Dire Straits Legacy z nogo na zavori ob malhi Dire Straits klasik le razvneli nabito poln L56 (2023)
Dire Straits Legacy
sreda, 30. 8. 2023
Ljubljana / L56 / Slovenija
Dire Straits Legacy je zasedba, ki izvaja (in na to namiguje že njeno ime), na svojih koncertih striktno le Dire Straits material. Dire Straits? Teh že dolgo ni več na sceni. Recimo obratno. Dolgo, dolgo (in predolgo) je tega, odkar se je Mark Knopfler odločil za samostojno glasbeno kariero. Združitve Dire Straits ni od nikoder in je, kot vse kaže, tudi nikoli ne bo. Če bi se to zgodilo, bi bila to v tem času največja združitev katere od rock skupin, ki so majale zemeljsko os skozi osemdeseta (no, pa tudi sedemdeseta). Seveda. V tem primeru bi bil reunion mogoč celo v klasični postavi in ker na današnji sceni itak ni več možnosti za reunion klasičnih Pink Floyd, Queen ali Led Zeppelin, lahko trdimo da bi bil (potencialni) Dire Straits reunion v teh časih, tektonski dogodek na aktualni rock in roll sceni.
Tako je ljubitelj neminljivega lika in dela te skupine, ki je do tega dne prodala preko 120 milijonov albumov po celem svetu, obsojen na ‘zobanje priložnostnih drobtin’. No, načeloma naš medij ni pretirano naklonjen skupinam ‘posvetitve’, saj razvajeno uho, glede na original, težko prevzame kopija, pa če je še tako pretkano podobna izvirniku. Tokrat smo se odločili za izjemo. Sploh, ko smo preleteli imena postave Dire Straits Legacy. Nekdanji Dire Straits klaviaturist Alan Clark, pa basist Trevor Horn – prvo grlo The Buggles, krajše obdobje tudi član legendarnih Yes ter eden najbolj cenjenih glasbenih producentov (prisluhnite Yes albumu »90125«, pa bo v zvezi s tem vse jasno), pa nadalje člani, ki so tako ali drugače povezani s kariero Dire Straits: nekdanji King Crimson saksofonist Mel Collins, pa tolkalist Danny Cummings, kot tudi kitarista Phil Palmer in Alex Sonni. Pri tem seznam sodelujočih v ekipi ni zaključen. Dire Straits Legacy naj bi bili na odru v Ljubljani pričakovani, kot oktet (ob dodatnem klaviaturistu Primianu Di Biaseu celo nonet). Zaenkrat smo jih našteli šest.
Obisk ljubljanskega nastopa je bil odličen. Ogromno registracij tudi s štajerskega konca. Noben dež nas torej ne ustavi! Dvorana L56 je nova. Podobno, kot to velja za novo dvorano Media Park pri Pop TV-ju. Prostorna. Vsaj za 3.000 glav. In koncert je bil pravzaprav razprodan. Toliko o tem kako je glasba Dire Straits zaželena v letu 2023 tudi kadar se jo izvaja v živo.
Bend se je pojavil na odru okrog devete zvečer. Za čuda v vlogi septeta. Manjkal je kitarist Jack Sonni. Prav tako je igral bas kitaro (s pomočjo not) Steve Walters (izkušeni basist – mdr. je kar 16 let igral pri George Michaelu), za bobni pa je sedel tudi prvič v karieri bobnar Alex (priimka nisem uspel prestreči). Prvi je nadomeščal Trevorja Horna, drugi pa regularnega DSL bobnarja Christiana Micalizzija. Za oba glasbenika je bil nastop v Ljubljani prvi za DSL. Seveda pa so bile vse oči uprte pretežno v Marca Caviglio. Ta glasbenik je namreč prevzel vlogo Marka Knopflerja. Torej vokal in kitaro. V eni osebi. Tisti edinstveno brundajoči, mrmrajoči vokal, ki meji občasno skoraj na govorjenje, včasih tudi malo nosljav, a vse v enem esencialen gradnik lika in dela Dire Straits (da o kitari niti ne govorimo). Marcu je družbo (na njegovi levi) delal odlični in prekaljeni kitarski velemojster Phil Palmer in s Caviglio sta si večkrat enakomerno porazdelila Knopflerjeve solaže, kot tudi ornamente, ki spremljajo pasaže oziroma prehodne dele. Seveda vse po načelih ‘fingerpickinga’.
K vsemu temu – torej nenadni rokadi v postavi in manjkajočem Sonniju, je nujno treba dodati še eno peripetijo tega večera. Oprema je ostala v Zürichu. Na letališču. Tako so bili Dire Straits Legacy prisiljeni izvajati koncert v Ljubljani na izposojeni opremi. In več. Celo osebna prtljaga. Tako so prispeli v Ljubljano domala goli ni bosi, o čemer so pričale izposojene črne reklamne ‘Rock Radio’ majice s kratkimi rokavi, ki sta si jih nadela Alex in Steve. Torej? Do tega dela recenzije koncerta ste nemara tudi že sami dobili uvid, da so se fantje morali soočiti s kar nekaj križi in težavami, ki so se pojavili povsem nenadejano. In več. Skupina je bila pred prihodom v Ljubljani informirana le o tem, da se kitarist Jack Sonni nahaja v bolnišnici, kar je objavila pred koncertom tudi na svojem uradnem Facebook profilu (češ, da je primoran izpustiti prihajajoče koncerte). No, najhujše pa so izvedeli šele po koncertu. Bolečo novico, da je Jack Sonni prav na dan njihovega nastopa v Ljubljani, to je 30. 8. 2023, preminil. Vsaj ta šok je bil skupini privarčevan za konec. Nemara je prav zavoljo seštevka vseh nevšečnosti in dejstva, da so bili Dire Straits Legacy posledično primorani v delno adaptacijo koncerta v Ljubljani, bend sprejel odločitev črtati iz set liste »Making Movies« točko Solid Rock.
