Založba: Nika Records
Datum izida: 28. 4. 2023
Produkcija: Metalsteel
Dolžina albuma: 36 min.
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 8.5/10
English version:
Slovenian classic metal champions Metalsteel have decided to pay tribute to some of most essential metal bands from Slovenia with new cover album Spomenik (Monument). It consists of 8 covers and one original song. Apparently this was planned to be an EP with four cover songs but the band later opted for a full length, adding four more covers and an original. As it is a short release I will simply go song by song.
It was fun guessing which four songs were planned for original release as the band has never revealed this piece of info in the interviews I have read.
I will start with four songs I believe were originally planned:
- Uniformiranci (People in Uniform – meaning both uniformed clothes and uniformed minds) by Slovenian metal godfathers Pomaranča (Orange, named after classic novel A Clockwork Orange). Combination of more melodic approach of guest vocalist Aleš Pelhan and screaming style of Metalsteel singer Beny works extremely well in this cover of otherwise pretty boring (aside from meaningful lyrics) original song. Metalsteel cut the running time by more than minute and rightfully so. Notable appearance of original Pomaranča keyboard player Tomaž Žontar.
- Na noge (Stand Up) by YUNK (too complicated to translate this abbreviation, sorry). One of two personal favorites of this album. Original of neoclassical shredders YUNK was a warcry of my youth and this modernized version just screams rebellion. It is played with urgency that makes you wanna drink 10 beers and burn the first car you see on the street. Excellent performance of guest vocalist Sergej Škofljanec (ex Requiem) and tasteful touches of double bass drumming in strategic places just bring this one to another level. Masterful!
- Action! by Mary Rose. This one comes from album Rocks Off, a milestone of early 90’s Slovenian metal scene. It’s pretty close to the original with guest appearance of original Mary Rose singer Frenk Tominšek.
- Road Warriors by thrashers Sarcasm. This one just kills the original on every level. Metalsteel slowed it down a notch and altered the drum pattern and heaviness is doubled because of modern production. Elite bass player (last band on the long list of bands he was in was U.D.O.) Tilen Hudrap provides raw and rough vocals which work surprisingly well, Beny does his classic style with ease. Great cover!
Those songs above suit the idea to cover milestones of Slovenian metal music in 80’s and 90’s of past century.
Probably added later were
- Manijak (Maniac) by glamsters Šank Rock (Bar Rock basically). Quite faithful cover of probably the heaviest Šank Rock songs with great vocal performance by Matic Nareks of rockers San Di Ego.
- Prepozno je (Too Late) by Divji Kojoti (Wild Coyotes). Original song from late 90’s bears a special place in my heart as it was a guilty pleasure little hit song of mine with hilarious video starring Slovenian versions of Axl and Slash. Cover is metalized in true Metalsteel fashion and Beny sings infantile lyrics with such conviction it’s almost unbelievable. Thumbs up!!!
- Križarji (Crusaders) by hard rockers Requiem. Classic early Maiden galloping style of original is well preserved in this cover. Interesting choice of guest vocalist in Aleksandra Josić of pop rockers King Foo (bassist Matej side project) which I am afraid doesn’t work so well. Not because Aleksandra is a bad singer, quite contrary, but her rendition of lyrics lacks passion of original somehow.
- Moram naprej (I need to go on) by M.A.S.H. (no need to translate this one, right?) which was predecessor of bands YUNK and Mary Rose and did not go beyond a demo tape, where this cut is coming from. This is classic glam metal banger with thoughtful “what to do now” lyrics. Jan Leščanec from SkyEye destroys and demolishes this one with his Bruce Dickinson vocal style and deadly screams. My second personal favorite.
At the end we find the only original song Spomenik (Monument) with a massive 80’s metal riff and lyrics about how above mentioned bands fought the system behind the Iron curtain.
This album is a living proof of how small and limited Slovenian HM scene was and still is. Majority of guest performers are or were in the bands covered here but covering other bands’ songs or even their own. But, as they say, small is beautiful, right?
The sound on the album is massive, tight and kicks directly into your brain. Heaviness of all songs is brought two levels up due to flawless production, most notable on Road Warriors and Moram naprej. Performances of all 4 members are impeccable with tons of energy.
As mentioned my favorites are Na noge and Moram naprej but all of the songs are in constant rotation in my office and in my car. Well done and maybe another one in 2035?
