, ki sicer tvorijo Mads Eriksen Band. To so še srebrnolasi orglist Gunnar Bjelland, basist Frank Hovland ter bobnar Zsolt Meszaros. Za razliko od zvoka MMEB, je pri izvedbi MMEB klasik v režiji Chrisa Thompsona večji poudarek na kitarskem zvoku, ki lahko celo potisne Hammond orgle v drug plan. Solaže Madsa Eriksena so zapolnile glavnino prostora znotraj srednjih »mid-eight« pasaž, mnogokrat tudi tistih delov skladb, kjer bi »po standardnem MMEB običaju« pričakoval Mannov mini moog. Še ena odlična predstava torej.
Manjše razočaranje pa je na festival prinesel, nekdanji Uriah Heep klaviaturist in osrednji komponist glavnine nepozabnega Uriah Heep materiala sedemdesetih, Ken Hensley. Ta je znova nanovačil poceni italijanske glasbenike, ki so se mu priključili k vlogi spremljevalne ekipe. Bend, ki je spremljal Hensleya to pot, se je imenoval Our Propaganda. Hensley se je že uvodoma odločil, da bo takoj spravil publiko do vreliščne točke, začenši z Uriah Heep težkokategornico Gypsy, ki jo je takoj nasledil eden največjih Uriah Heep hitov Easy Livin’. Bend je po pričakovanju sicer opravičil svojo vlogo, navkljub temu, da kitara zvočno in slogovno ne premore niti malenkosti približka kitari Micka Boxa, saj je »prijem« povsem drug. Občutek torej, z njim tehnika in vse kar sledi. Stvari so tekle povsem lepo skozi koncert, vse dokler ni stopil na pročelje odra Hensley in se odločil zaključiti koncert tako, da bo v celoti prevzel stvari sam v svoje roke. Tako je prevzel funkcijo vodilnega vokala v »Magician’s Birthday« klasiki Tales, tej pa je po pričakovanju sledil zaključek z Lady in Black. No pri Tales pa se je zgodilo to, da se je Hensley na akustični kitari preglasil za pol tona niže. Da bi laže odpel skladbo seveda. No preostanek skupine s tem ni bil dobro seznanjen, zato je dve tretjini skladbe bilo odigrane v »tonalitetnem navzkrižju«, potem so Our Propaganda le »ujeli pravo kombinacijo akordov«. Vsled teh nesrečnih okoliščin, so ušesa marsikaterega poslušalca močno, močno bolela, iz publike, pa se je celo zaslišal jedrnati žvižg »opeharjenosti«. Še več. Tales je bila (po moji oceni) za vokal Hensleya celo prenizko uglašena. Prav tako je Hensley sicer pokazal veliko vokalno skrhanost tudi, ko se je loteval vodilnega vokala v skladbi The Wizard ter ko je prevzemal deljeno vokalno funkcijo v skladbi July Morning. Mar bi pustil v celoti izvedbo vodilnih vokalov mlademu britanskemu pevcu Jacku Dentonu, ki mu premagovanje vokalnih višavij teče s peresno lahkoto, pa bi tudi ta koncert izzvenel na povsem drugem nivoju. Koncert sta zapolnili še obrabljeni hit Stealin’ in sladkorček albuma »Demons And Wizards« imenovan Circle of Hands. Torej razglašen in ne ravno posrečen nastop legende, ki na tak način ni upravičila visoke pozicije na programu nastopajočih zasedb.
K sreči je ta predstava hitro utonila v pozabo, saj je oder nasledil dodobra naoljen artrockovski stroj iz Anglije! To so znameniti Magnum. Ti imajo za seboj znova kopico koncertov, saj so na novi headlinerski turneji nedolgo tega predstavljali aktualni studijski album »Sacred Blood `Divine` Lies« (2016). Zato veljajo za vrhunsko uigrani tandem, ki na odru preprosto ne zna in ne zmore zatajiti. Ker so Bobu Catleyu pričele z leti pešati vokalne moči, so se tudi Magnum v zadnjih letih uglasili niže. Tako je Catley, ki je v zadnjih letih, glede na njegovo »izsušenost«, znova pridobil nekaj prepotrebnih kilogramčkov, povsem dostojno zvozil predstavo. No le proti koncu, ko se je lotil skladbe Vigilante, se je čutilo nekaj njegove vokalne utrujenosti. Sicer pa koncert poln kipeče dinamike in izvrstnega vzdušja. Vsekakor sta največ kinetike premogla Catley, za to priložnost odet v beli jeans, ki je tudi korenito izkoriščal cat walk pozicijo ter basist Al Barrow. Tony Clarkin se med koncertom še vedno drži kot »hladni kip«. Nepremično. A s kitarsko igro in zvokom, kot si ga lahko le želiš. Bend je že uvodoma presenetil s »Chase the Dragon« klasiko Soldier of the Line in ura rajanja z Magnum se je pričela hipoma v siju visoko atmosferičnega izplena. Po pričakovanju. Izvrsten zvok, izvrstna predstava. Nemara je, glede na omejeno minutažo, zmotilo le to, da je bend zaigral kar štiri nove skladbe in je bila tako publika prikrajšana za kakšno klasiko več. Tako smo prejeli iz enega najbolj cenjenih albumov skupine »On A Storyteller’s Night« le naslovno skladbo in All England’s Eyes, iz albuma »Vigilante« le prej omenjeno naslovno skladbo, v dodatku pa prelepo« Chase the Dragon« klasiko The Spirit in pričakovano Kingdom of Madness (»Kingdom Of Madness«), s katero je bend sklenil koncert. Album »Sacred Blood `Divine`Lies« je bil zastopan s skladbami: Your Dreams Wont Die, Princess in Rags (The Cult), naslovno skladbo in singlom Crazy Old Mothers. Vsekakor je šlo pri tem pogrešati kakšno točko tudi iz izvrstnega albuma »Wings of Heaven«.
