Založba: Bizarre/Reprise // Zappa Records/Ume (ponatis ob 50. obletnici originalnega izida albuma)
Datum ponatisa: 16. 12. 2022 (ob 50. obletnici originalnega izida albuma)
Datum originalnega izida: 27. 11. 1972
Produkcija: Frank Zappa
Miks 2022: Ahmet Zappa & Joe Travers
Dolžina albuma: 37.00 min
Zvrst: Jazz Rock Fusion / Progressive Rock
Ocena: 10/10
»The Grand Wazoo« je bil, svojemu imenu primerno, velik album, če že ne eden najveličastnejših biserov Frankove celotne kariere, kar glede na njeno pestrost, vsekakor ni majhen dosežek. Tako kot njegov nič manj imenitni predhodnik »Waka/Jawaka« (1972) s katerim imata mnogo skupnega, je slogovno nadaljeval Frankov (začasen) povratek v čudoviti svet jazz rock fusiona, ki ga je na tako imeniten način začrtal s svojim legendarnim albumom »Hot Rats« (1969), za številne ljubitelje njegove glasbe celo vrhuncem kariere. Tudi »The Grand Wazoo« je nastal v času, ko je Frank v studiu okreval potem, ko ga je na enem izmed koncertov sredi turneje leta 1971 z odra porinil nek bolestno ljubosumen vandal. Frank se je v marsičem tudi na tem albumu držal uspešnega glasbenega recepta, ki ga je uporabil na »Waka/Jawaka«, le da je šel tu za še en korak naprej pri svojem raziskovanju neskončnih meja jazz rock fusiona in svojih skladateljskih sposobnostih. Če si je na »Waka/Jawaka« privoščil še nekaj vmesnih blues, funk in hard rockerskih trenutkov, je »The Grand Wazoo« njegov najbolj dodelan in konstanten album, kar se tiče odlične uporabe duhovitih jazzovskih pihalnih in trobilnih aranžmajev, katere je Frank aranžiral na takšen način, da so skoraj do popolnosti prelili z njegovo specifično kitarsko tehniko in eno najboljših ritem sekcij v tedanji rock in jazz glasbi.
Pihalni aranžmaji so tu postali še bogatejši in izrazitejši, saj je na tem albumu sodelovalo precej večje število glasbenikov. Frank je to pot uspel oblikovati pravi 20-članski jazz fusion big band s kopico velikih imen svoje obrti (ter še dva dodatna vokalista). Med njimi naj izpostavim njegove dolgoletne sodelavce, ki so ponovno tvorili ogrodje zasedbe; klaviaturista Dona Prestona in Georgea Dukea, bobnarja Aynsleya Dunbarja, basista Erroneousa in kitarista Tonya Durana. Z vsemi naštetimi, večina izmed njih je bila z njim še od časov The Mothers Of Invention, je sejal glasbene čudeže že na »Waka/Jawaka« zato je bila povsem logična poteza, da z isto ekipo nadaljuje tam, kjer je nazadnje ostal. Omenjenim mojstrom svojih inštrumentov se je pridružila še razširjena pihalna sekcija. Samo ugibati gre zakaj je založba Ryko ta album pripisala skupnemu sodelovanju Franka in njegove spremljevalne zasedbe The Mothers. Resda je na albumu sodelovalo nekaj prej omenjenih članov The Mothers, pa vendar je šlo za povsem samostojen album na katerem so se predstavili še številni drugi, novi glasbeniki.
»The Grand Wazoo« je bil poleg tega še eden izmed Frankovih številnih konceptualnih albumov (od skladb na albumu se samo »For Calvin« ne navezuje na koncept). Glede na to, da so bili konceptualni albumi ponavadi tudi njegovi najboljši izdelki, mu je že samo to dejstvo zagotavljalo kulten status. Frank je ponovno nadaljeval svojo tradicijo komičnih in nadvse grotesknih konceptov, ki so (skoraj brez izjem) v sebi nosili ostro ost družbene satire. Tokrat se zgodba vrti okrog glasbenega spopada dveh namišljenih antičnih civilizacij (ta dogodek je upodobljen tudi na duhoviti naslovnici). V njej pa se kot stranski lik na začetku zgodbe pojavi tudi stari znanec vseh Frankovih ljubiteljev, nori znanstvenik po imenu Uncle Meat. Slednjega je Frank kot osrednjega negativca prvič predstavil že v konceptu istoimenskega dvojnega albuma iz leta 1969. Tokrat se je Uncle Meat (njegovo pravo ime je bilo tu razkrito kot Stu) v svojem skritem laboratoriju spomnil novega načina s katerim bi nehvaležnemu svetu dokazal svoj neizmerni genij. V svojem laboratoriju sredi puščave je uspel ustvariti nekakšno repliko oz. hologram neke izmišljene antične civilizacije. Ta se je ob pritisku na določen gumb njegovih nemogočih aparatur pojavila le nekaj lučajev stran od mesta na katerem je stal Stujev laboratorij.
