Datum: 27.07.2012
Lokacija: Seebronn / Baden-Württemberg / Nemčija
Prišel je konec julija in z njim nova edicija festivala Rock of Ages, ki pod svojo streho že od leta 2006 združuje predvsem ljubitelje klasično obarvanega rocka (in v skromni meri tudi heavy metala). Dvodnevni dogodek se odvija na robu mesteca Seebronn v nemški zvezni deželi Baden-Württemberg, kakšnih 50 kilometrov južneje od Stuttgarta oziroma za lažjo predstavo, približno 700 kilometrov vožnje iz Ljubljane. Seebronn obdajajo neskončna polja pšeničnih in koruznih nasadov, zato je občutek gostovanja v tipični pokrajini nemškega juga izredno močan.
Sedma izvedba dogodka je (kot že lansko leto) s seboj prinesla nekaj kislega vremena, a je relativno močan nabor izvajalcev vseeno poskrbel, da je bil festival po besedah organizatorja razprodan. Festival ima zaradi dobre organiziranosti in prijaznega osebja odprta vsa vrata, da se v prihodnje še razširi – če že ne prostorsko, pa vsaj časovno – na trodnevni dogodek. Ravno neintenziven program, odvijajoč se na enem samem odru, je za potencialne obiskovalce iz oddaljenejših krajev verjetno poglaviten razlog za neudeležbo. Bratski Bang Your Head!!!, ki ga organizira ista ekipa ljudi, poleg drugega odra prišlekom nudi tudi ogrevalni dan, zato je izkupiček videnih izvajalcev na koncu neprimerljivo plodovitejši. Med Rock of Ages obiskovalci je tako skoraj nemogoče slišati tujo govorico, saj festival obiskujejo skoraj izključno rockerski ljubitelji iz bližnje in srednje oddaljene okolice.
Kljub zgodnji uri odhoda so Rockline odpravico sredi petkovega dne v bližini Augsburga in Stuttgarta znova čakale neskončne cestne kolone, verjetno značilne za vsak konec tedna. Razlog zastojev tiči v širjenju avtoceste med tema dvema mestoma iz dvopasovnice na tropasovnico, in samo upamo lahko, da jo bodo delavci do naslednje edicije festivala že razširili.
V prostoru za kampiranje smo se namestili v času, ko so festival otvorili THE SAILER BROS. BAND, zmagovali še enega izmed natečajev, ki se ga je udeležilo preko 100 mladih zasedb. Za njimi so oder zavzeli FISCHER-Z, britanska zasedba iz konca sedemdesetih, ki je predstavljala eno izmed najekskluzivnejših imen na festivalu, saj jih je v živo na odrih srednje Evrope izjemno težko prestreči. Kljub konstantnim izdajam novih albumov se Johnu Wattsu in kompaniji že dolgo ne uspeva več prebijati v medije, zato je njihovo delovanje obsojeno na igranje izven žarometov velikih naslovnic. Novovalovsko obarvana šolska ura nastopa je bila zabeljena z veliko mero punkerske arogance, vendar še vedno v okviru rocku sprejemljivega zvoka. Kljub pasivnemu nastopu so Fischer-Z po zaslugi bujne domišlije organizatorjev predstavljali prijetno osvežitev med nastopajočimi.
