Založba: Crusader Records/Golden Robot Records
Datum izida: 29. 4. 2022 (digitalni, CD format) / 9. 9. 2022 (vinilni format)
Produkcija: Martin Sweet
Dolžina albuma: 44.23 min
Zvrst: Glam Metal / Sleaze Metal
Ocena: 9.0/10
V tem kar počnejo Crashdiet, švedski sleaze in glam ‘revival’ metalci jim težko kdo pride ob bok. Prihod pevca Gabriela Keyesa je očitno uspel konsolidirati ekipo, ki je s prejšnjim albumom »Rust« na nek način odprla novo poglavje v svoji sicer turbulentni karieri. »Rust« (2019, RockLine recenzija) je namreč silno navit album, na katerem skupina z nemalo truda večkrat globoko preseneča z intenzivirano metalsko rušilnostjo glede na njene pretekle izdelke.
Novi album »Automaton«, ki prihaja po dveh letih in pol za predhodnikom, utrjuje to držo. Potrjuje tudi, da je bend ujel pravi kreativni moment, ki je učinkovito prenesen iz izvrstnega predhodnika »Rust« in ga (zaželeno) širi in poglablja. Pri Crashdiet so pričakovanja vselej visoka. Preprosto zato ker so danes najboljši v svojem glam in sleaze metalskem revitalizmu. Najboljši svoje sorte. »Automaton« je najmanj tako navit kot predhodnik, če ne celo še bolj. Glede na nekaj kompozicij, bodo Crashdiet v svoje vrste nanovačili gotovo tudi nekaj novih privržencev, ki so v osnovi ljubitelji evropskega power metala. Srednje hitra atmosferična himna Dark Minds bi brez večjih zadržkov lahko sodila na kak power metalski album. Temu se ne izogne We Die Hard – s sicer enim najbolj pompoznih refrenov novega albuma, kjer je bend nad uvodno frazo potaknil tudi tercetne harmonije.
Bend torej vztraja v vzdrževanju izrazitega kombiniranja pomp bombastike z navitostjo brez meja. Brezgrajno. Odlični refrenski napevi, kot je prvi uvodni – ujet že takoj v naslovni skladbi ter malo kasneje Shine On, potrjujejo da je bend resnično ujel orjaški veter v kreativna jadra. Zato Automaton najmanj vzdržuje kakovost predhodnika, na momente pa je zanimivo, kako od časa do časa zagalopira k prvinam power metala. Prav Shine On je tak moment albuma. Ko izpostavljam naslovno skladbo in Shine On, lahko prisluhnemo dvema popolnoma drugačnima pristopoma odličnega Gabriela Keyesa. V skladbi Automaton je raskav, gizdav in pobalinski, pravi malopridnež, kar je sicer od nekdaj poza Crashdiet (na čelu s samimi začetki delovanja). V Shine On pristopa s popolno čistim in avtoritativnim petjem, upepeljuje pa z ekstremno višino, ki jo razvija zlasti v refrenu. Eksplozivnost Keyesa je izjemen magnet in definitivno dokazuje vokalist tudi na »Automaton«, da je v življenjski vokalni formi. Shine On je v tem pristopu zelo blizu tudi Powerline s pozor – gostujočim Steel Panther vokalistom Michaelom Starrom. Obe skladbi bi lahko posvojili tudi Švedi Eclipse. Karikirano, vzporednice s kakšnimi Skid Row, ki bi bile na mestu denimo na albumu »Generation Wild« (2010), so to pot teže zaznavne.
Refrenski napevi so znova stremijo k perfekciji. Ob všečni raznolikosti oziroma komponistični razgibanosti vodilnih motivov, ki temeljijo na novo sklesani domiselnosti kitarskih fraz, so refrenski napevi pika na ‘i’ doseganju izjemne dinamične pretočnosti, pa tudi grabežljivosti albuma, ob katerih se zna ježiti koža. Dark Crusade strese z neverjetno porogljivostjo oziroma metalsko nazobčanostjo v uvodu, ki jo nalezljivi refren kontrastno ponese naproti všečnemu preskoku atmosfere (proti krešendu). Da. Ta ugotovitev pri Crashdiet ni nova. V tem so vselej briljirali, le da po novem pristopajo znatno bolj ošiljeno in maksimalno zmetalizirano. Fenomenalni Keyes je odlično izkoriščen. Na sleherni skladbi novega albuma, ki je v dveh letih najmanj enakovredno nadaljevanje glasbene usmeritve predhodnika »Rust«. Edina ‘laganica’ albuma, v vsem posrečena balada I Can’t Move On (Without You), je tokrat nalašč postavljena na rep, da ne vpliva pretirano na visoko oktansko srž razpleta dogodkov na albumu, se pa njena sklepna albumska pozicija, pri poslušanju v kot odlično pridoda ter ‘vrne v igro’ nekaj tistega prepoznavnega Crashdiet glam metala.
»Automaton« je izredno kompakten in dovršen izdelek. Težko mu kaj odvzameš, ali dodaš. Odlično funkcionira. Prepričljivo grabi. Od prve do zadnje sekunde. Na njem so Crashdiet tokrat do obisti pogubni. Pogubni? Za svoje standarde seveda. To oznako je sicer težko povezati z glam in sleaze izrazoslovjem, a časi se spreminjajo (za nas in skupino) in »Automaton« je v evolutivnem smislu za Crashdiet celo najbolj mračen album, ki so ga ti neukročeni švedski barabini izdali do tega dne v svoji karieri. Tokratno (na trenutke intenzivirano) pečanje s klasično formo heavy metala, kar odnese novi albuma sem in tja izdatneje k zvoku power metala, zna glam metal puriste nekoliko zmotiti. Nikakor pa ne bo zmotil ljubiteljev kakšnih starejših albumov skupin, kot so mdr. Eclipse.
Crashdiet ostajajo tudi na »Automaton« svoja štorija. Album razganja od perfektnega aranžiranja, ki v poslušanju grabi na prvo žogo. ‘Party time’ moment je vsekakor tu, mu pa od časa do časa jemlje pozornost izrazita metalska jedkost oziroma nabrušenost ter občasni zamah temačnosti, ki daje tokratni Crashdiet pompoznosti poseben predznak. V vsakem oziru, po »Rust« še en izredno kakovosten izdelek, ki izkazuje, da se je ekipa več kot odlično ujela z novim pevcem Gabrielom Keyesom. Zato ne gre dvomiti, da kvartet s tako potentnim zaletom, izvedbeno in kreativno kondicijo ter formo, v prihodnje ne bo naklestil še več tovrstne studijske porogljivosti.
Še ena hiba, ki niti ni povezana z glasbo novega albuma. Prestop s Frontiers Music Srl. na Crusader Records/Golden Robot Records, je v promocijskem smislu skupini storil prej medvedjo uslugo, kot korist. Takšna skupina, kot so Crashdiet si zasluži okrilje večje, močnejše ter reklamno znatno prodornejše založbe.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Automaton
2. Together Whatever
3. Shine On
4. No Man’s Land
5. Darker Minds
6. Dead Crusade
7. Powerline
8. Resurrection Of The Damned
9. We Die Hard
10. Shell Shock
11. Unbroken
12. I Can’t Move On (Without You)
Zasedba:
Gabriel Keyes – vokal
Martin Sweet – kitara
Peter London – bas kitara
Eric Young – bobni
Posebni gost:
Michael Starr – vokalni duet na skladbi št. 7