Repertoar je bil seveda močno všečen, pri čemer gre okrcati skupino le glede tega, da je v celoti ignorirala material iz drugega studijskega Dire Straits albuma »Communique« (1979). Je bil pa deležen večje pozornosti v repertoarju tretji album, to je »Making Movies« (1980) s skladbami Expresso Love, Skateaway, Tunnel Of Love, Romeo And Juliet (uporaba približka ‘National Steel’ kitare s strani Marca Caviglie ni izostala). Prav tako je bend odigral vseh pet izdanih singlov iz huronskega »Brothers In Arms« albuma (naslovna skladba in So Far Away obe v dodatku, zaključek regularnega dela z Money For Nothing, nadalje integracija prelepe Your Latest Trick ter obvezne boogie/rock ‘n’ roll skvašenke Walk Of Life). Tu je igriva You Setting Me Up s prvenca »Dire Straits«! S prvenca se je odlično prilegel single Down To The Waterline v začetnem delu koncerta ter seveda nadobvezna klasika, ki ne sme manjkati nikjer in nikoli, to je seveda Sultans of Swing izvedena v sklepnem delu koncerta. Skupina ni zaobšla albuma »On Every Street«, ko se je lotila šegave in lucidne The Bug. Nekaj točk je prejelo podaljšane dele, sploh je Romeo & Juliet namerila v izvedbi preko enajst minut – v sklepnem delu jo je zasolil na pihalih tudi prekaljeni Mel Collins
Nastop ni bil optimalen. Za laičnega opazovalca in poslušalca, kot tudi prekaljenega poznavalca Dire Straits, ki ni bil seznanjen z nekaterimi dodatnimi dejstvi, celo (in to upravičeno) pod pričakovanji. Sploh glede na imena aktualne postave Dire Straits Legacy, ob katerih so se šibile reklame napovedi koncerta v Ljubljani. Tej (občasni zvočni) ‘skrhanosti’ je gotovo botrovalo dejstvo, da je bila skupina pahnjena v adaptacijo nastopa. Zaradi izposojene opreme, zaradi manjkajočega Sonnija, pa tudi nenadnih rokad v postavi na pozicijah bas kitara ter bobnov. Bolj ko je šel koncert proti koncu, več lukenj je zeval nastop. Nihanje zvoka kar se kalibracije tiče je mestoma ‘požiralo’ vokal Marca Caviglie na komaj zaznavno slišnost, četudi se je mož še tako trudil. Prav tako je bilo kar nekaj kitarskih ornamentov, prehodov, pa tudi delov solaž odigranih manj natančno, obenem pa je kalibracija zvočne slike v dvorani botrovala njuni občasni nerazločnosti. K temu je treba dodati še delo bobnov in bas kitare, ki si več kot vloge statistov, nista drznila izvleči iz nastopa. Torej ‘na ziher’, kar pomeni da je šlo s tem po zlu dodatno intenziviranje koncerta v smislu dvigovanja samega vzdušja ter pomp teatra. Torej. Sam koncertni domet v smislu njegove izvedbe ni imel prave zaključne brce. Brce, ki bi te popolnoma prevzela. Ostale so rezerve. K temu je treba dodati tudi pasti glede akustike, ki jih nosi nova dvorana L56.
Solidna akterja med koncertom sta tako ostala Alan Clark na klaviaturah (četudi ni ostal imun do nekaterih kiksov) ter tolkalist Danny Cummings, ki se je nekajkrat edini tudi konkretno razživel med nastopom. Cummings je prevzel tudi Stingove vokalne linije v Money For Nothing.
Kljub luknjam, ki niso bile pričakovane, na kar pa skupina, glede na splet okoliščin tega večera, nikakor ni imela nobenega vpliva, je bila publika v dveh urah koncerta vzradoščena in zadovoljna. Ljudje so skupino nenehno nagrajevali s krepkimi ovacijami. Koncert je tako ali drugače uspel. Bend za katerega je delovalo, da se skozi nastop postopoma ‘utaplja’ (sploh proti koncu v Money For Nothing je vsa stvar delovala na robu ‘mučeništva’) je nekako le obdržal glavo na suhem. Tokrat zlasti zahvaljujoč veliki nostalgiji in sproščanju intenzivnih občutij s strani publike žejne neminljivih Dire Straits.
Avtor: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Private Investigations
2. Expresso Love
3. Skateaway
4. Down To The Waterline
5. Tunnel Of Love
6. Romeo & Juliet
7. Telegraph Road
8. Your Latest Trick
9. Walk Of Life
10. The Bug
11. Setting Me Up
12. Sultans Of Swing
13. Money For Nothing
—dodatek—
14. Brothers In Arms
15. So Far Away