Posebno vrsto atrakcije ne le drugega dne, pač pa kar celotne izdaje festivala, pa so dostavili s svojim prihodom znameniti ameriški rockerji Blue Öyster Cult. Le ti nastopajo po letu 2003, ko so v družbi Uriah Heep opravili, vsled promocije takrat aktualnega albuma »The Curse of Hidden Mirror«, zadnjo omembe vredno turnejo v Evropi, po stari evropski celini danes skorajda izjemoma. Le tu in tam na kakšnem izmed poletnih evropskih festivalov. Vendar so v letošnjem poletju zložili kar nekaj pojavljanj na evropskih festivalskih odrih, kar je hvale vredno. Njihov nastop na festivalu Rock of Ages je veljal za absolutno popestritev progama. Blue Öyster Cult zastopata v današnji postavi le še dva originalna člana. K sreči sta to tudi tista člana, ki opravljata vse vokalne funkcije. To sta hkrati tudi kitarista! Eric Bloom in seveda Donald Roeser, z akronimom »Buck Dharma«. Preostanek današnjega Blue Öyter Cult kvinteta zastopajo še malopoznani bobnar Jules Radino, prekaljeni basist Kasim Sulton (znan po sodelovanju v zasedbi Utopia) ter izvrstni multinstrumentalist Richie Castellano, ki je, glede na staž, tudi znatno mlajši glasbenik. V pričakovanju klasik torej! In tako je tudi bilo. Začenši z uvodno »Agents of Fortune« klasiko This Ain’t the Summer of Love, ki jo je nasledila Golden Age of Leather. V zvezi s slednjo se je uvodni verz z »Raise your can of beer on high« več kot izvrstno pridodal občemu festivalskemu razpoloženju! Bloom in Dharma ostajata vokala skupine, ki zadržujeta lesket posebne karizme glasbene edinstvenosti te skupine. Velika vokala. Z njima vred zadržujejo tudi Blue Öyster Cult vso izvedbeno kredibilnost na zrela leta delovanja. Bloom ostaja strupeno jezičen, ko jemlje verze. Mrkega, ledenega izraza. Vseskozi s črnimi očali na očeh. Buck Dharma se za razliko od kolege Blooma vseskozi nasmiha in vnaša na koncertno prizorišče veliko več dostopnosti in topline. Posebno odkritje je Richie Castellano. Ta se je od sramežljivega uvodnega »skrivanja« za klaviaturami (This Ain’t the Summer of Love) v zadnji tretjini koncerta dobesedno razstrelil na solo točki znotraj skladbe Then Came The Last Days of May. Ta, edina skladba vzeta iz studijskega prvenca skupine, je vsebovala posebej »razpotegnjen« srednji instrumentalni del, kjer je najprej briljiral s svojimi mojstrovinami Castellano, tega pa je v nadaljevanju seveda nasledil Buck Dharma. Slednji se je predhodno že solistično dodobra ogreval v izvedbi znamenitega instrumentala Buck’s Boogie. No izvedba tega solističnega duela med Castellanom in Buckom je sama po sebi pomenila enega koncertnih vrhuncev nastopa skupine. Blue Öyster Cult, znameniti agentje v črnem, konspiratorji in če ne kar zlobni strici rock’n’rolla, pa so pri vsem tem ostali blagi dolžniki. Na razpolago so namreč imeli uro in dvajset minut, zaigrali pa so manj kot uro dolg repertoar. Bend, ki je z izjemo ponarodele Burning For You in »Cultosaurus Erectus« bombončka Lips in the Hills, ostal glede osemdesetih velik dolžnik, je v repertoarju urezal še skladbe ODD’d on Life Itself, Me262, Harvest Moon (nepotrebna točka iz albuma »Heaven Forbid«, 1998), koncert pa sklenil s klasiko Godzilla ter obče pričakovano Don’t Fear the Reaper. Ob vsej profesionalnosti, ki so jo servirali veliki gospodje rock’n’rolla, se človek ni mogel znebiti občutka, da bi lahko skupina dostavila daljši koncert in z njim vred vsaj še tri, če ne štiri skladbe.
