Založba: J&R Adventures
Datum izida: 6. 10. 2023
Produkcija: Josh Smith
Dolžina albuma: 42.38 min
Zvrst: Blues Rock
Ocena: 9.0/10
»Blues Deluxe« nosi v karieri, najpomembnejšega blues atašeja naših časov Joea Bonamasse, posebno mesto. Je tisti album, o katerem se bo vedno rad razgovoril. Šlo je za prelomno točko kariere, saj mu je ta album rešil kožo. Z njim si je Bonamassa zagotovil artistično preživetje. Od njegovega izida je preteklo debelih dvajset let. V teh letih je zorel tudi Joe Bonamassa. Ne le, da je njegova kariera v tem času postala izjemna, tako v komercialnem oziru kot artistični rasti, pač pa je obveljalo, da se je Joe Bonamassa v tem času povzpel v ligo izjemnih deloholikov in velja že vrsto let za enega najbolj aktivnih, neomajnih in kreativno fokusiranih glasbenikov. Ob tem je postal tudi posebno pomemben izvajalec na žanrskem polju sodobnega bluesa v smislu, da je z njegovim komercialnim uspehom ter nenehno izdajo albumov, bodisi studijskih, bodisi koncertnih, zanimanje za blues glasbo, torej za žanr, ki že lepo bero dekad ni več v fokusu, znova naraslo. V medgeneracijskem oziru. To pa je celo najbolj pomembno.
Joe Bonamassa ostaja v umetniškem oziru do sebe strog in samokritičen. Če je bil »Blues Deluxe« odrešilna bilka kariere, posnet zelo hitro in z nizkim budžetom, pri čemer sta leta 2003 prispevala levji delež (da je Bonamassa ostal nad vodno gladino) vabili k pridružitvi na turnejah s strani Petra Framptona in Georgea Thorogooda, je njegov naslednik »Blues Deluxe Vol. 2«, s katerim proslavlja ‘Smokin’ Joe’ 20. obletnico izida svojega tretjega albuma, precej drugačna ‘zver’. Ne v smislu poklona legendam bluesa in s tem vnovičnega spogledovanja in koketiranja s prapočelom bluesa, pač pa v smislu da je Bonamassa nanj mojstrsko prenesel vso zrelost artistično ekspresivne moči, ki jo kot umetnik dosega 20. let kasneje, to je pri svojih 46. letih. Ker je bil budžet za snemanje »Blues Deluxe Vol. 2« znatno zajetnejši, kot je to veljalo pred dvajsetimi leti, je sam rezultat tudi v produkcijskem in aranžerskem oziru, znatno obilnejši in bolj razkošen, kot “Blues Deluxe”. Aranžiranje obsega obilno dopolnjevanje točk z vključevanjem ženskih spremljevalnih vokalov, pihal, godal, Hammond orgel, igrivih vključkov klasičnega klavirja. Vse to je skozi izdajo studijskih albumov zadnjih 20. let, postala s strani Bonamasse sicer stalna praksa.
In več. »Blues Deluxe« je deloval bolj surovo, saj je bilo delo kitare razgaljeno v vseh ozirih. Pokrivalo je glavnino artistične ekspresije. Album ostaja klasika Bonamasse v vseh ozirih. Tudi po 20. letih. Koncertni živosti izdelka, pa ob izdatnejši sofisticiranosti gradnikov zvočne slike (paleta gradnikov je širša), pa tudi na novem izdelku ne gre oporekati. Nagovarja torej bolj sofisticirano in razkošneje, pri čemer grabi z enako intenziteto, a ‘posrka poslušalca vase’ drugače. Tokratni novi preizkus artistične kompetence je bil za Joea Bonamasso glavni cilj. Ali lahko artistično kljubuje retoriki izvirnikov ter jih prelije v sedanjost, pri čemer postavi v ospredje aktualno artistično bit. Glede na vse kar je Bonamassa pokazal v zadnjih dvajsetih letih, nihče niti za hip ni podvomil v to, da Joe ne bi bil kos izzivu. Razen Joea osebno.
Bonamassi tečejo prsti podmazano. Tokrat ne stopajo v ospredje njegove avtorske fraze, saj je na albumu osem priredb. Joe je za izhodišče albuma izbral nekaj favoritov iz pionirskih časov bluesa in jih vsebinsko mojstrsko spreobrnil, da ti poosebljajo zrelostno držo, ki jo Joe dosega v aktualnih časih. Zato ne preseneča, da je v aranžersko produkcijskem oziru na njem mogoče čutiti ‘odtis’ albuma »Time Clocks« (2021, RockLine recenzija). Tudi edini dve novi avtorski skladbi Hope You Realize It (Goodbye Again) in sklepna Is It Safe To Go Home ekspresivno perfektno učinkujeta na »Blues Deluxe Vol. 2« in se odlično sporazumevata s predelavami izbranih klasik bluesa. Prva je nafunkirana, hudomušno zbadljiva točka, kjer odigra izjemno pomembno vlogo aktivna bas linija Calvina Turnerja, druga pa prekrasna, neskončno melanholično koprneča Is It Safe To Go Home, kjer razkaže Bonamassa enkrat več tudi izjemen smisel za plasma silovite doze muzikalnosti. Klasično zasnovana bluesovska balada graduirano narašča v ekspozeju drama teatra, plasma strasti pa s svojo silovitostjo hipoma zasvoji. Ob izjemnih točkah, v katerih se Bonamassa priklanja mdr. Bobby Blandu, Petru Greenu, BB Kingu, Albertu Kingu, je sklepna Is It Safe To Go Home, sama po sebi eden štrlečih vrhuncev albuma »Blues Deluxe Vol. 2«. Tudi po plati odlične vokalne eksekucije Bonamasse, pri čemer se človek ne spominja kdaj natanko je Joe spravil od sebe toliko vokalne ‘polnosti’ v tako visokih legah, kot so zahtevane prav v tej skladbi. Uvodna, to je Twenty-Four Hour Blues, ki jo v izvirniku izvaja Bobby Bland, dostavi takojšen uvid v to, da je Bonamassa v vokalnem oziru opravil skokovit napredek v zadnjih dvajsetih letih.