Author: Igorac
Tracklist:
1. Uniformiraci (feat. Aleš Pelhan & Tomaž Žontar)
2. Na noge! (feat. Sergej Škofljanec & Davor Klarić)
3. Action (feat. Franc Tominšek & Peter Dimnik)
4. Manijak (feat. Matic Nareks)
5. Prepozno je
6. Križarji (feat. Aleksandra Josić)
7. Road warriors (feat. Tilen Hudrap)
8. Moram naprej (feat. Jan Leščanec & Mark Lemer)
9. Spomenik
Line up:
Daša Trampuš – bobni
Benjamin Kic – vokal, kitara
Matej Sušnik – bas kitara
Rok Tomšič – kitara
Special guests:
Sergej Škofljanec (ex Requiem, ex San Di Ego), Tomaž Žontar (ex Pomaranča), Tilen Hudrap (ex U.D.O., ex Vicious Rumors, ex Pestilence), Aleš Pelhan (Pelhan Band), Davor Klarić (ex Šank Rock, Mi2), Aleksandra Josić (King Foo), Mark Lemer (ex Junaki nočne kronike), Jan Leščanec (SkyEye), Peter Dimnik (Avven, Shadow Universe), Franc Tominšek (ex Mary Rose), Matic Nareks (San Di Ego).
Slovenska verzija:
Slovenski prvaki klasičnega metala Metalsteel so se odločili, da se bodo z novim albumom priredb, primerno naslovljenim Spomenik, poklonili nekaterim najpomembnejšim slovenskim metal zasedbam. Sestavljen je iz 8 priredb in ene avtorske pesmi. Originalno je bil v načrtu EP s štirimi priredbami, vendar se je skupina kasneje odločila za cel album in dodala še štiri priredbe in izvirnik. Ker gre za kratek album, bom preprosto šel pesem za pesmijo.
Zabavno je bilo ugibati, katere štiri pesmi so bile načrtovane za izvirno izdajo, saj skupina v intervjujih, ki sem jih prebral, nikoli ni razkrila tega podatka.
Začel bom s štirimi pesmimi, za katere verjamem, da so bile prvotno načrtovane:
1. Uniformiranci slovenskih metal botrov Pomaranča. Kombinacija bolj melodičnega pristopa gostujočega vokalista Aleša Pelhana in kričečega stila Benyja, pevca skupine Metalsteel, deluje izjemno dobro v tej priredbi sicer precej dolgočasnega (z izjemo pomenljivega besedila) originala. Metalsteel so skrajšali čas trajanja za več kot minuto in prav je tako. Odmeven je prispevek izvirnega klaviaturista Pomaranče Tomaža Žontarja.
2. Na noge (YUNK). Eden od dveh osebnih favoritov tega albuma. Original neoklasičnih šrederjev YUNK je bil bojni krik moje mladosti in ta posodobljena različica kar kriči po uporu. Odigrana je z urgentnostjo, zaradi katere si želiš popiti 10 piv in zažgati prvi avto, ki ga vidiš na ulici. Odlična izvedba gostujočega vokalista Sergeja Škofljanca (ex Requiem) in okusni dodatki dvojnega bas bobna na strateških mestih le-to dvignejo na višjo raven. Mojstrsko!
3. Action! (Mary Rose). Ta izhaja z albuma Rocks Off, mejnika slovenske metalske scene zgodnjih 90-ih. Precej blizu je izvirniku z gostovanjem prvega pevca Mary Rose Frenka Tominška.
4. Road Warriors domačih trešerjev Sarcasm. Ta preprosto ubije original na vseh ravneh. Metalsteel so ga nekoliko upočasnili in spremenili ritmiko, udarnost pa je zaradi sodobne produkcije podvojena. Elitni basist (zadnji bend na dolgem seznamu bendov, v katerih je sodeloval, je U.D.O.) Tilen Hudrap zagotavlja surove in grobe vokale, ki delujejo presenetljivo dobro, Beny pa z lahkoto odpoje v svojem klasičnem slogu. Odlična predelava!
Zgornje skladbe ustrezajo ideji, zajeti mejnike slovenske metal glasbe v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja.
Naslednje skladbe bile verjetno dodane pozneje:
1. Manijak glamerjev Šank Rock. Precej verna priredba verjetno najbolj heavy Šank Rock pesmi z odlično vokalno izvedbo Matica Nareksa rockerjev San Di Ego.
