Marillion
‘Marillion Weekends Convention XXI.’ (drugi dan)
sobota, 29. 4. 2023
Padova / Gran Teatro Geox / Italija
Drugi dan 21. Marillion vikend konvencije konec letošnjega aprila v Padovi protokolarno ni mnogo odstopal od prvega dne. Vtisi nepozabnega druženja s skupino prejšnje noči so še živo bliskali in švigali po možganskem korteksu, to pa je kvečjemu dodatno prispevalo k obče vedremu razpoloženju, ko se je množica pričela polagoma nabirati pred železno dva metra visoko ogrado pri vhodu na prizorišče. Nekje ob šesti uri je prisotne znova pričel zabavati na vokalu in akustični kitari Davide Marani, ki je zlasti imponiral z izvedbo nekaterih zimzelenih klasik popa osemdesetih, prearanžiranih na akustiko, sicer pa ni ostal osredotočan na posebno ero zgodovine rocka, posegal je tudi v devetdeseta, pa seveda tudi po delih progresivnega rocka. Zabavna in posrečena izkušnja (od mdr. Duran Duran, Tears Of Fears, do Porcupine Tree).
Neverjetno kakšno kupno moč so znova demonstrirali obiskovalci, ki so se gnetli ob mizi z uradnimi spominki. Šlo je za domala obsesivno obleganje ob katerem bi mislil da bo vsega v hipu skopnelo. In dejansko nekaterih Marillion vinilk že po prvem dnevu kmalu ni bilo več na stalaži. Cene pa žepu prijazne. Dvojni vinili po 25,00€, majice s kratkimi rokavi po 25,00€, pulover s kapuco 40,00€. Spodobno za post-kovidno injicirana bedo in kaos kolektivnega zahoda.
Gremo k bolj zanimivim stvarem. ‘An audience with Marillion’ ob osmi uri zvečer. Se pravi ena ura kramljanja skupine s publiko v družbi moderatorke Lucy Jordache (gospa je sicer zadolžena tudi za ves PR in sodi v ožji štab menedžmenta skupine) in z vnaprej prejetimi vprašanji skupini in članom skupine, ki so se zbirali po elektronski pošti. Precej vnaprejšnje režije, ki jemlje namenu kanček spontanosti, ni nek kulturni presežek, ki bi ga bilo treba v življenju nujno doživeti, pa vseeno. Reč je do neke mere sicer mejila na fanatizem predšolskih otrok, a vraga. Smo pač na Marillion vikend konvenciji, kjer je to normalno. Vsekakor pa je kvintet uporabil ves svoj smisel za črni humor in spretno izkoriščal blišč odrskih reflektorjev za dodatni šov. Smeha in pozitivizma ni primanjkovalo: “Kdo prispe prvi na Marillion vaje?” Odgovor: “Mark Kelly”. “In kdo zadnji?” Odgovor: “H”, a ta se je spretno izmaknil rekoč: »I’m late, but never late enough«. No, Trewavas pa je že imel v rokavu pripravljeno obrazložitev, da odide skupina med čakanjem na Hogartha, pač na kosilo. Vprašanja vsekakor iz abecedarija revije Bravo, mdr. tudi v slogu, kako rešujejo fantje situacijo na odru kadar mora kdo od njih med koncertom nemudoma na stranišče? Hogarth je v črnem sarkazmu znova odnesel prvo mesto, ko je pribil, da odkar je napolnil šestdeset let za takšne situacije uporablja posebne pripomočke, ki mu delajo družbo na odru (v mislih je imel najverjetneje plenice in podobno). Črn britanski humor. Zabavno je bilo tudi ugibanje članov skupine, ko so bili pozvani, da morajo ugotoviti naslove posameznih Marillion albumov (a v italijanskem jeziku). Zmagal je Mark Kelly, ki jih je uganil pet. In podobno….
Koncert? Saj res. Koncert. Protokolarnih petnajst minut preko devete zvečer. Tokrat je bend uvodni del nastopa posvetil svojemu izvrstnemu albumu »Brave« (1994). Ta album je posebno cenjen v diskografiji skupine, spremlja pa ga mračen koncept najstnice, ki v stiski spoznanja o prevari same družbene ureditve ubeži od doma in izgubljeno tava naokrog, pri čemer se sooča s krutostjo uličnega življenja, dokler ne doživi zloma in stori samomor. Štiri »Brave« točke, s prehodnimi prelivi druge v drugo (Bridge, Living With The Big Lie in Runaway). Četrta skladba pa je bila naslovna. Prvič izvedena v sklopu letošnjih Marillion Weekend konvencij prav tukaj v Padovi. Pred njeno izvedbo se je ‘H’ pojavil na odru s šopkom belih cvetic. Namesto da bi jih razmetal med pripadnice nežnejšega spola (v prve vrste prizorišča), je cvetove teatralno in na trenutke že kar brutalno ‘pocufal’ ter cvetje razmetal po odru. Intenziteta ne popušča niti med Brave. Bend je tako že na uvodu razvil neverjetno ekspresivno moč. Ob podpori projekcij orjaškega platna, igrivem in nenehno aktivnem dialogu vseh mogočih kombinacij odrske razsvetljave ter seveda vzpostavljeni Marillion magiji, ki jo dopolnjuje ‘H’-jev presunljivi vokalni ekspoze, so postala vsa ‘sprovocirana’ občutja znova skrajno intenzivna.
