KISS manija, delirij, ekstaza, nebesa v plamenih in razvrat na rock’n’roll megaorgiji v Zagrebu (2022)

Prizorišče: Zagreb / Arena / Hrvaška
Datum koncerta: sobota, 9. 7. 2022

---

Kiss predstavljajo svojevrsten fenomen rock ‘n’ roll univerzuma. Pravzaprav se sme reči, da zasedajo na prostranem rockovskem zemljevidu galaksije povsem svoje mesto. Nič jim ni blizu. Sploh, ko prišteješ h glasbi vse ostalo kar spremlja njihov glasbeni opus. Skupina je do danes definitivno postala že večkrat legendarna in zabavno pri vsem je to, da se že deset let poslavlja z odrov. Vsako turnejo okarakterizirajo napovedi, da je zadnja. Tako smo prišli iz 40. obletnice delovanja skupine, na turnejo, ki obeležuje 50. obletnico delovanja, ter nosi naslov »Konec poti«, Kiss pa se še kar naprej poslavljajo. Kdo ve? Mogoče res, mogoče ne. Zadnji studijski album je izšel pred desetimi leti, kar pomeni, da je v kreativnem smislu bend definitivno upokojen, vendar pa se po drugi strani težko odreka koncertni zabavi ter vsem komemoracijam, šegam in navadam, ki zlasti v zakulisju odrov spremljajo vsakdan povprečnega rockovskega zvezdnika. Ko se enkrat razvadiš, se takšni razvadi silno težko odpoveš.  

V kolikor na koncertu skupine Kiss še niste bili, se sme med drugim s peresno lahkoto ugotoviti tudi to, da se jih splača doživeti v živo vsaj enkrat v življenju, pa četudi ne sodite v svetovni garnizon divjih oboževalcev te skupine. Opus skupine z milijoni in milijoni prodanih albumov definitivno stoji in je še danes močno navdihujoč. Brezčasen.

Prihod skupine v Zagreb je bil zanjo prvi obisk Hrvaške. Arena tokrat ni bila pretirano babita. Lahko rečemo daje bila komaj malo več kot polovico polna. Tudi na dan koncerta si lahko kupil vstopnice vseh kategorij. Zanimivo. Človek bi pričakoval višji obisk.

Kakorkoli. Predskupino smo rutinsko izpustili, pri čemer smo si privoščili toliko površnosti in nečimrnosti, da nismo izbezali niti njenega imena. Zanimal nas je le dvourni Kiss spektakel. Rondo izbranega repertoarja niti ni presenečal mnogo, nemara le vrnitev odlične »Animalize« skladbe Heaven’s On Fire v setlisto, sicer pa je kvartet nizal precej ustaljen nabor izbranih singlov in hitov kariere. Pri Kiss je posebnost ta, da glasbo na koncertih pravzaprav zasenči vse ostalo, kar spremlja njeno odrsko interpretacijo. Od odrskih oprav kvarteta, na čelu z značilno obrazno poslikavo, Geneovem zloglasnem jeziku, da o ostalem niti ne načenjamo besed. Čeprav jih je treba. Da so Kiss eno tistih podjetij, ki je najbolj podrobno naštudirala vse načine učinkovitega trženja, so poudarjale že štiri kolosalne figure članov nameščene levo in desno od odra, ki so spominjale na orjaške kamnite kipe, še preden se je vzdignila sama odrska zavesa. Po nasnetem uvodu, ki je bil do polovice skrajšan, je počilo, črno pregrinjalo je padlo, The Demon, The Spaceman, The Starchild in The Catman, pa so se izpod vrha spuščali vsak na svojem podestu po jeklenicah na oder. Oder se je v hipu znašel v ognjenih zubljih. Ob kupu detonacij ni manjkalo dodatnih dimnih zaves in prasketanja isker. Oder je bil izjemno prostran. V kolikor si stal recimo kakih deset metrov stran od odra, le ta definitivno ni prišel ves v tvoje vidno polje. Ko si mislil, da si na odru že videl vse, si ob novem pogledu nanj, vedno znova uzrl še kak nov detajl. Kiss so mašinerija, ki je do popolnosti ‘naoljena’. Česa Kiss ne bi imeli, kar imajo druge velike rock in metal zasedbe? Kiss imajo kvečjemu več, ali pa v vsaki že uporabljeni ideji s strani različnih glasbenih izvajalcev namerno dodatno pretiravajo. To je vsekakor dobrodošlo, saj so Kiss tista zloglasna rock in glam metal zasedba brezvestnega ekscesa in šok terapije, kar pa od nekdaj privlači vedno nove in nove trume privržencev.