2. Prepozno je Divjih Kojotov. Izvirna pesem iz poznih 90-ih ima posebno mesto v mojem srcu, saj je bila moja mala privatna uspešnica s smešnim videom, v katerem vidno vlogo odigrata slovenski različici Axla in Slasha. Predelava je zmetalizirana v pravem Metalsteel slogu in Beny poje infantilno besedilo s tako prepričljivostjo, da je skoraj neverjetno. Legendarno!!!
3. Križarji hard rockerjev Requiem. V tej predelavi je dobro ohranjen klasičen galopirajoči slog izvirnika v stilu zgodnjih Mejdnov. Zanimiva je izbira gostujoče vokalistke Aleksandre Josić pop rockerjev King Foo (stranski projekt basista Mateja), za katero se bojim, da ne deluje prav dobro. Pa ne zato, ker je Aleksandra slaba pevka, ravno nasprotno, le njeni interpretaciji besedila nekako manjka izvirne strasti.
4. Moram naprej (M.A.S.H.) Ta bend je bil predhodnik bendov YUNK in Mary Rose in ni presegel faze demo posnetkov, od koder prihaja ta komad. To je klasični glam metal „banger“ s „kaj pa zdaj?“ besedilom. Jan Leščanec iz SkyEye raztura z vokalnim stilom Brucea Dickinsona in smrtonosnimi kriki. Moj drugi osebni favorit.
Na koncu najdemo edino avtorsko pesem Spomenik z masivnim metalskim rifom v stilu 80-ih in besedilom o tem, kako so se zgoraj omenjeni bendi borili s sistemom za železno zaveso.
Album je živ dokaz, kako majhna in omejena je bila, in je še vedno, slovenska HM scena. Večina gostujočih izvajalcev je ali je bila v skupinah, ki so obravnavane tukaj, vendar pokrivajo pesmi drugih skupin ali celo svoje. Ampak, kot pravijo, small is beautiful, kajne?
Zvok na albumu je masiven, našponan in brca naravnost v možgane. Vse skladbe so bolj heavy vsaj za dve stopnji zaradi brezhibne produkcije, to je najbolj opazno pri Road Warriors in Moram naprej. Izvedbe vseh 4 članov so brezhibne z veliko energije.
Kot sem že omenil, sta moji najljubši Na noge in Moram naprej, vendar se vse pesmi nenehno vrtijo v moji pisarni in v avtu. Bravo Daša in kolegi!
Avtor: Igorac
Seznam skladb:
1. Uniformiraci (feat. Aleš Pelhan & Tomaž Žontar)
2. Na noge! (feat. Sergej Škofljanec & Davor Klarić)
3. Action (feat. Franc Tominšek & Peter Dimnik)
4. Manijak (feat. Matic Nareks)
5. Prepozno je
6. Križarji (feat. Aleksandra Josić)
7. Road warriors (feat. Tilen Hudrap)
8. Moram naprej (feat. Jan Leščanec & Mark Lemer)
9. Spomenik
Zasedba:
Daša Trampuš – bobni
Benjamin Kic – vokal, kitara
Matej Sušnik – bas kitara
Rok Tomšič – kitara
Posebni gostje na albumu Spomenik:
Sergej Škofljanec (ex Requiem, ex San Di Ego), Tomaž Žontar (ex Pomaranča), Tilen Hudrap (ex U.D.O., ex Vicious Rumors, ex Pestilence), Aleš Pelhan (Pelhan Band), Davor Klarić (ex Šank Rock, Mi2), Aleksandra Josić (King Foo), Mark Lemer (ex Junaki nočne kronike), Jan Leščanec (SkyEye), Peter Dimnik (Avven, Shadow Universe), Franc Tominšek (ex Mary Rose), Matic Nareks (San Di Ego).
Dober izbor pesmi. Predvsem Junaki in M.A.S.H so skriti biser osemdesetih. Res skriti. Zanimivo, Moram Naprej sem takrat enkrat samkrat slišal na radiu, verjetno na Val202 ali pa na RGL, potem pa nikoli več. Dolgo sem iskal posnetek na Youtubu in nazadnje obupal, pa vidim, da ga je pred dvema letoma vendarle nekdo objavil. Izjemen komad, če se prav spomnim, so z njim M.A.S.H. nastopili na Pop Delavnici ali nekem podobnem tekmovanju. Komad je svetlobna leta pred denimo Osmim Putnikom, ki je bil takrat precej uspešen v Jugi.