Podobno, kot v repertoarju preteklega večera, ko so Marillion uvodoma odigrali lep kos novega albuma »An Hour Before It’s Dark«, je skupina tudi tokrat po 20 minutah izvedbe materiala iz albuma Brave, izkoristila za presek vzpostavljene atmosfere eno izmed točk odličnega »Marbles« (2004) albuma. To pot so izbrali komad Genie. Igriv, nagajiv in zabaven komad je ponesel razpoloženje natanko tja. V nasprotno – šegavo sfero. Bend je v nadaljevanju in v povsem spremenjenem repertoarju (glede na prvi dan konvencije) docela presenetil z integracijo »Happiness Is The Road« (2008) skladbe Older Than Me, ki jo je v Padovi odigral v koncertni izvedbi šele tretjič v karieri (pred tem na obeh nizozemskih 2023 konvencijah), kar je ‘H’ uvodoma tudi poudaril. Sledi del posvečen najnovejšemu albumu »An Hour Before It’s Dark«. Prva je bila The Crow and the Nightingale. ‘H’ si je v ta namen nadel opravo, da je (vsaj s pomočjo domišljije) vsaj mimobežno opominjal vrano, za njo pa so Marillion vpadli v še eno zahtevnejšo kompozicijo novega albuma zgrajeno iz petih delov imenovano Sierra Leone. Ta del je bil očitno ukleščen v album “Happiness is the Road”, saj so Marillion znova pritisnili na vzvode nostalgije, ko so izvedli eno najmočnejših točk omenjenega albuma, ki pa so jo po turnejah med letoma 2008 in 2009, kasneje zelo redko izvajali v živo. Bila je fenomenalna This Train Is My Life. Komad, ki sproža kurjo polt. Hipoma.
Sledil je razvedrilni del. »Clutching At Straws« (1987) klasika Fish ere imenovana Sugar Mice. Po pričakovanju je prepeval ta komad cel Gran Teatro Geox in poskakoval. Marillion so celoten parter dvignili iz stolov. V podobno izkustvo kot pri This Train Is My Life nas je znova zazibala edina »Somewhere Else« (2007) točka dvodnevne konvencije. Marillion so izbrali izvedbo naslovne kompozicije, ki je tudi artistični vrhunec te studijske mojstrovine. Intenziteta občutkov mistike, melanholije, koprnenja. ‘H’ je pred to skladbo opravil dolg uvod, ki je bil hkrati tudi brezmejno zabaven. Povedal je od kod izvira navdih za nastanek te skladbe. Nekoč je imel čudne sanje kako spi v zlati postelji sredi stalnega prebivališča njegovega Marillion kompanjona Marka Kellyja. Zafrkljivih prebliskov, ki so spremljali Hogarthovo zgodbo o čudnih sanjah, pa zlasti s strani Trewavasa in Kellyja ni primanjkovalo.
Sled sklepni del regularnega dela koncerta z ‘H’-jevo priljubljeno točko albuma »Radiation« (1998), to je izvedbo Three Minute Boy. Prav v tej kompoziciji so Marillion enkrat več prikazali vse svoje artistično izvedbene vrline, ko so skozi gradacijo sprva milega in nedolžnega uvodnega odpiranja skladbe (beri: ‘H’ v solo režiji na klavirju), le to iz kroga v krog nadgrajevali, ne le z dodatnimi zvočnimi pastelami, pač pa tudi z vse bolj kompaktnimi ritmičnimi strukturami. Publiko sta držala ob sebi tista znamenita ‘La-la-la-la’ in ‘Yeah-yeah-oooh’ napeva inkorporirana znotraj skladbe. Neverjetna zmes slikovitih motivskih struktur ter nepopustljive muzikalnosti, z intenzivnimi kontrasti atmosferičnih preskokov, v kar prinaša svojo zgodbo tudi razkačena Rotheryjeva solaža ter njegovo poudarjeno ‘distorzirano’ fraziranje (zlasti v velikem finalu). Odlična izbira za navit sklepni del.