Vladar te umetno ustvarjene civilizacije je Cletus Awreetus, imenovan tudi funky imperator. Cletus ima neizmerno vojsko, sestavljeno iz samih nezaposlenih glasbenikov. Njegova vojska vlada namišljenemu mestu v redkih časih oddiha, kadar se ne spopada s prav tako umetno ustvarjenim glavnim sovražnikom – Mediocratesem iz Pedestriuma. Tudi Mediocrates poseduje ogromno vojsko sestavljeno iz nezaposlenih glasbenikov. Obe vojski se vsak teden ob ponedeljkih udarita med seboj. Končen rezultat dvoboja je vedno objavljen na oglasnih deskah, okrašenih akvaduktih in kamnitih tablah. Tako kot vsak pravi vladar velikega imperija ima Cletus še številne dodatne probleme. V njegovem primeru so na prvem mestu družbeni nemiri. Grotesken kult mazohističnih asketov, ki ne marajo glasbe je v katakombah, ki se nahajajo pod Cletusovo savno, začel kovati zaroto proti vladarju. Te zarotnike Cletus naslavlja kot »vprašanja«. Z njimi se spopada na način, primeren za vse antične vladarje njegovega kova. Po tem, ko zajame zarotnike, priredi poseben festival, katerega se udeleži vsa mestna raja lačna kruha in iger. Tam zarotnike privede v posebno areno, kjer jih nagovori prek ogromnega zvočnika po imenu The Grand Wazoo. Imperator jih vpraša, če kdo od njih zna peti, plesati ali igrati kakršen koli inštrument. Tisti redki, ki dvignejo roko in pokažejo vsaj nekaj znakov nadarjenosti, so sprejeti v njegovo vojsko (ki je v resnici big band).
Manj nadarjeni so primorani oditi na prisilno delo v razne zanemarjene nočne lokale/striptiz klube, kjer jih, če so pridni, lastnik kluba začne usposabljati za Cletusovo vojsko. Tisti ujetniki, ki ne odgovorijo takoj, dobijo še eno priložnost, ko do njih pristopi pomanjkljivo oblečena mladenka s posebnim inštrumentom, sestavljenim iz žlic. Če ob njegovih zvokih pokažejo vsaj nekaj naravnega ritma so izpuščeni ter poslani v Nashville. Nepoboljšljivi pa so kaznovani tako, da jim Cletusov osebni orkester zaigra posebno suito, katere ultrazvok povzroči, da se razleti steklo ogromnega zbiralnika s korozivno kemijsko mešanico. Ko ta nevarna mešanica zalije preostale kaznjence je festivala konec. Po tem obredu se Cletus veselega duha poda na večerjo, kjer obeduje skupaj s svojimi zvestimi služabniki. Med obedom ga preseneti vest o vpadu Mediocratesove vojske. Obe vojski glasbenikov se na dramatičen način spopadeta in Cletus iz dvoboja izide kot zmagovalec. In tako, vedno znova, mineva vsak dan v namišljeni civilizaciji, katero je ustvaril zlovešči Unle Meat. Tako kot je značilno za kar nekaj Frankovih konceptov, tudi ta prek spopada dveh izmišljenih civilizacij predstavlja simboličen obračun med glasbeniki in glasbeno industrijo. Posamezne kompozicije (tudi tokrat prevladujejo inštrumentali) se prek svoje strukture lepo navezujejo na večino imen iz omenjenega koncepta. Sicer pa se da v albumu povsem lepo uživati tudi brez vednosti o tem šaljivem konceptu, sploh ker gre za pretežno inštrumentalen izdelek.