Gene Simmons bo denimo proti koncu avgusta letos napolnil 73. let, Paul Stanley pa se je priključil klubu sedemdesetletnikov prav v letošnjem januarju. Originalna člana sta neverjetna. Geneovi odvečni kilogrami so kar dobro zamaskirani pod kolosalnim oklepom v katerem se basist nahaja med koncertnimi predstavami, medtem ko zadržuje Stanley tudi v svojih sedemdesetih neverjetno odrsko agilnost, razposajenost in navihanost. Povsod ga je dovolj. Šviga z leve na desno ter pri tem ne ostaja niti za hip brez sape. Tudi v vokalnem oziru je povsem korekten, četudi je z leti izgubil seveda nekaj prodornosti. Kiss uporabljajo glede spremljevalni vokalov v celoti matrice (nasneti ‘playback’), večkrat pa je bil sumljiv glede tega tudi Genejev bas. Že takoj v uvodni ‘thinlizzyjevski’ Detroit Rock City njegova desnica še zdaleč ni bila sinhrona. Kremeniti ‘jezični badass gromovnik’ je na odru opremljen s črnimi brisačkami (da se ne vidi vse pobrisane umazanije), s katerimi nenehno briše svoj znoj in če ste srečnež svoje sorte, lahko Gene zaluča kakšno preznojeno krpo naravnost proti vam. Sicer pa je možakar izžareval trpljenje pod bataljonom reflektorjem tudi tako, da se je nenehno polival z vodo. Vse povsod. Tudi po bas kitari. Pri tem ni pozabil konkretno škropiti tudi publike. Simmons, Thayer in Singer imajo tudi vsak solo točko, pri čemer jih na posebnih, dodatnih podestih med točkami dvignejo (‘apzajlajo’) tik pod reflektorje. Simmons kompenzira svoje pomanjkanje znanja igranja bas kitare (ob sami obrazni poslikavi) že samo s svojim orjaškim jezikom. To je njegova žrtev za večno slavo, ki jo je dosegel s Kiss! Ko pa je med ‘svojo solažo’ visoko nad odrom ter obsijan v zeleni svetlobi, pa pregrizne vrečko rdeče želatine, z učinkom kot bi bljuval kri. Nihče mu ne gleda pod prste. V solo točki uporablja znamenito bas kitaro v obliki sekire. Thayerjeva solaža pa je pospremljena s serijo detonacij.  Odveč je dodajati, da spominja odrska kulisa na pekel. Odveč je dodajati, da je igra snopov reflektorske svetlobe enkratna, neponovljiva in veličastna. Izpiljena do perfekcije. Pri tem ne izostajajo niti ‘laserski’ žarki.  Stanley ostaja še vedno izjemen pogonski motor skupine. Med Love Gun se je z glavnega odra ‘odzajlal’ na dodaten manjši oder, nameščen v ostalem parterju, kjer je kraljeval sam na svojem odru. Tu je ostal tudi v času izvedbe nadobvezne I Was Made For Lovin’ You, potem pa se je po zadnjem refrenu znova namestil na prevozno sredstvo, ki ga je po taisti (‘zip-line’) jeklenici dostavilo nazaj na glavni oder.

V velikem finalu polnem pirotehničnih efektov, je Stanley teatralno raztreščil svoj Black Diamond Ibanez model kitare. Sedaj pa seštejte vse koncerte aktualne Kiss turneje po svetu in dobili boste število težko poškodovanih Stanleyevih kitar. Ne. Kiss so tako dobičkonosno podjetje, da jim tak teater prinaša kvečjemu dodatni plus. Med drugim izkazuje brezbrižje skupine, v smislu da ji nikdar niti za hip ni treba pogledati v žep, tudi plejada kitarskih trzalic, ki jih člani skupine zmečejo med koncertom publiki. Med Do You Love Me sledi zabava z orjaškimi baloni, med sklepno Rock And Roll All Nite pa ne izostane obilno sneženje konfetov.

Bend je v nagovorih publiki minimalen, a udaren. Ne govori veliko, a nastopa s kratkimi in jedrnatimi parolami, kar deluje precej populistično. In to vžiga. Brezsramno širi svoje odrsko pobalinstvo in v izzivanju brezmejno uživa. Dve uri neverjetnega spektakla, v katerem najdeš težko kakšno sekundo oddiha. Toliko stvari se namreč zgodi. Ne izvedbeno. Pač pa glede samega šov ekscesa odrske scenografije nemirnih kulis. Ognja, pare, dima in prasketanja isker je bilo za izvoz.

Kar se izbora koncertnega repertoarja tiče je bend precej pridno izbiral albume vzdolž in počez celotne diskografije dvajsetih studijskih plošč, četudi bi si človek želel nemara še kakšno skladbo več v repertoarju – še posebej iz obdobja ne-ličenja skupine. Tako je v celoti npr. izostal odlični »Hot In the Shade« album, presenetljivo pa skupina ni vključila v repertoar niti ene točke iz albuma Crazy Nights (na čelu z naslovno skladbo). »Destroyer« balado Beth je v skladu z rutino odpel bobnar Eric Singer – ker mora pač tako biti, pri čemer pripravijo za bobnarja v ta namen povsem na pročelju odra pravi klasični klavir. Garnizon vlačilcev parkiran pred zagrebško Areno zato po vsem opisanem v tej koncertni recenziji nikakor ne preseneča. Da vlačiš s seboj po celem svetu klasični klavir le zavoljo izvedbe ene same samcate točke v repertoarju. Po celi svetovni turneji. Dejansko Kiss ni para. Oni si vse to lahko privoščijo. Zakaj? Ker lahko. Denarja imajo kot pečka.

Dve uri hipnoze. Brezmejne zabave. Da. Nič manj kot to. Zabave ob kateri pozabiš na vse. Usta lezejo sama od sebe v prešeren smeh in občutek za čas ter prostor izgineta v hipu. Ostane le hipnoza šok terapije slikovite doktrine glam metala, ki je v vsem izpiljena popolno in učinkuje ob svojem utelešenju na odrskih spektaklih, brezhibno. Kiss niso omembe vredni, ko razglabljamo o sami glasbeni virtuoznosti. To niti ni zaželeno. So zelo povprečni glasbeniki, a vse to kompenzirajo s perfektnim, dodobra premišljenim odrskim spektaklom, ki preprosto povedano dostavlja enkraten žur in odklop, neizmerno zabava in na nek način tudi izpolni. Privrženci skupine tako ali drugače trpijo že vrsto let za Kiss odvisnostjo, po drugi strani pa so tudi vsi ostali obiskovalci, še posebej firbci moje sorte, ki so v obči naklonjenosti rocku in metalu, ob obisku Kiss koncerta v Zagrebu, definitivno prišli na svoj račun.

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik

Setlista:
Rock and Roll (taped intro orig. Led Zeppelin)
1. Detroit Rock City
2. Shout It Out
3. Deuce
4. War Machine
5. Heaven’s on Fire
6. I Love It Loud
7. Say Yeah
8. Cold Gin
9. Guitar Solo
10. Lick It Up
11. Calling Dr. Love
12. Tears Are Falling
13. Psycho Circus
14. Drum Solo
15. 100,000 Years
16. Bass Solo
17. God of Thunder
18. Love Gun
19. I Was Made for Lovin’ You
20. Black Diamond
—dodatek—
21. Beth
22. Do You Love Me
23. Rock and Roll All Nite
God Gave Rock ‘n’ Roll to You II (taped outro)

---