In konec koncev – in tega nikakor ne gre zanemariti. Bonamssa je v prvi vrsti kitarist. V oziru ‘več je več’ so tu seveda solistične eskapade s katerimi je album ožigosan po dolgem in po čez, pri čemer dostavljajo aranžmaji obči občutek, da solaže niso več tako izpostavljene, kot pred dvajsetimi leti, ko kitara ni imela takšne slikovite opore oziroma zaslombe glede celostnega aranžiranja posameznih točk, kot jo ima sedaj. Čuti se da Bonamassa ne čuti več potrebe po potrjevanju. V oziru izpostavljanja tehničnih trikov. To ni bilo mogoče trditi za »Blues Deluxe«, kjer demonstrira Bonamassa v kitarskih solažah večkrat silovito hitrost in hkratno preciznost. Tudi to ‘umirjanje’ je izkazilo zrelostnega premika, ki pride z leti. Žar eksekucije je izjemen in ob vsej pretanjenosti, ki jo poseduje »Blues Deluxe Vol. 2«, je prav ta element bistven. Ostati mora zadržan, sicer (poljuben) blues rock album, ne more zgrabiti.
»Blues Deluxe Vol. 2« je novo dejanje artističnega zmagoslavja neomajnega Joea Bonamasse. Brez praske. Nagovarja zmagovito. Zanimivo bo spremljati, kam se bo možakar zavihtel dalje. Vemo, da nastajajo v ozadju Joeove solo kariere, mdr. obrisi novega Black Country Communion albuma, da načrtuje Joe že nove obiske evropskih koncertnih odrov v prihodnjem letu. Kako se bodo vsi ti ‘artistični dražljaji’ odrazili na (verjetnem) vse-avtorskem nasledniku albumov »Time Clocks« ter vmesnim postankom poklonu legendam bluesa »Blues Deluxe Vol 2«. Govorimo torej že v prihodnosti, medtem ko sta se ogenj in dim ob odličnem »Blues Deluxe Vol. 2« šele pričela konkretno vrtinčiti in bohotiti. Bonamassa je torej z »Blues Deluxe Vol. 2« lahko notranje povsem pomirjen glede preverjanja lastne artistične kredibilnosti. Album dostavlja le najboljše, kar nam ta glasbeni mojster zna in zmore ponuditi.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Twenty-Four Hour Blues (originally performed by Bobby “Blue” Bland)
2. It’s Hard But It’s Fair (originally performed by Bobby Parker)
3. Well, I Done Got Over It (originally performed by Guitar Slim)
4. I Want to Shout About It (originally performed by Ronnie Earle & The Broadcasters)
5. Win-O (originally performed by Pee Wee Crayton)
6. Hope You Realize It (Goodbye Again) *original song written by Joe Bonamassa & Tom Hambridge
7. Lazy Poker Blues (originally performed by Fleetwood Mac)
8. You Sure Drive a Hard Bargain (originally performed by Albert King)
9. The Truth Hurts Feat Kirk Fletcher and Josh Smith (originally performed by Kenny Neal)
10. Is It Safe To Go Home *original song written by Josh Smith
Zasedba:
Joe Bonamassa – vokal, kitara
Josh Smith – kitara
Kirk Fletcher – kitara
Reese Wynans – klaviature, Hammond B3 orgle
Calvin Turner – bas kitara, rog, godalni aranžmaji
Lamar Carter – bobni
Steve Patrick – trobenta
Jeff Bailey – trobenta
Jimmy Bowland – flavta, saksofon, alt flavta
Mark Douthit – saksofon
Barry Breen – pozavna
Matt Jefferson – bas pozavna
Paulie Cerra – saksofon na skladbi št. 4
Jade MacRae – spremljevalni vokal
Dannielle DeAndrea – spremljevalni vokal
Charles Jones – spremljevalni vokal
Mahalia Barnes – spremljevalni vokal
Godalna sekcija:
David Angell – violina
Conni Ellisor – violina
Janet Darnall – violina
Carrie Bailey – violina
Jenny Bifano – violina
Ali Hoffman – violina
Monisa Angell – viola
Elizabeth Lamb – viola
Anthony La Marchina – čelo
Sari Reist – čelo