Da. Ta se je tokrat sklenil malo prej, kot dan poprej. Sledil je prvi obvezni dodatek in izvedba »F.E.A.R.« (2016) simfoničnega progresivnega rock epa The Leavers. To je bilo presenečenje. Ne v smislu, da tega komada skupina ne bi nikdar izvajala, pač pa nasprotno. Preigravala ga je po dolgem in po čez na turnejah med letoma 2016 in 2018. Ob obilici potencialnih presenečenj, ki jih lahko Marillion vselej za šalo natresejo iz rokava, pa tudi v oziru, da je publika zagotovo pričakovala še kak bombonček iz osemdesetih, bodisi iz kriminalno ignoriranega albuma »Fugazi« (1984) ali vsaj iz albumov »Misplaced Childhood« (1985) ter »Season’s End« (1989), je nadaljnje zadrževanje tega, sicer v vsem vrhunskega epa, v koncertnem repertoarju, prinesla bolj ‘razvajenim’ ljubiteljem skupine tudi manjše razočaranje. A ta občutek je hitro minil. Bend je namreč zaokrožil prvi dodatek z »Anoraknophobia« (2001) točko Separated Out, ki jo okarakterizira razbeljena kitarska fraza. Separated Out je skupina po več letih znova pričela umeščati v koncertni repertoar. In to prav za Marillion Weekends konvencije v lanskem letu. Prišel je torej tisti del koncerta, ki veleva popoln odklop. Publika privre do odra, parter vstane, ‘H’ pa v svojem teatralnem slogu podžiga občinstvo. V tem delu sta Rothery in Trewavas celo izmenjala poziciji (z leve na desno in obratno). Marillion so finale te skladbe zafrkljivo izkoristili in prešli v preigravanje vodilnega motiva Led Zeppelin klasike Kashmir ter ga rutinsko spreobrnili v zadnji Separated Out prehod iz katerega so izpeljali finalni refren ter prešli v podaljšan izhod. Pobalinskih ‘pasjih bombic’, ki jih stresajo iz rokava, jim torej ne primanjkuje.
A druženja še ni konec. Sledi še en obvezen dodatek. Po prvem obveznem, ki je veleval 20 minut koncerta torej še enkrat skoraj enako dolga porcija Marillion glasbe. S fenomenalno naslovno točko albuma »This Strange Engine« (1997), ki znova prinaša vse tisto pod kar pojmujemo perfekcionizem Marillion artizma v ‘H’ eri. Paket. Vse v enem. Od skrajno sofisticiranih, do bolščavo rockovskih momentov. Atmosferično bombo polno prevratov, kamor sodi mdr. tudi Kellyjev del na klaviaturah v prvi tretjini skladbe. V funky delu je saksofone imitiral Kelly na klaviaturah. Prelepa Rotheryjeva kitarska solaže pa zavzema v tej kačasti kompoziciji znova svoje posebno (ezoterično) poglavje. Progresivna rockovska mojstrovina za katero si želiš, da se ne konča. Na koncertu je bil namreč natanko tak občutek. Z njo pa se je sklenila tudi nepozabna dvodnevna izkušnja druženja z Marillion. Drugi koncertni dan v Padovi so Marillion za odtenek še nekoliko podaljšali, tako da je vse skupaj trajalo skoraj dve uri in pol.
Odslej so te vikend konvencije napovedane na vsake dve leti. Torej bo naslednja organizirana šele leta 2025. Tale postanek Marillion v Padovi, pa je bil dobrodošel tudi za vse ljubitelje skupine nastanjene v tisti regiji Evrope v katero se uvršča tudi Slovenija, ki so morali obisk vsaj enega izmed koncertov lanskoletne jesenske turneje, pač izpustiti. Datumi takratne turneje so bili (vsaj Sloveniji) res konkretno oddaljeni (racionalno dosegljivi le z letalskimi leti) – sever stare Evropske celine in Velika Britanija. Tokrat so ti ‘opeharjenci’ lahko uživali v podvojeni porciji Marillion glasbe.
Komur so Marillion (vsaj malo) všeč, je tokrat storil greh, če je izpustil ta dva koncerta v Padovi. Za povrhu z dvema popolnoma različnima repertoarjema. Vprašanje je koliko bo še takšnih priložnosti v prihodnje.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Bridge
2. Living With the Big Lie
3. Runaway
4. Brave
5. Genie
6. Older Than Me
7. The Crow and the Nightingale
8. Sierra Leone:
I. Chance in a Million
II. The White Sand
III. The Diamond
IV. The Blue Warm Air
V. More Than Treasure
9. This Train Is My Life
10. Sugar Mice
11. Somewhere Else
12. Three Minute Boy
—dodatek I.—
13. The Leavers:
I. Wake Up in Music
II. The Remainers
III. Vapour Trails in the Sky
IV. The Jumble of Days
V. One Tonight
14. Separated Out
—dodatek II.—
15. This Strange Engine