Na Noge je pa itak remek delo, mislim na celoten album, ne samo na naslovni komad. Noro, da smo v osemdesetih imeli svojega Yngwie-ja, pravi neoklasičistični metal band in to v času, ko so mojstri z Berkleeja (Moore, Friedman, Taffola, Howe, etc) še mastrubirali shreddanje na neskončno dolgočasnih instrumentalnih albumih. Ampak seveda so bili Junaki za jugo in slo sceno čisto preveč resni glasbeniki, tu sta se pač od nekdaj cenila predvsem zajebancija in kvaziintelektualizem. Žal pa so se YUNKi, podobno kot Yngwie, kmalu izpeli in že drugi album ni uspel doseči visoke letvice prvenca, tretji pa, hm …
Sicer sem nad izborom coverjev navdušen, izvedba pa me ni preveč navdušila, še manj pokajoča produkcija. Imam rad originale, s slabo produkcijo vred, tudi ta je del komada in njegove duše.
“Na noge!” mam jaz še vinil 😀 – se morm mal pohvalt.
Drugač se pa ne spomnim, da bi kak SLO metalski bend pripravil v preteklosti podoben kompilacijski album ‘influenc’ 😀 oziroma kompilacijo poklona bendom, ki so vplivali na artistično oblikovanje glasbenikov v določeni skupini in s tem na sam slog skupine.
Recimo, vem da je Polona Kasal pred leti objavila album priredb s komadi Tomaža Pengova v odlični aranžerski preobleki, ampak to je komplet druga žanrska sfera nima veze z metalom…. V tem oziru so Metalsteel postavil končno tudi pri nas nek nov standard, ki laufa v tujini na polno že kup dekad.
“Ampak seveda so bili Junaki za jugo in slo sceno čisto preveč resni glasbeniki, tu sta se pač od nekdaj cenila predvsem zajebancija in kvaziintelektualizem” – bolj se ne bi mogel strinjat. Bom piker: ‘zajebancija’ – to se je pakiralo že v časih Juge pri nas pod ‘liberalizem’, da ima vsak svobodo ustvarjanja in snemanja muske, tud tak ki pozna tri tone (od tod se je bohotil punk – drugač nimam nič proti alter rocku), seveda pa papir/radijski prispevki prenese(jo) vse in če imaš prave ljudi na pravih položajih (tudi političnih), ki obvladujejo propagandne vzvode, se polagoma potem vzgoji ‘one track mind’ generacija. Ta nekako ‘programirano’ meni da je le alter-rock tisto pravo (govorim za Slovenijo).To podpirajo večkrat ‘kvazi-intelektualni’ članki o določenem izvajalcu – polni filozofske ‘diareje’, ki ni razumljiva niti avtorju več. Protežirajo pa le eno žanrsko špuro. Človek ima kdaj občutek da v Sloveniji velja, da se je vse začelo in končalo z Bobom Dylanom, R.E.M, Lou Reedom, …
Uglavnem ‘drotanje’ je pri nas postavljeno zelo visoko, previsoko – skozi leta. Nič proti – absolutno nič. Vse je to okej. Samo druge žanrske sfere so ostale zanemarjene in ‘zakrite’. Tko da se šele sedaj nekako osredotočajo generacije tudi na žanra hard rock in heavy metal, ki imata prav tako dolgo kilometrino, zastopana pa sta žanra z vrhunskimi glasbeniki, ki so, kot si povedal, bili odločno pred časom, s potencialom, da v kolikor bi bili rojeni v VB, ZDA, Nemčiji, bi si v osemdesetih zgradili lahko status glasbenih ikon. Mare Lebar definitivno sodi v ta rang. 😀
Sicer pa je vedno bolje karkoli, kjer se sliši distorzirano kiraro, kot harmonike…. Tako da vsak šteje. Punker al pa metalc! To leti na žalostni fakt, da Slovenci ne bomo nikol rockerska nacija.
