Založba: Century Media Records
Datum izida: 7. 10. 2022
Produkcija: Chris “Zeuss” Harris
Dolžina albuma: 60.28 min
Zvrst: Heavy Metal / Progressive Metal
Ocena: 9.0/10
Verjeli ali ne, a Queensryche se vračajo z novim albumom. »Digital Noise Alliance« je skupno četrti studijski album skupine po tistem viharnem obdobju, ki se je umirilo šele ob prihodu vokalista Todda La Torreja. Predhodni album »The Verdict« (2019) je prinašal odklon glede na prva dva Le Torre Queensrÿche albuma, ki sta vrnila v glasbeni artizem marsikaj tistega, kar je skupino postavilo za vedno med najvidnejše in najpomembnejše izvajalce svetovnega heavy metal zemljevida. »The Verdict«, ki ga je nemogoče okarakterizirati za slab album, je puščal nekatere vrzeli odprte. Na njem se poraja občutek, da nosi prelepa bera točk neizkoriščen potencial, da bi se razvile v artističnem smislu lahko še v kaj več. Tako, da je album v celokupnem iztržku artistično definitivno bolj skop, kot je to pričakovano od siceršnjih Queensryche standardov.
»Digital Noise Alliance« popravlja v polnosti občutek, da so se Queensryche z »The Verdict« prehitro zadovoljili, ali huje. Da nameravajo nadaljevati v ‘manj zanimivi glasbeni usmeritvi’ na čelu z namerno produkcijsko zvočno ‘nepreciznostjo’. Novi album prinaša izjemno kakovostno kompaktnost, ki jo spremlja silno spretna in učinkujoče grabežljiva izpiljenost samih točk, polna nalezljivih bombastičnih melodij bodisi ujetih v tipske tercetne harmonije kitar, ki zvenijo hipoma prepoznavno Queensrycheovsko (odstrelijo te naravnost v osemdeseta), ali v kombiniranje ultra muzikalnega – v ekstremna vokalna višavja uperjenega La Torreja s slikovitimi spremljevalnimi napevi, ki prav tako delujejo nostalgično. Nad vsem tem pa je treba izpostaviti, da je Queensryche uspelo tokrat stkati nekaj izrazito prodornih kitarskih fraz, ki postavljajo osnovni temelj premeteno smelemu in uspešno izpeljanemu aranžiranju novega materiala.
Tu so momenti, ki zvenijo še posebej zanimivo. Takšna je ena bolj mračnih točk albuma, to je pogubna Behind The Walls, ki pa znova hipoma kupi ljubitelja skupine s fenomenalnim refrenskim napevom, kot ga skleše le stara Queensryche šola glasbe. V tej skladbi skupina prvič na albumu izraziteje izpostavi tudi nekaj tistih elementov, ki od nekdaj družijo esenco klasičnih Queensryche s spogledovanjem k progresivnemu metalu. Tovrstni značaj izdatneje poglobi sklepna in silno mračna Tormentum, ki prinaša s svojim podaljšanim in razgibanim instrumentalnim delom svojevrstni artistični vrhunec na albumu. Tovrstnih artističnih izzivov se ne ogiba niti Nocturnal Light na sredini albuma.
Produkcija je znova ‘svetlejša’ in ‘jasnejša’ glede na občutek ‘hreščavih’, malodane ‘demo-iranih’ zasunov aranžersko enostavnejšega predhodnika »The Verdict«, kar bo znova voda na mlin vsem tistim, ki ne morete pozabiti zlatega obdobja med letoma 1982 in 1994.
Tu ni samo uvodna In Extremis, pač pa ji sledijo druga za drugo še tri intenzivne heavymetalske koračnice, ki razvijajo izjemno učinkujočo navezo rifovske voltaže in grabežljive muzikalne retorike. Bolj prepričljivo skoraj ne gre. ‘Mid-eight’ pasaže znova izrazito spretno poglabljajo drama teater skozi spremembo dinamike, v njih pa se izdatno zaiskri doprinos novega člana skupine. To je Kamelot bobnar Casey Grillo, ki so ga Queensryche zadnja leta podrobno preizkušali na koncertnih odrih. Ta je s svojim raznolikim delom znova dvignil nivo novega materiala na mesto, ki je sicer pričakovano od Queensryche. Tudi potem, ko v ekipi ni več Scotta Rockenfielda. Grillo se je odlično vpel v skupino.