Naslednji se je ob sedmi uri zvečer na oder podal FISH, nekdanji član neo-progresivnih rockerjev Marillion, po odhodu iz skupine leta 1988 pa uspešen solo glasbenik z razgibano in slovesu odličnega glasbenika primerno solo kariero. Letošnje leto je za Fisha koncertno manj aktivno, zato je bil tudi njegov nastop na festivalu očitno plod velike želje organizatorjev, da se britanski glasbenik naposled predstavi tudi v njihovi sredi. Po odru se je najprej razporedila četica Fishevih spremljevalnih glasbenikov, ko se je izza zaodrske zavese ob navdušenju množice prikazal tudi sam Fish in že uvodoma s hudomušno govorico rok spomnil, zakaj velja za odličnega odrskega interpreta. Med izvedbo Marillion klasike She Chameleon se je napotil čisto do konca med obiskovalce segajočega podaljšanega odra, stegnil roke proti množici in med podajanjem verzov »I saw the lizard, touch« z dotiki navezal tudi fizični stik s prvimi vrstami. Njegova posrečena teatralna odrska predstava je uspešno ukrotila velikost odra, na katerem se marsikateri izvajalec preprosto izgubi. Fish, ki šteje že krepko čez 50 pomladi, vokalno ne dosega več višjih tonalitet, kar pa je uspel s tehniko interpretiranega rahlega odmika od izvirnikov spretno skrivati, pri tem pa so mu z odlično opravljenim back vokalnim delom pomagali tudi njegovi spremljevalni glasbeniki. Dobro uro dolg set, povečini obarvan v odtenke njegove solo kariere, je po telesni konstituciji orjaški Škot zaključil s še eno Marillion mojstrovino Fugazi, naslovno skladbo istoimenskega albuma iz leta 1984.
Ob pol deveti uri je oder pripadel BOBU GELDOFU, možu, katerega življenjska pot in glasbena kariera sta glede na njegove predhodnjike na odru popolnoma samonikli. Ob omembi Geldofovega imena večina pomisli na leto 1985 oziroma njegovo organiziranje odmevnega dobrodelnega projekta Live Aid, v okviru katerega so s sočasnima koncertnima dogodkoma v Londonu in New Yorku največje glasbene zvezde zbirale denar za Afriko. A Bob Geldof je še kaj več kot zgolj irski mož dobrega srca: je glasbenik, ki je kariero začel kot del novovalovskega gibanja s skupino The Boomtown Rats, sredi osemdesetih pa stopil na solistično pot, katere zadnji plod je lansko leto izdani album »How To Compose Popular Songs That Will Sell«.
Simpatični glasbenik plemiškega naziva (ki mu ga je kraljica Elizabeta II. podelila že davnega leta 1986) je s svojo pozitivno pojavo in sporočilnostjo že od prve sekunde nastopa dalje žel odobravanje, ki se je tekom nastopa le še stopnjevalo. Geldofova glasba je večinoma akustične narave, zvočna slika pa je dopolnjena s pestro paleto orkestralnih inštrumentov spremljevalnih glasbenikov: violino, klaviaturami, orglicami, klavirjem. Čeprav Geldof nikoli ni slovel kot izvenserijski vokalist, je svoj povprečen vokal v Seebronnu reševal z izjemno obvladljivostjo in živo interpretacijo polaganja besed na »Dire Straitsovsko« akustično inštrumentalno podlago. Pa ne samo to! Njegove besede so se poslušalcev oklenile kot čebele medu, zato mu s pomočjo karizmatične osebnosti ni bilo težko na svojo stran pridobiti publike, ki mu je malodane jedla iz rok. V set listi so bile še vedno globoko zastopane pesmi iz Geldofovega aktualnega albuma, glasbenik pa se je obregnil tudi ob deli »The Vegetarians of Love« (1990) in »Sex, Age, Death« (2001), za smetano na vrhu torte pa sta pričakovano poskrbeli The Boomtown Rats priredbi Rap Trap in I Don’t Like Mondays. Možu, ki je življenje posvetil dobrodelnosti, se je uspelo dotakniti bistva glasbene izpovedi, njegovo pozitivno sporočilo simpatičnih manir (in hipurskega mišljenja) pa je po pšeničnih poljih odmevalo še dolgo po koncu nastopa.
Kot nosilci prvega dne festivala so se predstavili EUROPE, eden izmed najuspešnejših evropskih hard rock kolektivov osemdesetih, ki si je svetovno slavo priboril z izvenserijskimi radijskimi hiti večinoma nežnejšega predznaka. Švedi so spomladi izdali album »Bag of Bones« in se z njim predstavili v popolnoma novi luči retro zvoka, za kar je v prvi vrsti zaslužen producent Kevin Shirley, ki je iz njihovega zvoka uspel iztisniti celo kanček bluesa, kar bi bilo za njihove melodične albume druge polovice osemdesetih že skoraj bogokletno! In tu nastane težava. Europe se želijo na vsakemu koraku otresti oznake »banda iz osemdesetih«, kar v intervjujih na veliko poudarja njihov frontman Joey Tempest, s čimer so na dva kontadiktorna si pola uspeli razdeliti tudi oboževalce. V tej luči tanke črte med dvema poloma , »starim« in »novim« je potekal tudi dotični nastop v Nemčiji.
Europe so v uvodu iz rokava enega za drugim stresli nove komade. Riches To Rags, Not Supposed to Sing the Blues in Firebox so jih predstavili v luči težkega kovinskega zvoka, saj je bila Norumova kitara navita do onemoglosti in ni prav nič kazala na kompromisno AOR-ovsko sodelovanje s klaviaturami, po receptu katerega so Europe davno tega zasloveli. Sledil je prvi Tempestov nagovor, v katerem je zbrano rajo po knjižni predlogi Stephena Kinga označil kar za otroke koruze (Children of the corn), in po nagovoru skok v leto 1988 k hit skladbi Superstitious, predno so se Europe vrnili k napevom novejšega emša.
Nemogoče je mogoče! Europe so skozi celoten osrednji del druženja preigravali skladbe iz zadnjih dveh albumov, osredotočenost na album »Last Look At Eden« (2009) je bila prav tako močna kot na »Bag of Bones«, kar kaže na sto procentno zaupanje Švedov v lastno artistično kredibilnost današnjih dni, pa čeprav glede na odziv fanov njihova samozavest sloni na trhlih temeljih. Europe imajo odrski šov izpiljen do potankosti, glavnina igre pa je kakopak slonela na plečih odličnega Joeya Tempesta! Frontman ne skriva ljubezni do potez Davida Coverdalea, saj se je v slogu prvega Whitesnake grla ves čas poigraval s stojalom za mikrofon in tako za večino frontmanov moteč rekvizit uporabil svojemu seksipilu vprid. Svoje vokalne naloge je kljub adrenalinskim odrskim podvigom oddelal korektno, ob inštrumentalnih točkah pa je soj žarometov prepustil prstom kitarista Johna Noruma, ki se je tudi v koži Kee Marcella v skladbi Let The Good Times Rock odrezal imenu zasedbe primerno. Nastop so Europe v bisu zaključili z najbolj pričakovano skladbo večera The Final Countdown, in odštevanje do pričetka jutrišnjih koncertov se je lahko pričelo… Europe so dokazali, da je njihova eksistenca neodvisna od nostalgičnega spogledovanja z osemdesetimi, po drugi strani pa je ravno ta faktor v navezi s pretrdim zvokom iz mešalne mize poskrbel za mešane odzive med obiskovalci. Kako se bodo na srednji oziroma dolgi rok na to odzvali priljubljeni Švedi, pa bo pokazala prihodnost.
Čeprav izhajajoči iz popolnoma svoje filozofije rocka, je vsak od glavnih aktov večera obiskovalce uspel ponesti v trans, ki ga poznajo samo redni gostje glasbenih dogodkov in ga je nemogoče opisati s preprostimi besedami, zato sem po koncu prvega dne vedel, da je bila odločitev za napotitev v daljni Seebronn poplačana že v trenutku, ko sem zaslišal prve tone iz zvočnikov Rock of Ages festivala.
avtor: Urban Bolta
fotografije: Urban Bolta
1. Riches to Rags
2. Not Supposed to Sing the Blues
3. Firebox
4. Superstitious
5. Scream of Anger
6. No Stone Unturned
8. New Love in Town
9. Seventh Sign
10. Love is Not the Enemy
11. Girl From Lebanon
12. Carrie
13. Let the Good Times Rock
14. The Beast
15. Rock the Night
—dodatek—
16. Last Look at Eden
17. The Final Countdown
