Založba: Sony Music / InsideOut Music
Datum izida: 21. 4. 2023
Produkcija: Ian Anderson
Dolžina albuma: 44.24 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 8.5/10
Legenda o z orjaško lasuljo ’okrašenemu’ angleškem agrokulturniku, ki je leta 1968, več kot dvesto let po smrti, ’posodil’ svoje ime eni izmed najbolj slovitih rockovskih skupin, se nadaljuje. Neuničljivi patriarh rockovskih flavtistov Ian Anderson, ki je od še živečih progrockovskih ikon, na račun svoje pojave, družbenokritičnega humorja, inovativnosti, pronicljivosti ter svojstvenosti, že več desetletij nazaj postal tako rekoč poosebitev lika in dela Jethro Tull, je ponovno v ’ustvarjalnem elementu’.
Ian in Jethro Tull so presenetili prav vse privržence, ko so po enem letu od izida presenetljivo solidnega albuma »The Zealot Gene« (2022, RockLine recenzija), s ‘svetlobno hitrostjo’ izdali njegovega naslednika »RökFlöte«, konceptualni projekt o nordijskih bogovih in legendah. Vikingi in vse kar je povezano z njihovimi verovanji v zadnjih letih doživljajo pravcato renesanso v različnih popularnih medijih, zato bo nekdo Ianovo odločitev, da tudi Jethro Tull ’pristavijo svoj lonček’ k omenjenemu trendu, morebiti označil za preračunljivo potezo.
Morda je to res, saj je Ian znan tudi kot spreten poslovnež, morda tudi ne, saj mož že dolgo časa opozarja na svoje vikinške korenine, vsekakor pa to ni prvič v Jethro Tull zgodovini, da bi se podali v svet nordijskih bogov, če se samo spomnimo skladbe »Cold Wind to Valhalla« z albuma »Minstrel in the Gallery« (1975) ali megalomanske odrske scene z vikinško ladjo-drakarjem med turnejo v podporo albumu »The Broadsword and the Beast« (1982). Vse skladbe na »RökFlöte« bolj ali manj očitno tvorijo koncept o asgardskem panteonu, medtem ko naslovnica v podobi silhuete rogatega Iana spominja na vikinško runo. RökFlöte je obenem prvi Jethro Tull album za novega kitarista Joeja Parrisha-Jamesa, ki je z njimi sicer že sodeloval na »The Zealot Gene« skladbi »In Brief Visitation«.
Že takoj se lahko omeni pozitivne in negativne plati »RökFlöte«. Med pozitivne vsekakor spada to, da je album kot celota, v glasbenem, aranžerskem in liričnem smislu, bolj zanimiv in razgiban od predhodnika. Ian je bil pri pisanju novih skladb in besedil navdahnjen kot že dolgo ne. Obenem so se vsi člani banda v inštrumentalnem smislu izkazali v vsem sijaju, pri čemer je potrebno izpostaviti simfonične aranžmaje pod poveljstvom Ianove vselej nabrite flavte, ki so pretežno bolj zanimivi od tistih na »The Zealot Gene«. Tudi nekaj odkrito trdorockerskih trenutkov, ki spomnijo na zgodnja leta te legendarne skupine, je tokrat za spoznanje več kot na predhodniku.
Med negativne plati je (žal) ponovno potrebno uvrstiti Ianovo petje, ki je vsako leto šibkejše, čeprav v studiu, na račun svoje specifične barve glasu, še nekako uspe prikriti omenjeno vokalno upehanost. Ravno zaradi tega je možakar že razmišljal, da bi bil »RökFlöte« prvi Jethro Tull album, ki bi bil v celoti inštrumentalen, a si je nato premislil. Občasno je njegovo petje že na meji recitiranja, a mu nekako še ’znese’, da mu bo večina privržencev tudi tokrat odpustila večletno vokalno šibkost. Že od sredine osemdesetih let, ko so mu skoraj odpovedale glasilke, vokalno ni več ’tisti pravi’ in tega se dolgoletni privrženci dobro zavedajo. Druga negativna plat albuma je, da nobena skladba na »RökFlöte« posebej ne izstopa, čeprav so vse po vrsti vsaj solidne, zato tudi s ’povečevalnim steklom’ ni moč najti kompozicije, ki bi se jo lahko razglasilo za pravo Jethro Tull klasiko. Morda bi lahko šlo tudi brez občasnih ženskih recitalov v starem nordijskem jeziku, a so ti na srečo kratki in ne pokvarijo posameznih del.
Otvoritveni »Voluspo«, ki je beseda s katero se označuje stvaritev vikinškega mitološkega sveta, zaradi omenjene recitacije prvo minuto, vse dokler ne vpadejo simfonični aranžmaji na čelu s flavto, dobro razpoložena ritmična zabela ter nabrušene kitarske pasaže, sploh ne zveni kot Jethro Tull stvaritev. Vpad Ianovega vokala, ki je na meji recitala in petja dokončno stvari postavi na ’pravo mesto’. »Ginnungagap«, beseda, ki jo večina neskandinavskih Tull privržencev ne bo nikoli znala pravilno izgovoriti, v vikinškem verovanju označuje prvobitno praznino, pred nastankom sveta. To je solidna, a nič kaj vznemirljiva stvaritev. Nekoliko bolj zanimivo in zabavno izpade »Allfather«, vikinški izraz za vodjo asgardskih bogov Odina, saj se šegavi flavtistični vložki ves čas okusno prepletajo s krepkimi kitarskimi pasažami, medtem ko Ianov glas zveni še bolj sarkastično kot običajno. Na dramatičnem »The Feathered Consort«, ki vsebuje vrsto zabavnih aranžmajev na meji simfoničnega rocka, folk rocka in trdega rocka, se Ian in tovarišija spomnijo na boginjo Freyo, vikinško različico starogrške Afrodite oz. starorimske Venere. Freya je bila razvpita zaradi plašča nevidnosti, ki je bil narejen iz ptičjih peres.