Album se odpre z veličastnim, več kot 13-minutnim naslovnim inštrumentalom »The Grand Wazoo«. Ta je v marsičem slogovno nadaljevanje naslovne skladbe z »Waka/Jawaka«, čeprav je po vzdušju precej primernejša za glasbo, ki bi se lahko nahajala v kakšni komediji iz rimskih časov (prej omenjenemu konceptu primerno), kot pa v špageti vesternih, kar velja za »Waka/Jawaka«. Na tej izvrstni kompoziciji se takoj začuti tisti prepoznavni, nezgrešljivi Frankov komični duh, ko je bil vsak izmed pihalnih aranžmajev ustvarjen na povsem specifično duhovit način. Na prvem mestu je v produkciji sicer razgibana pihalna sekcija big banda, vendar se ta odlično dopolnjuje s Frankovimi kitarskimi vragolijami in izjemno dinamično ritem sekcijo. Posamezni motivi zvenijo zelo sproščeno in duhovito, še posebno solaže na trobentah, ki pogostokrat zvenijo kot, da bi se nekdo v ozadju velike koncertne dvorane ves čas posmehoval ter bril norce iz poslušalcev. Tako kot je to v tradiciji vseh poštenih big bandov, se tudi tu večina inštrumentalistov predstavi s svojo solo točko, kjer pa je tudi tokrat izstopal, kdo drug kot, Frank na svoji kitari, ki je odigral uvodno solažo. Zaključno kitarsko solažo pa je prispeval njegov pribočnik Tony Duran. Bogati aranžmaji pihal, funky kitarske pasaže in duhoviti povsem nepredvidljivi ritmični prehodi solaže triki poslušalcu zagotavljajo zabavo še na veke vekov po prvem poslušanju, kar je lastnost vseh vrhunskih jazz rock fusion kompozicij, ne samo tistih, ki jih je ustvaril ta glasbeni genij.
Naslednja stvaritev »For Calvin (And His Next Two Hitch-hikers)«, katera je edina, ki nima povezave s konceptom, nekoliko umiri vzdušje, podobno kot je bilo to na »Waka/Jawaka« v primeru »Your Mouth«. Ker tokrat ne gre za po blues notah usmerjeno stvaritev, temveč za zanimiv hibrid med jazz rock fusionom in avantgardo, je dobil Frank precej več prostora za stvaritev kaotične, improvizacijsko začinjene, srednje sekcije (ena izmed improvizacij je bila kasneje, v nekoliko spremenjeni obliki, uporabljena na zabavni groteski »The Adventures Of Greggery Peccary« z albuma »Studio Tan« (1978). Po jurišu uvodne kompozicije je bila to ritmično precej počasnejša kompozicija. Obenem je tudi edina vokalna kompozicija na albumu, saj vsebuje ženski vokal Janet Neville-Ferguson ter spremljevalni vokal Sala Marqueza. Fergie se je svojim komičnim načinom petja predstavila že na »It Might Just Be a One-Shot Deal« z »Waka/Jawaka«. Tokrat pa je predstavila bizarno besedilo, ki pripoveduje o mrtvih avto-štoparjih.
»Cletus Awreetus Awrightus« je še ena izjemno duhovita in sproščujoča stvaritev, ki je po duhu nekoliko sorodna klasiki »Peaches En Regalia« s »Hot Rats«. Tudi ta stvaritev vsebuje nadvse burleskno pihalno sekcijo in številne raztresene kitarske in klavirske pasaže. Ne manjka tudi zabavna »salonska« Dukeova solaža na električnem klavirju, ki prek vnosa pihalne sekcije, poskočnega ritma in kitarske solaže preide v melodijo, ki bi se lahko nahajala tudi v kakem Bennyu Hillu. H komičnemu ozračju dodatno prispeva še Frankova »param-pampam« vokalna spremljava, ki še danes večini poslušalcev z lahkoto razgiba trebušne mišice. Prav nič ne gre pretiravati ob ugotovitvi, da je bila to iz Frankove izjemno bogate zakladnice komičnih kompozicij, zagotovo ena najbolj duhovitih stvaritev, katero bi lahko uvrstil v povsem nov žanr – komični jazz.
Preostali kompoziciji sta nekoliko bližje tradicionalnemu jazz rock fusionu, grajenemu okoli zvokov sintetizatorja in kitarskih pasaž, čeprav ponovno ne manjka za Franka značilnih burlesknih posebnosti, kar se tiče njunih struktur. Prva izmed teh dveh, »Eat That Question«, je veličastna kompozicija, katero bi se lahko brez problemov označilo za eno izmed Frankovih klasik. Nadvse imenitno jo dela predvsem odlična uvodna solo predstava na sintetizatorju v izvedbi klaviaturista Georgea Dukea, ki je bila zagotovo ena izmed najboljših v njegovi karieri. Ne manjka pa tudi vmesnih, nadvse izbornih Frankovih kitarskih pasaž, ki učinkovito spremljajo Dukeov prispevek. Med njimi je tudi odlična kitarska solaža, ki povrne osrednjo temo kompozicije. Kompozicija se zaključi z duhovitimi sekcijami pihal in trobil, ki pred iztekom prispevajo k končnemu komičnemu učinku.