Se pa zadeve polagoma balansirajo. Film in knjiga Železne stopinje, ponatis Mary Rose albuma “Rocks Off”, upajmo da sledi temu še kak podoben ponatis. Ne dolgo tega so ponatisnili opus zasedbe September (čeprav to nima veze z metalom)… mogoče bomo na Slovenskem dočakali tudi recimo ponatis YUNK! albumov, mogoče kdaj tudi kakšnih Šank Rock,… 😀
Kar se tiče dostopa do medijev – srce mi je zaigralo, ko sem ugotovil, da je na RTVSLO nova glasbena oddaja 33/45, s takole super retro naslovom. Pa sem jo pred nekaj dnevi prvič ujel, mogoče sem 15 minut zamudil, vžgem in kot bi padel v Radio Študent, Igor Vidmar vstal od mrtvih in pametuje 100 na uro, o tem, kako smo nazadovali glede velikih koncertov, kot je rekel na Štadionih, da ni več tako super, kot je bilo v devetdesetih. Res je sicer, da nam manjka velikih koncertov, ampak nikakor pa se ne spomnim, da bi jih bilo v devetdesetih prav veliko. Spomnim se Joe Cockerja, pa Kelly Family in Metallice (mimogrede – jih nisem šel gledat, ker so mi v Load/Reload fazi bili popolnoma mimo). Pa festival v Izoli in to je to. Je pa res, da je Metalliico pripeljal prav Vidmar, in se mu zato dozdeva, da se je takrat veliko dogajalo.
Sicer pa sem res padel v retro leta – jutri se odpravljam na Dunaj na najbrž najbolj nepričakovan koncert v desetletjih – Atomic Rooster 🙂
No to je to kar sem zgoraj opisal. Eni in isti obrazi v fokusu najbolj agresivnega ‘propagandnega smetišča’.
Respektiram Darkota, da ne bo pomote, hvaležen sem mu za Living Colour 1994 v Hali Tivoli, sem pa jaz devetdeseta preživel pretežno ob jazz glasbi, zato sem se smukal pretežno na relaciji Cankarjev dom – Križanke
A bi bilo dobro zadeve uravnotežit. Recimo Da imaš dva različna voditelja, enkrat vodi oddajo en, drugič drug. Prvič je zadeva bolj alter šaltersko obarvana, plus ‘žilorezje’ kantavtorjev dodaš (s strani Slovencev od nekdaj oboževanih Dylana, Cavea, Lou Reeda,…), naslednjič pa hard rock, metal in progmetal. Al pa nardiš dve ločene oddaje. Zadeve morajo biti nekak v ravnotežju. Ker sicer bodo otroc novih generacij mislil da so v Sloveniji – zdej bom karikiral – obstajal od nekdaj samo Pankrti in da je bil nekoč nek kantavtor po imenu Pero Lovšin, ker ostalo je itak harmonika, pa turbo folk z Balkana (tuc-tuc).
A Atomic rooster še igrajo? In to kar brez Vincenta Cranea? Huh.. to je tko kot bi reaktiviral Budgie brez Burkea Shelleya recimo 😀 Uglavnem respect 😀
Kar se pa koncertov tiče – ta velikih. Se jaz niti ne sekiram. Navadil sem se potovanja v tujino. Pri nas obvladujejo ‘mali bogovi’ stvari – tisti, ki oddajajo prizorišča in organizatorji komaj pridejo čez z nulo (ob tem da koncert razprodajo). To je po moje ta glavn razlog, ki je uničil koncertno sceno – govorim o ‘large scale eventih’ v Sloveniji. Požrešnost s strani tistih, ki oddajajo dvorane. V prvi vrsti so to Arena Stožice, Hala Tivoli, Križanke. Po moje dobiš za isti denar v Zagrebu Hipodrom pa Maksimir skupaj. Karikiram. Plus da je Arena Zagreb user friendly – od parkiranja dalje, do prodaje pijač.
Recimo neznosna jew goljufija v Areni Stožice z zelenimi žetoni. Povsod na zahodu dobiš potem ko kupiš pivo, pač žeton in ko ga vrneš in ne naročiš novega piva, dobiš nazaj ‘pfand’ – ponavad je bilo to 1 euro. Tu v Areni Stožice pa ne. Ne moreš vrnit žetona, lahko pa si ga nekam ‘okačiš’ – tako malo, za spomin. Tako da bi bilo bolj okusno, da tiste zelene žetone čimprej pretopijo v kaj bolj koristnega. Goljufivci.