Založba: Metal Blade Records
Datum izida: 1. 4. 2022
Produkcija: Satan
Dolžina albuma: 47.36 min
Zvrst: Heavy Metal / N.W.O.B.H.M.
Ocena: 9.0/10
Pa je tu še en Satan album. Skupina, ki v zadnjih letih doživlja renesanso, velja za kultno predstavnico časov N.W.O.B.H.M. Renesansa traja sedaj že dobrih deset let, v tem času pa smo dobili še četrti zaporedni album. Za Satan skupno šesti. Če prišteješ še čase, ko so začasno delovali pod spremenjenima imenoma Blind Fury in Pariah, jih bi bilo danes tako skupno devet.
Pri Satan je fascinantno to, da pri njih čas ni bistven. Več kot dvajset letna pavza je bila dokončno prekinjena leta 2011, bend pa z zadnjimi štirimi albumi skuša na nek način nadoknaditi, vsa ta izgubljena leta. In to počne na moč prepričljivo. S fascinantno serijo novih studijskih albumov, ki stojijo ob boku klasikama »Court In The Act« (1983) ter »Suspended Sentence« (1987). Dobrodošli torej v absolutnem kraljestvu peklenščka, prostranih vonjav po žveplu, kjer vas spremljajo sirene za zračni preplah ob invaziji nepreglednih rojev mušje nadloge.
Kar nekaj njihovih generacijskih sodobnikov še miga, a če med njimi izpostavimo zasedbo Satan, lahko rečemo, da so Satan nemara celo najbolj prepričljivi med vsemi, ko gre za oživljanje vibracije iz preloma sedemdesetih v osemdeseta, ko je bruhnilo gibanje N.W.O.B.H.M. Ni posebnost le ta, da Satan ne uporabljajo dvojnega bas pedala, tako kot mdr. njihovi vrstniki Iron Maiden ne, pač pa bolj kot obreganje v to ‘malenkost’ britanske konzervativnosti bolšči na plano, ta neverjetno porogljiva, abrazivna in do neke mere celo ironična drža, ki je pogojena s sila ‘zastarelo’ produkcijo (puriste zna odbijati ‘garažna surovost’, ki je bliže punku s konca sedemdesetih, kot čemurkoli drugemu), ta pa prinaša skupini prav v oziru restavracije klasičnih dni metala izpred več kot 40 let, zmagoviti poker asov. Lahko bi skladali dolge kačaste skladbe, ki vzbujajo ‘zehanje’, kot to počnejo sploh na zadnjem albumu rojaki Iron Maiden, vendar so Satan drugačna vrsta pošasti. Poznajo le najvišjo prestavo. Skladajo in igrajo kar se da hitro različico okostenele verzije metala. Kot da med letoma 1979 in 2022, ni minilo več kot 40 let, pač pa le kakšna tri do štiri leta. Pri Satan ni prostora, za lišp, kič, oziroma produkcijske trike, ki bi skupini odvzele visoko oktanski zasun izjemno porogljive, zlovešče, ‘neprilagojeno’ ihtave drže, kjer distopični razgledi in okult bolje ne bi mogla vžigati. Ob režečem fraziranju idejno neusahljivega kitarskega dvojca Ramsey/Tippins, ki skrbi za vrhunsko delo tudi kar se solaž in vseh dodanih okraskov (številne tercetne harmonije) tiče, je tu seveda še vokalist Brian Ross (možakar je z Blitzkrieg pred leti obiskal tudi tolminski Metaldays festival). Ta preprosto mora biti tu, kajti brez njega bi odšel velik kos magične esence, ki postavlja glasbeno vsebino te skupine na prav posebno mesto heavy metalskega univerzuma. Odgovor zakaj Satan tudi na »Earth Infernal« tako prepričljivo lovijo pristnost časov, ko je bil metal mlada kreatura, nekoliko lažje razloži dejstvo, da delujejo danes še vedno v isti zasedbi, ki je posnela mdr. tudi albuma »Court In The Act« in »Suspended Sentence«.
Tudi album »Earth Infernal«, se tako kot pred njim »Cruel Magic« (2018, RockLine recenzija), kotali uničujoče. Starokopitno, a krvoločno. Je ognjena krogla, ki pušča za seboj prah in pepel ter ne pozna odpuščanja, milosti in preživelih. Brian Ross prepeva za svoja leta fenomenalno. Vokal dodaja tisto mračno teatralnost, vzbuja pogubo, vzbuja občutek, da spremlja vsako sekundo tega albuma ‘sodni dan’. Z otvoritveno uničujočo jurišnico Ascendancy postane album “Earth Infernal” v hipu prikupna nostalgična skušnjava, za katero stoji stara glasbena receptura. Pozabljena receptura. Receptura, ki jo udinja le kemija te nespremenjene zasedbe Satan. Kot, da bi se v letu 2022 usedel v Sopwith Camel. Posebej uničujoči sta zlasti najkrajši točki The Blood Ran Deep in From Second Sight. Tu je celo krajši instrumental Mercury’s Shadow, ki dodatno vzdržuje razgibano držo albuma, predvsem pa so zmagovite tiste točke, kjer skupina malo ‘zakomplicira’ stvari. Udarnost in tehnična spretnost, v kateri kraljujeta oba kitarista, pride v teh trenutkih albuma še bolj v ospredje. Burning Portrait, pa Twelve Infernal Lords, ali sklepni, izrazito mračni ep, ki je še posebej poln atmosfreričnih prevratov, imenovan Earth We Bequeath. Čeprav je slogovna drža jasna in unikatna, se skozi slabih 48. minut igralnega časa zgodi ogromno reči. Uničujočih salv dinamita albumu »Earth Infernal« niti za hip ne zmanjka. Žar kreativnega navdiha, ki je vladal v studiu, je moral biti preprosto izjemen.
Legende so dodale k svoji zgodbi iz časov ‘srednjega zemeljskega veka’ torej še eno fenomenalno poglavje. Če bi bil album “Earth Infernal” ustvarjen recimo leta 1983, bi uživali zlasti zavoljo hrupne furije in hitrosti, kot tudi za tisti čas tehničnih zmogljivosti. Danes so ti atributi že davno preseženi in zato prav nič posebni. Posebna pa je v letu 2022 sama avra albumov, kot je “Earth Infernal”. Album poseduje unikatno energetsko vibracijo in kemijo. Receptura tistih pradavnih dni bolje ne more učinkovati, ko rokujejo (tudi 40 let kasneje) z njo glasbeniki, ki so jo pravzaprav nekoč utemeljili. ‘Strici’, ki so danes zabredli v šestdeseta vzdržujejo pravo formo in igrajo torej kot nabrušeni 20-letni žrebci, ob katerih lahko novejše skupine heavy metalskega revitalizma, ki v primerjavi s Satan uživajo znatno širšo prepoznavnost, samo tiho zardijo.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Ascendancy
2. Burning Portrait
3. Twelve Infernal Lords
4. Mercury’s Shadow
5. A Sorrow Unspent
6. Luciferic
7. From Second Sight
8. Poison Elegy
9. The Blood Ran Deep
10. Earth We Bequeath
Zasedba:
Brian Ross – vokal
Russ Tippins – kitara
Steve Ramsey – kitara
Graeme English – bas kitara
Sean Taylor – bobni