Kar počenjajo Queensryche to pot s še posebej spretno in pretanjeno artistično eleganco, je kombiniranje starega z novim. Vseskozi je prisoten občutek, da so z nami osemdeseta, saj skladbe druga za drugo vlečejo vzporednice z značajem materiala, ki je nastajal zlasti med letoma 1982 in 1988, obenem pa gre v navdahnjenosti člane kvinteta tokrat še posebej pohvaliti, saj delujejo nove ideje razgibano in hkrati izjemno sveže. Posledično s tem kar prekipevajo od silno zavzetega piljenja.
Nekateri privrženci starih Queensryche ne bodo nikoli povsem zadovoljni. Vselej bodo vlekli na plano, da je magija z Geoffom Tateom edinstvena in neponovljiva. To je res. A je to vredno obravnavati kot del preteklosti skupine. To kar ponujajo Queensryche s svojim četrtim albumom brez Geoffa v postavi, je pravzaprav več kot fenomenalen približek tej magiji, ki se ne bo vrnila nikoli več. Zakaj? Ker se je medtem rodila nova magija. S Toddom pač. In prekleto dobro učinkuje. Če so se po šibkejšem »The Verdict« porodili sleherni dvomi, je mogoče sedaj celo trditi, da je »Digital Noise Alliance« nadgradnja tako albuma »Condition Human« (2015), kot »Queensrÿche« (2013).
V občutku, da je bila želja po stvaritvi zares vrhunskega albuma tokrat zares večja ‘kot ves svet’, da je aktualna ekipa (tudi s priključitvijo kitarista Mikea Stonea – ta je s Queensrÿche v preteklosti že sodeloval) ujela pravo kreativno kemijo in da se odlično medsebojno sporazumeva ter nenazadnje v občutku izredne sproščenosti, vseprisotnega žara srčnosti in plasmaju neprebojne samozavesti, prevzema »Digital Noise Alliance« v primerjavi s tremi predhodnimi Queensrÿche albumi zagotovo artistični tron. To namreč reflektira najnovejši material in to na čelu z mirnejšo in akustično vzneseno Forest, ki nikakor ni Silent Lucidity, a zažiga 100% Queensrycheovsko. Od začetka do konca. V enem kosu. Res? Skupina je na rep albuma vpela predelavo zimzelenega hita Rebell Yell, ki pripada v izvirniku Billyju Idolu. Pa smo spet tam. Dobro, da je ta komad na repu. Ne vklaplja se poleg. Ne zavoljo dejstva, da je priredba pač izpeljana v režiji Queensrÿche, pač pa zavoljo izrazitega slogovnega odklona, ki ga ne zabriše niti heavymetalska konfekcija a la Queensrÿche. A to je vselej veljalo za Queensrÿche. Tudi v klasičnih časih, ko so snemali priredbe drugih izvajalcev, zato iz odločitve skupine, da vključi to priredbo na »Digital Noise Alliance« ni vredno delati pretirane drame.
Pred nami je torej Queensryche album za katerega bodo vsi nostalgiki starih dobrih časov skupine znali pritrditi, da najbolj impresivno in učinkovito povzema esenco teh časov in jo prevaja v nove. Gotovo so Queensrÿche po brodolomu leta 2012 spravili od sebe dosežek, katerega smo čakali vsi. Zlasti vsi privrženci, ki stojijo na realnih tleh, ki skupini nikoli niso obrnili hrbta in ki prav zavoljo tega znajo in zmorejo obravnavati artizem skupine v eri z Geoff Tateom (kot ločen kos Queensryche zgodovine), enakovredno z drugimi erami ‘vijugaste’ evolutivne poti kvinteta.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. In Extremis
2. Chapters
3. Lost in Sorrow
4. Sicdeth
5. Behind the Walls
6. Nocturnal Light
7. Out of the Black
8. Forest
9. Realms
10. Hold On
11. Tormentum
12. Rebel Yell (dodatna skladba)
Zasedba:
Todd La Torre – vokal, spremljevalni vokal
Michael Wilton – kitara
Mike Stone – kitara
Eddie Jackson – bas kitara
Casey Grillo – bobni
