Bernie Marsden, priljubljeni (nekdanji) kitarist hard rock velikanov Whitesnake, ki se je proslavil tudi s serijo odlično sprejetih albumov samostojne kariere, je preminil v starosti 72. let.
To je v posebni novici potrdil Marsdenov uradni zastopnik.
Sicer je žalstno novico ponesel v javnost že prej Marsdenov nekdanji delodajalec in šef skupine Whitesnake David Coverdale, ki je na tweeterju čivknil: “Ravno dobro sem vstal, že me je pretresla grozna novica da je preminil moj stari prijatelj in nekdanja ‘kača’ Bernie Marsden. Moje iskrene misli in molitve so v teh trenutkih ob njegovi družini, prijateljih in oboževalcih. Bil je genialno zabaven in talentiran mož in bilo mi je v veliko čast, da sem ga poznal in da sem lahko z njim delil odre.”
Marsden je bil najbolj znan po tem da je sodeloval v skupini Whitesnake. Skupaj s Coverdaleom in Mickyjem Moodyjem je leta 1978 soustanovil Whitesnake. Pri Whitesnake je sodeloval v času izidov klasik, kot mdr. “Come An’ Get It”, “Saints & Sinners” in “Live… In The Heart Of The City”. Marsden velja tudi za soavtorja največje mednarodne uspešnice skupine, to je velikega hita Here I Go Again, ki je osvojil vrh ameriške glasbene lestvice leta 1987, pet let potem, ko je Marsden zapustil skupino.
Nekoč je za Classic Rock v zvezi s Here I Go Again povedal: “Vzelo mi je največ dve uri časa, da sem napisal komad v svoji hiši in ga spravil na star Revoxov snemalnik”.
“K vsemu me je potegnila uvodna sekvenca skladbe, prvi trije akordi v otvoritvi. V glavi sem imel melodijo in ko sem glasbo predstavil Jonu Lordu, je zadevo spremljal s prav posebnim izrazom v očeh. Rekel je naj jo zaigram znova in potem dejal: “Ti si mali pregnani podlež, mar ne? Tole zgrabi.”
Marsden se je rodil leta 1951 v britanskem Buckinghamu, s karfiero pa je pričel v poznih šestdesetih – navdahnjen, kot mnnogi njegovi vrstniki, nad ‘eksplozijo’ bluesa.
Marsden se je še kot otrok vnel nad likom Hanka Marvina in njegovih The Shadows, kasneje pa je bil Eric Clapton tisti kitarist, ki ga je resnično pričel oboževati in spremljati. Sem je prišteval tudi Georgea Harrisona in Petra Greena. Tako si je tudi ogledal nešteto Fleetwood Mac koncertov.
Leta 1972 se je Marsden priključil UFO, vendar pa tam ni zdržal prav dolgo. Priključil se je Wild Turkey, igral za Cozy Powell’s Hammer in posnel album “Malice In Wonderland” s kratkoživo formacijo Paice Ashton Lord. Potem pa je prišlo leto 1978 in prav posebno povabilo. S strani Davida Coverdalea.
“Vse kar je Coverdale pred tem vedel o Marsdenu je bilo, da gre za studijskega kitarista, ki je snemal albume z različnimi ljudmi. Bernie je povedal, da je v času, ko so imeli eno izmed vaj, Coverdale povlekel Marsdena na stran in ga med premorom vprašal, če lahko z njim spregovori kakšno besedo. “Sanjalo se mi ni da takole igraš”, ga je ogovoril Coverdale. In tako se je začelo sodelovanje Marsdena z Whitesnake.
Marsden je potem, ko je zapustil Whitesnake (lep čas preden so ti postali zvezde s hitom Here I Go Again, katerega soavtor je Benie), igral v različnih formacijah, vključno Bernie Marsden’s SOS, Alaska in Moody Marsden Band, potem pa se je odločil za samostojno glasbeno pot in izdal serijo odlično sprejetih studijskih albumov. Njegova dela so med privrženci vseskozi vzdrževala veliko priljubljenost, prav tako pa je Marsden vseskozi ohranjal aktivnost glede snemanja. Nedavno tega so izšli trije albumi “Kings”, “Chess” in “Trios” s katerimi se je poklonil liku in delu glasbenikom in glasbi s katero je odraščal.
Skromni velikan, RIP. Whitesnake so bili vse do Saint An’ Sinners pravi band, že ne Slide It In pa so zaradi Coverdale-ovih komercialnih ambicij začeli razpadati, od 1987 naprej pa so pravzaprav postali Coverdalova spremljevalna skupina. 1987 je bil sicer izjemen album, a je bil obenem tudi labodji spev, saj kasneje niso več posneli ničesar, kar bi se po kakovosti lahko primerjalo z zgodnjimi leti, po moji oceni je Slip Of The Tongue celo njihov najšibkejši album.
Imam kar nekaj Marsdenove glasbe, sploh Alaska so mi hudo všeč. Smo ga pa imeli priložnosti videti v živo pred 21 leti tudi v Sloveniji, ko so The Company Of Snakes bili headlinerji žal hitro umrlega fesivala v Izoli.