Zaključna poslastica »Blessed Relief«, ki s svojim melanholičnim in sproščenim vzdušjem na čudovit način izžareva nek občutek popolne blaženosti in odsotnosti vseh problemov, je bila za več let ena najlepših in najbolj »resnih« (ne poraja nobenih komičnih občutij) kompozicij, ki jih je Frank kdaj ustvaril. Njena glavna draž leži v sproščujočem ritmu in nežnih ter melodičnih pasažah na trobenti, električnem klavirju in kitari. Po elegantni Dukeovi solaži na električnem klavirju, sledi še Frankova razgibana, povsem unikatna kitarska solaža, prek katere se sčasoma povrne osrednja tema. To je ena izmed tistih kompozicij, katero si velja zavrteti vsakič po koncu napornega dne, ko se usedeš na kavč, si v roke potisneš kozarec limonade ter se popolnoma sprostiš. Boljši zaključek albuma bi si celo Frank težko izmislil- ko se lepota, eleganca, izjemen občutek in odlična tehnična podkovanost združijo v popolno pravljico.
»The Grand Wazoo« je bil nedvomno eden izmed vrhuncev Frankove izjemno bogate kariere in zadnja izmed njegovih treh jazz rock fusion mojstrovin. Za razliko od »Waka/Jawaka« na kateri si je vzel predvsem veliko prostora za predstavitev svojega kitarskega talenta, se je tu prek sodelovanja z lastnim jazz big bandom še posebno proslavil tudi kot genialen skladatelj in glasbeni aranžer. Takšno popolno zlitje najboljših elementov jazz rock fusiona s svojimi specifičnimi, pogostokrat komičnimi aranžerskimi sposobnostmi, ni nikoli več ponovil, čeprav je v manjših zasedbah posnel še nekaj albumov, ki so vsebovali različne elemente jazz rock fusiona. Za vsestranskega umetnika brez meja, ki se ni nikoli v svoji karieri za daljši čas vrtel okrog določenega glasbenega žanra, je bil naslednji logični korak, da (ponovno) opusti jazz rock fusion ter se loti drugih glasbenih izzivov, ki so tako prek glasbe kot besedil pogostokrat šokirali glasbeno ozko usmerjene poslušalce in konzervativni del zahodnega sveta. Z naslednjimi leti je tako Frank, seveda spet samo za kratek čas, obudil svojo legendarno zasedbo The Mothers ter zaplul v bolj hard rockersko-avantgardne vode.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
Stran A:
1. For Calvin (and His Next Two Hitch-Hikers) (6:06)
2. The Grand Wazoo (13:20)
Stran B:
3. Cletus Awreetus-Awrightus (2:57)
4. Eat That Question (6:42)
5. Blessed Relief (8:00)
Zasedba:
Frank Zappa – kitare, vokal (3), tolkala (4)
Sodelujoči glasbeniki:
Janet Neville-Ferguson – vokal (1,2)
Ilene Rappaport (‘Chunky’) – vokal (3)
Tony Duran – kitara (1,2) & ritem kitara (5)
Don Preston – Minimoog (1,2)
George Duke – klaviature (3-5), vokal (3)
Sal Marquez – trobenta & vokal (1,2)
Bill Byers – pozavna (1,2)
Ken Shroyer – pozavna (1,2,3)
Malcolm McNabb – trobila (1,2)
Ernie Tack – trobila (1,2)
Ernie Watts – saksofonska solaža (3)
Mike Altschul – pihala (1,2)
Joel Peskin – pihala (1,2)
Earl Dumler – pihala (1,2)
Tony Ortega – pihala (1,2)
Joanne Caldwell McNabb – pihala (1,2)
Johnny Rotella – pihala (1,2)
Fred Jackson – pihala (1,2)
Alex Dmochowski (‘Erroneous’) – bas kitara
Aynsley Dunbar – bobni
Alan Estes – tolkala (1,2)
Bob Zimmitti – tolkala (1,2)
Lee Clement – gong (4)