»Hammer on Hammer« je seveda posvečen bogu groma Thoru – najbolj priljubljenemu med nordijskimi bogovi, ki je bil razvpit po svojem orjaškem kladivu – Mjolniru, bojevitosti ter orjaškem apetitu kar se tiče nezmernosti pri pijači, jedači ter mesenem razvratu, medtem ko je bil v ’originalu’ kar precej drugačen od stripovske in filmske Marvelove verzije. Na tej skladbi še posebno izstopa Parrishova kitarska solaža, ki neobičajno spominja na nekaj, kar bi nekoč lahko odigral tudi njegov nepozabni predhodnik Martin Barre. Dramatična, bolj ’resnobna’ stvaritev »Wolf Unchained« ne govori o navadnem volku, temveč o orjaškem volku Fenrirju, ki je odigral eno izmed ključnih vlog v Ragnaroku, nordijski viziji konca (in preporoda) sveta/svetov in bogov. Na tej sicer dobro zgrajeni in odigrani ter pretežno inštrumentalni skladbi se nazorno sliši, da je Ianov vokal pogostokrat potisnjen ’v ozadje’ in zraven samo še ’za okras’, toliko, da ’pripoveduje zgodbo’ posamezne skladbe.
»The Perfect One« so Vikingi označevali skorajda neranljivega boga Baldra, ki s svojo smrtjo sproži začetek Ragnaroka. To je še ena solidna, vendar ne posebno zanimiva stvaritev. Če bi že bilo potrebno izbrati kakšnega izmed vrhuncev albuma, bi temu statusu morda še najbližje prišla izjemno razgibana in duhovita skladba »Trickster (and Mistletoe), ki vsebuje številne folkrockovske elemente in izpade zares zabavno. Ob tem ni presenetljivo, da je posvečena večnemu zdraharju in nagajivcu Lokiju, najbolj prebrisanemu in zanimivemu izmed nordijskih bogov, ki ga Vikingi v nasprotju z nekaterimi njegovimi portreti v sodobnih popularnih medijih, nikoli niso dojemali kot negativca.
»Cornucopia«, skladba, ki je že skoraj na meji folk balade, je bolj kot s skandinavsko mitologijo povezana s starogrško, saj gre za izraz s katerim so Grki nekoč označevali mitološki rog izobilja. Morda je Ian zamešal to, da je tako Zeusa kot prvega velikana iz vikinške mitologije Ymirja v zgodnjem otroštvu dojila nadomestna mati – čudežna krava. »The Navigators«, v skrajšani obliki izdan kot single, ki je posvečen divjim vikinškim osvajalcem in njihovim hitrim ladjam s katerimi so plenili po morjih in prostranstvih zgodnjega Srednjega veka, je temu ustrezno speljan v dramatičen, hiter tempo, medtem ko osrednjo melodijo gradi Ianova flavta.
»Guardian’s Watch« je posvečen ’vsevidnemu’ bogu Heimdallu, ki je z asgardskega mavričnega mostu Bifrosta kot opazovalec in stražar bdel nad različnimi svetovi vikinške mitologije. To je duhovita stvaritev, s šegavimi pasažami na flavti ter skorajda baročnimi aranžmaji, ki bodo zadovoljili večino dolgoletnih privržencev, medtem ko Ianov pešajoči vokal komajda ’drži korak’ z nabritim tempom. »Ithavoll«, v vikinških edah označba za zbirališče bogov, je zelo solidni dosežek v pospešenem tempu, ki album zaključi na spodoben način in katerega ne pokvari niti vmesni in zaključni ženski recital.
»RökFlöte« je presenetljivo posrečena nadgradnja predhodnika in album, ki bo marsikomu dvignil zaupanje v sodobno verzijo Jethro Tull. Slednji, z izjemo Ianovega že več desetletij okrnjenega vokala, to pot v ’vikinški’ konceptualni podobi, izpadejo dovolj osvežilno in energično, da bo večina dolgoletnih privržencev zadovoljna s končnim rezultatom. »RökFlöte« seveda ne spada med najboljše stvaritve v zgodovini žilavih progrockerjev, ki so svoje najboljše ustvarjalne čase doživeli že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, temveč nekam v ’zlato sredino’ njihove dosedanje diskografije. Ni slabo za skupino, ki leta 2023 praznuje že 55. obletnico (sicer ne neprekinjenega) delovanja, ter je potrebovala skoraj dvajset let, da se je ponovno vrnila k ustvarjanju novih studijskih albumov.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Voluspo
2. Ginnungagap
3. Allfather
4. The Feathered Consort
5. Hammer On Hammer
6. Wolf Unchained
7. The Perfect One
8. Trickster (And The Mistletoe)
9. Cornucopia
10. The Navigators
11. Guardian’s Watch
12. Ithavoll
Zasedba:
Ian Anderson – koncertne in alt flavte, ‘flute d’Amour, irska piščal, vokal
Joe Parrish – James – električne in akustične kitare, mandolina
John O’Hara – klaviature, klavir, Hammond orgle
David Goodier – bas kitara
Stott Hammond – bobni
Gostujoča glasbenica:
Unnur Birna – govorjeni vokal na skladbah št. 1 in 11