Za zaključek drugega dne festivala je organizator, podobno kot že dan poprej, izbral znova nemškega izvajalca. Na tak način je že drugi dan zapovrstjo posledično docela »izpraznil kamp«, ki se je v celoti preselil na festivalsko prizorišče, obenem pa pritegnil še marsikakšnega obiskovalca več, ki je prišel le na uživanje programa drugega festivalskega dne. Govora je o projektu Avantasia. Gre za super rock oziroma superpower metal zasedbo, ki je zasnovana kot »rock opera«, kjer je glasba v celoti konceptualizirana in zato je seveda interpretacija glasbe razdeljena na mnogo vlog. Zlasti je značilnost projekta kopica gostujočih pevcev, ki se izmenjajo na albumih. Ghostlights« je aktualni studijski album projekta, ki znova ponuja kopico gostov. Poleg obvezno vseprisotnega Tobiasa Sammeta, ki je tudi oče projekta in glavni mentor le tega, pa album na oder ni pripeljal vseh vokalov, ki gostujejo na njem. Sammet se je namreč odločil, da ga ne bo izvajal v celoti in zato za kaj takega torej ni bilo nobene potrebe. So se pa Tobiasu na odru pridružili Michael Kiske (Unisonic, ex-Helloween), Bob Catley (Magnum), Ronnie Atkins (Pretty Maids) in Eric Martin (Mr. Big). Jedro trenutne Avantasia ekipe tvorijo ob Tobiasu Sammetu še kitarista Sascha Paeth (ex-Heaven’s Gate) in Oliver Hartmann (At Vance, Hartmann), nadalje klaviaturist Michael Rodenberg »Miro« in pa Sammetov Edguy kolega oziroma bobnar Felix Bohnke (imen basista ter dodatnega ženskega in moškega spremljevalnega vokala nisem uspel prestreči). Avantasia so izvedli repertoar, ki je obsegal prav vse izdane albume. Za vedro in dobro razpoloženje skozi koncert, ki je obsegal dve uri, je vseskozi s svojim znamenitim humorjem skrbel seveda kar Tobias Sammet, razvoj dogodkov, pa je kot že povedano, popestril prihod štirih dodatnih vokalistov na oder, med katerimi je seveda s svojo predstavo znova odpihnil publiko neuničljivi Michael Kiske. Slednji je pridobil lepo bero kilogramčkov in bo moral v prihodnje prekleto paziti, da se ne razleze preko meje zdravega okusa. Prikupen je bil tudi duet Martina in Atkinsa v skadbi Twisted Mind, medtem ko je Atkins ob koncu dueta v skladbi Invoke the Machine poklonil Sammetu rdečo vrtnico, ki si jo je slednji zataknil za plašč (parodija na uvodno Mystery of a Bloody Red Rose). Atkins je ostal na odru tudi za naslednjo, to je skladbo Ghostlights, medtem ko je legendarnemu Bobu Catleyu, ki je sredi popoldanskih ur ogreval prizorišče z nastopom svojih Magnum, pripadel duet v skladbah The Great Mistery in kasneje The Story Ain’ Over Yet. Glede na spektakel pa je nekaj manjkalo. Luči. Premalo reflektorjev je pošiljalo na oder snope bele svetlobe. Glavni snop je bil le eden. Ta je lovil na odru pretežno le Tobiasa Sammeta, medtem ko so kitaristi med solažami ostajali kar v sencah, brez osvetlitve. Škoda je zlasti tudi zato, ker je sama predstava zaobjemala izredno (in zagotovo ne poceni) odrsko kuliso, povzeto po zgodbi albuma »Ghostlights« Izvedba pa seveda perfektna. Profesionalna. Gre za nabor izvrstnih, prekaljenih glasbenikov, ki so za povrhu še veliki perfekcionisti in veliki guruji oziroma mojstri svojih veščin. Velika samozavest, dobesedno izvedbena neprebojnost. Pristopanje z veliko in nebrzdano vehemenco. Rock of Ages je postal v celoti Sammetov in energija izredna. Publika je dobila po kar je prišla. Velik zaključni koncertni kroše z glasbenim herojem domače dežele! Avantasia je posebne sorte zgodba, ki je, v kolikor ste ljubitelj powermetala hipersenzitivne muzikaličnosti naphane z elementom simfoničnosti in bombastike, nujna ogleda. Vsaj enkrat v življenju.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik