Fish pošteno podkuril pod kotlom nostalgije in uspešno ogrel obiskovalce napol prazne dvorane

Lokacija: Bologna / Estragon / Italija
Datum: sobota, 01.12.2007

Medtem, ko je več kot polovica prebivalcev vse manj zelene deželice na prisojni strani Alp pokupila najnovejše izvode časopisa Delo z razlogom, da so lahko zastonj dobili priloženi, trenutno najbolj iskani glasbeni artikel v naši čudoviti državi-novi Magnificov album namreč, smo se trije, do slovenskih glasbenih lestvic in družbenih trendov nepopravljivo ignorantski izobčenci, napotili v srce Bologne, da bi se udeležili enega izmed večjih progresivno rockovskih dogodkov, ki so se v zadnjem času zgodili čez našo zahodno mejo. Italijane je tokrat s svojo prisotnostjo prišel počastiti legendarni Fish, še vedno najbolj znan kot nekdanji pevec kultne (neo) progresivno rockovske skupine Marillion s katero je dosegel največje komercialne uspehe svoje kariere. S slednjimi je nakljub temu, da noče slišati niti besedice o možni ponovni združitvi ostal v dobrih odnosih. Kljub dolgi senci svoje nekdanje skupine je Fish že devetnajst let samostojen, v glasbeno razvitem svetu uveljavljen in spoštovan glasbenik, ki je v tem času izdal vrsto solidnih do zelo dobrih albumov med katerimi poznavalci kot najboljše izpostavljajo njegov prvenec “Vigil In a Wilderness Of Mirrors” (1989), “Sunsets On Empire” (1996) ter njegov najnovejši izdelek “13th Star” (2007).

Pričakovana predstavitev večjega dela izvedb z novega izdelka pa je bila na tokratni turneji v senci njegovega izvajanja del s klasičnega Marillion albuma “Clutching At Straws” (1987), ki je bil obenem njegov zadnji s to skupino. Slednji je letos praznoval 20. obletnico svojega izida. Po lanskoletnem, nepozabnem soočenju z legendarnim gorjanom v Augsburgu, ko je ta v živo odigral celotno Marillion klasiko “Misplaced Childhood” (1985) skupaj s še nekaterimi uspešnicami Marillion in njegove solo kariere, je bil to naš drugi obisk Fishevega koncerta. Po pravici povedano pred začetkom nisem niti slučajno pričakoval, da se bo ta nastop lahko kosal ali celo presegel kakovost tistega v Augsburgu, vseeno pa sem upravičeno pričakoval odlično interpretacijo nekaterih Marillion klasik, teatralno odrsko predstavo in vzdušje, kakršnega je sposoben ponuditi samo ta izjemno karizmatični glasbenik, ki je eden redkih, kateri je sposoben v svoji odrski predstavi istočasno združiti povsem kontrastne obraze klovna in mučenca.

Nekaj čez deseto uro smo se le napotili v napol prazno dvorano Estragon (v njej smo bili nazadnje aprila na Marillion). Cene “spominkov” so bile kot ponavadi prekomerno zasoljene. Za omejeno izdajo Fishevega solo albuma, denimo, so oderuhi želeli imeti kar 28 evrov, kar je bilo res več kot preveč. V vlogi predskupine so tokrat nastopili moderni italijanski simfo prog rockovski revitalisti The Watch, kateri so se na koncu izkazali kot dokaj posrečen izbor, čeprav (za zahtevne prog gurmane) ne ravno najbolj izviren. Kljub temu so bili pravi balzam za ušesa v primerjavi z lanskim letom, ko nas je prek Fishevega blagoslova “zabavala” neka mlada britanska kantavtorka, katera razen svojih nespornih vizualnih čarov v glasbenem smislu s svojim “jamranjem” ni ponudila prav ničesar omembe vrednega. The Watch, kateri so pod več kot očitnim vplivom Genesis iz obdobja Petra Gabriela (po mojem bi bili lahko tudi zelo soliden Genesis tribute band) so se med svojim nastopom izkazali s solidnim simfoničnim progresivnim rockom, kateri je vseboval skoraj avtentični zvok klaviatur 70-ih in nesramno podobno odrsko postavitev kot so jo imeli Genesis v svojih najboljših letih.

Med nastopom so večinoma predstavljali dela s svojega aktualnega albuma “Primitive” (2007). Legendarnemu zvoku klaviatur iz originalne šole Tonya Banksa, se pravi zvoku katerega večina prog rock sladokuscev še danes najbolj ceni, je v marsičem botrovalo dejstvo, da se je na moje veliko presenečenje med naborom inštrumentov znašel tudi predpotopni melotron, katerega je danes tudi med nastopi prog rockovskih skupin vse težje zaslediti. Klaviaturist Fabio Mancini je dokazal, da tam ni stal samo za okras temveč, da ga zna tudi uporabljati. Pevec Simone Rossetti, ki je ne samo po poetični barvi glasu temveč tudi zaradi tesno oprijete črne obleke in hlač na zvonec, precej sumljivo spominjal na mladega Gabriela, je za Italijana pokazal precej zavidljivo rabo angleščine, čeprav bo moral še delati na svojem vokalnem razponu. Seveda pa je bil, kljub nekaterim poskusom v tej smeri, daleč tudi od karizme in teatralnosti svojega velikega vzornika. Tudi kitarist Ettore Salati je že malce preveč očitno oponašal odrski pristop Stevea Hacketta saj je ves čas nastopa sedel na stolčku. Tudi stilistično njegov kitarski nastop ni mogel brez za Hacketta značilne uporabe tejpinga in klasicističnih mehkih linij posameznih pasaž.

Po unikatnosti svojega nastopa je še najbolj izstopal basist Marco Schembri, kateri je z uporabo sticka rušil njihovo avdio-vizaulno podobo nekakšnih italijanskih Genesis saj v ničemer ni spominjal na Mikea Rutherforda. Čeprav je vedno lepo videti, da še kdo razen Tonya Levina (King Crimson, Peter Gabriel) in Treya Gunna (UKZ, ex-King Crimson) uporablja ta zahteven strunski inštrument, je bil slednji tu, glede na to, da Schembri na njem ni pokazal nič kdo ve kako posebnega, bolj kot ne za neko nevsakdanjo inštrumentalno posebnost ali pa preprosto zato, da se jim ne bi očitalo že kriminalno oponašanje Genesis. Bobnar Roberto Leoni je bil prav tako več kot očitno navdahnjen s Collinsovo tehniko bobnanja, čeprav bo moral pojesti še dosti močnika preden se bo približal tej ravni. Njihov nastop je precej hitro minil, brez morebitnega dodatka in na koncu so si tudi z moje strani prislužili aplavz, kar se pri predskupinah ne dogaja prav pogosto. Lahko rečem, da so se The Watch izkazali kot pravi profesionalci in nas dobro ogreli pred Fishevim nastopom, čeprav s svojim pristopom ne predstavljajo kaj dosti več kot dobre posnemovalce Gabrielovih Genesis.

Fish je svoj tradicionalno teatralni nastop napovedal z uporabo različnih odrskih projekcij. Tako smo lahko preden je na oder prišla njegova zasedba opazovali odštevanje let od izida “Clutching At Straws” (1987) pa vse do leta 2007. Med njimi so prevladovale parodije na nekatera fanovska vprašanja s katerimi se Fish sooča že vrsto let kot denimo tista v zvezi s ponovno združitvijo z Marillion in njegovega (ne)izvajanja kultnega, 20-minutnega Marillion epa “Grendel” (originalno z njihovega prvega EPja “Market Square Heroes”, 1982). Poleg starih posnetkov Fisha z Marillion so se vrteli tudi najpomembnejši družbeni dogodki tistih let in pod vsakim je bil napisan kak precej sočen komentar. Druga večja duhovitost večera je bila ta, da je DJ v času, ko so se na odru že znašli člani Fishevega banda, zavrtel The Beatles klasiko “Sgt. Peppers Lonely Hearts Club Band”, kar je bilo gotovo načrtno dogovorjeno. Te norčije je bilo v trenutku konec, ko je na oder avtoritarno prikorakala orjaška postava, kot ponavadi obvezno ogrnjena z arabsko ruto, ter zasedla centralno pozicijo. Pred nami je stal prijazni, smejoči se velikan, ki ga kot pravega profesionalca ni niti malo zmedla nesramno zevajoča praznina v dvorani, temveč se je ob tem celo zabaval in ponudil tako energičen nastop kot se zašika od odrske karizme njegovega kova.

Fish in njegova klapa so svoj nastop, nekoliko nenavadno, kljub temu, da je bilo pričakovati izvedbo levjega deleža albuma “Clutching At Straws”, začeli z Marillion klasiko “Slainte Mhath”. Nato je Fish svoj nastop prek energične izvedbe “Circle Line” preusmeril na svoje samostojne izvedbe med, katerimi so prevladovale tiste iz aktualnega albuma “13th Star”. Tudi “So Fellini” (Fellini Days, 2001) ter novo delo “Square Go” sta pustila dober vtis, vseeno pa je med solo izvedbami po mojem izstopala epska “The Perception of Johnny Punter” z albuma “Sunsets On Empire” (1996), katera je bila navdahnjena po tragičnih dogodkih iz balkanske polpretekle zgodovine. To so odražale tudi odrske projekcije na katerih so se vrteli posnetki tedanjih vojnih prizorov. Slednji so se odlično prelivali v vzdušje izvedbe, katera je sicer naphana tako s surovim rifingom kot subtilnejšimi trenutki. Ribak je na tem mestu prvič izraziteje demonstriral svoje teatralne sposobnosti tako, da je svojo arabsko ruto med daljšo inštrumentalno sekcijo ovil okoli obraza in tako nastopil v vlogi nekakšnega islamskega fundamentalista. Pri tem je nekaj časa stal kot okamenel, kar je bilo sicer v ostrem kontrastu z njegovim sicer precej živahnim odrskim pristopom. Fish je glede na izbor svojih solo del pokazal, da mu v zadnjem času ležijo nekoliko mračnejša in težje zveneča dela, temelječa na skorajda poltonskih metalskih rifih (ena redkih “novejših” prog zasedb o kateri ima mogočni Ribak pozitivno mnenje so Porcupine Tree tako, da nekaj novejših vplivov gotovo izvira tudi od tod). Domnevam, da tudi to odseva njegovo aktualno, do žensk precej neprijazno nastrojeno razpoloženje in večno iskanje svoje “prave zvezde”, katero je zaslediti v konceptu njegovega aktualnega albuma.

Fish je imel v tokratni zasedbi, glede na lani, nekaj osvežitev kot denimo novega ritem kitarista Chrisa Johnsona, katerega smo imeli priložnost srečati že po koncu intervjuja. Naj omenim, da se je Chris pohvalil, da je že obiskal Slovenijo zato je tudi takoj prepoznal naše darilo v obliki kraškega terana ter Fishu dal zagotovilo, da ga ne nameravamo zastrupiti. Mladenič se je na kitari izkazal za dobrega sodelavca starega mačka Franka Usherja, ponekod pa se je izkazal tudi s spremljevalnim vokalom. Tudi za bobni je bil nekdo, katerega v Augsburgu nismo videli-Gavin Griffiths, nekdanji bobnar Mostly Autumn, skupine katere Ribak po mojem noče več videti niti slišati po njegovi propadli zaroki z njihovo pevko. Za klaviaturami je bil tokrat nihče drug kot v prog rocku že skoraj kultni klaviaturist Foss Paterson (med drugim je sodeloval tudi s Camel in Jethro Tull), kateri se je uspešno potrdil kot tisti idealni klaviaturist za Fishevo spremljevalno zasedbo. Stari lisjak Frank Usher, edini, ki je s Fishem že od vsega začetka, pa je potrdil svoj sloves enega izmed bolj spregledanih kitaristov v modernem prog rocku o katerih se ponavadi ne govori prav veliko. Tudi basist Steve Vantsis je že dolgoletni član Fisheve zasedbe, ponaša pa se tudi s tem, da je prispeval velik delež idej za “13th Star”. Fish je med nastopom predstavil slehernega izmed njih in nazorno pokazal kdo je glavni, takoj ko so nekateri nalašč začeli izzivati ter se “trkati po prsih”.

Potem, ko je z izvedbo “Manchmal”, prav tako z aktualnega albuma, dosegel vrhunec svojih solo izvedb, zasoljenih z mračnim vzdušjem in v poltonskih srajcah odetih kitarskih pasažah, se je prek “Hotel Hobbies” povsem nepričakovano vrnil nazaj na izvedbo del s “Clutching At Straws”. Slednje je bilo tudi s strani publike več kot zaželena poteza, saj je ne glede na zelo dobro izvedbo večine njegovih solo izvedb, treba priznati, da je večina izmed nas prišla na njegov nastop uživati predvsem zaradi izvedbi del s te Marillion klasike. “Hotel Hobbies” je spet pošteno oživel že opazno rahlo zaspano publiko, ki je od tedaj, vsaj v prvih vrstah, aktivno sodelovala z zasedbo in zasilno uspela reševati koncertno vzdušje. Fish je okrnjeno vzdušje s strani publike, ki ga je odražal sramotno nizek obisk, odganjal z večjo količino svojega specifičnega humorja, ki je med drugim vključeval družbene, nogometne in seksualne aluzije pa tudi nekaj neprikrite samoparodije. Večkrat se je pošalil tudi na račun slabega obiska, češ “da mu je zelo všeč to posebno ozračje izjemne intimnosti in da bomo zdaj lahko drug drugega spoznali po imenih”. Za razliko od lani, ko je med izvedbami govoril skorajda brez izjeme v Nemščini sem ga tokrat navkljub njegovemu močnemu Škotskemu naglasu lahko brez problemov povsem razumel.

Fish in njegovi kameradi so v nadaljevanju presenetili tudi z mojstrsko verzijo klasike “Warm Wet Circles”, katere Fish že zelo dolgo ni uvrstil na svoj koncertni repertoar. Publika se je uspela ogreti celo do te mere, da so najbolj zagreti med “That Time Of The Night” trudili posnemati originalne ženske spremljevalne vokalne harmonije, ki nastopijo v izteku te skladbe. Nekaj zvestih fanov se je vseeno našlo. Tedaj in še ponekod na izvedbah del s “Clutching At Straws” se je opazilo, da Fish na svoja stara leta vokalno ne more in niti noče več dohajati visokih leg, kakršne je premogel v času z Marillion. Z “Dark Star”, ki je po mojem eno izmed najboljših del z njegovega aktualnega albuma, so se Fish in njegova zasedba za kratek čas iz 80-ih spet vrnili nazaj v sedanjost. Kar se tiče inštrumentalnih vložkov, vzdušja ter Fisheve karizmatične odrske predstave, je bil to poleg prej omenjene “Perception of Johnny Punter” gotovo najboljši trenutek večera, kar se tiče njegovih solo izvedb. Pred izvedbo “Sugar Mice”, ki je bila prav tako eden izmed najboljših trenutkov večera, se je Fish napol v šali, napol zares spomnil na tisti čas, ko “je bil še mlad in imel še nekaj las, zdaj pa je že ostarel možakar vendar ne bi za nobeno ceno hotel nositi lasulj ali vsadkov, ker ima tako prikrajšan čas, katerega namesto za česanje raje porabi za prižiganje cigaret”. Fish je še vedno skoraj enako strasten kadilec kot pivec, čeprav je med nastopom konzumiral plastenke vode z besedami, da “tudi riba potrebuje vodo”.

V naslednjem trenutku pa je potožil, da so prejšnjega natakarja zgubili med enim izmed potovanj zato je njegovo vlogo prevzela kar Fisheva najstniška hčerka Tara. V naslednjem trenutku je s pladnjem na oder prikorakal simpatičen 16-letni deklič, ki se bo v naslednjih par letih prav gotovo razvil v atraktivno žensko, ter s pijačo postregel atija Fisha ter ostale stričke iz njegove zasedbe. Tara je sicer pred in po nastopu pridno skrbela tudi za prodajo očetovih “spominkov”. “Sugar Mice” je ta večer tako nadomestil “Incommunicado” kot tisti trenutek Fisehvega nastopa, ko Fish in njegova klapa po tradiciji zamenjajo plastenke vode z opojnimi kapljicami. Kogar “sladkorne miške” niso uspele spraviti v delirij pa je to prav gotovo uspelo odlični verziji “White Russian”, ki bo v svetu še vedno nezmanjšanega vala nestrpnosti in rasizma, vselej aktualna skladba, katero je Fish, kljub izogibanju posameznim visokim legam, izvrstno odpel na svoj specifičen dramatično-pretresljiv način. Sledil je dodatek z nekoliko nepričakovanim “Cliche”, kateri je v osnovi dokaj povprečna ljubezenska balada. To bi prav gotovo lahko izpadlo kot veliko razočaranje vendar jo je spremljevalna zasedba po Fishevem nenadnem odhodu razširila ter odigrala odličen inštrumentalni dodatek, predvsem prek izvrstne Usherjeve “Gilmour sreča Latimerja” kitarske solaže. S tem so me uspeli nepričakovano povsem očarati in poskrbeti še za enega izmed najlepših trenutkov večera.

Fish se je po svoji nepričakovani odsotnosti vendarle spet vrnil na oder, preoblečen v nogometni dres z njegovim imenom, manjkal mu je samo še ponavadi obvezni kozarec viskija in slamica. Vse je bilo nared za težko pričakovani glavni “žur”-navijaško-burkaški “Incommunicado”, kateri je bil obenem tudi poslednja izvedba večera. Če je kje ta večer vzdušje zacvetelo tako kot se spodobi je bilo to pri izvedbi te vselej zabavne in duhovite Marillion klasike ob kateri se Fish, tako kot v njenem videu, za trenutek spet prelevi v tistega simpatičnega pijančka, ki se je ravno vrnil z nogometne tekme med Škotsko in Italijo ter si po porazu za šankom gasi razočaranje (tudi okoli tradicionalnih nogometnih konfliktov je ta večera padlo kar nekaj smeha). Fish in njegovi kameradi so poskrbeli tudi za obvezi ples. Tudi med rednim delom nastopa izjemno mirni Chris Johnson si je tu privoščil nekaj skokov v zrak. Navdušenja publike ni bilo konec tudi, ko se ji je Fish že zahvalil ter se poslovil z odra. Žal smo bili prikrajšani za dve izvedbi, kateri sta se sicer nahajali na rednem repertoarju turneje. Fish je namreč slabemu obisku na koncu vseeno prisolil zaušnico tako, da kljub bučnim ovacijam v prvih vrstah, ni prišel odigrati dodatka, ki bi moral biti “The Last Straw”. Prav tako je iz nabora izvedb izpustil “Vigil In a Wilderness of Mirrors”. Kljub temu pa nisem bil niti malo razočaran in lahko rečem, da je Fish nekako uspel zadovoljiti tisto, kar sem od njega pričakoval pa čeprav je bilo prvo srečanje z njim nedvomno boljše, a ponavadi je pri meni skoraj vedno tako, da mi prvo srečanje z določenim izvajalcem vedno ostane v lepšem spominu kot ob naslednjem srečanju.

Nekateri so bili sicer precej bolj kritični in so se po nastopu pritoževali nad preglasnim ozvočenjem, zlasti v začetku nastopa. Mene to ni prav dosti motilo, čeprav sem se strinjal, da je bilo ozvočenje očitno prilagojeno večjemu obisku od končnega. Večjo kritiko bi osebno namenil predvsem slabi odrski razsvetljavi, saj je bila pogosto neprimerno uporabljena, zlasti kar se tiče osvetljenosti glavnega odrskega akterja tega večera. Ne morem pa tudi prek tega, da se ne bi zgražal nad kriminalno nizko udeležbo nastopa (okoli 100 ljudi) enega redkih solo izvajalcev v rocku, ki svojo glasbo še vedno ustvarja s srcem in dušo in publiko, ne glede na okoliščine, vselej nagradi z maksimumom svojih zmožnosti. Tokratni Fishev nastop lahko ocenim kot zelo dobrega, ne fenomenalnega kot je bil tisti v Augsburgu, pa vseeno nekako v skladu z mojimi siceršnjimi pričakovanji. Še posebno potem, ko je pred začetkom zaradi luknje v publiki kazalo na precej slabše. Njegov tokratni odrski nastop je bil zastavljen drugače kot lani tako, da to pot ni izvajal klasičnega albuma v celoti, temveč je iz njega izpustil nekaj del ter med njih vnašal nekatere solo izvedbe tako, da je bila že zaradi tega ponovitev lanskega vzdušja neizvedljiva. Na to je seveda potem vplival še katastrofalno nizek obisk, ki je odločilno vplival tako na vzdušje kot na to, da je bil njegov nastop skrajšan za drugi dodatek.

Fish se je na koncu intervjuja celo sarkastično pošalil, da si zaradi naših “vrlih” organizatorjev ne more ogledati znamenitosti naše dežele. Ob absurdnem obisku njegovega nastopa v Bologni si raje ne bi predstavljal kolikšno število ljudi bi prišlo na njegov nastop, če bi si ga kak s samomorilskimi finančnimi nagnjenji navdahnjeni organizator drznil pripeljati v naše loge. Tudi, če bi za predskupino pripeljali Magnifica bi se nabito polna dvorana do Fishevega prihoda po najbolj optimističnih napovedih skrčila na kakih petnajst osebkov. Dobrodošli v majhnem, a resničnem svetu podalpskih poskočnic, nedeljske goveje juhe in turbo folka, kjer so zaželene ribe samo tiste v Mercatorjevi ponudbi.