Založba: Dark Star Records
Datum izida: 24. 1. 2022
Produkcija: Tony Martin
Dolžina albuma: 49.11 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 9.0/10
Anthonyja Philipa Harforda, skrajšano poznanega pod imenom Tony Martin, ni treba posebej predstavljati. No, vsaj privržencem lika in dela Black Sabbath zagotovo ne. Možakar je prispel v skupino v času njenega absolutnega komercialnega mrka. Četudi je Martin s svojim izjemno karizmatičnim in posebnim vokalom, posnel z Black Sabbath, izmed skupno petih, (vsaj) štiri brezmadežne studijske albume, tonjenja Iommijeve ladje, ni mogel zaustaviti. Vokal torej, da se mu klanjaš, pa vendar. Tony Martin, s strani glasbene javnosti nikdar ni bil deležen takšnega priznanja za svoje delo, kot njegova predhodnika Ronnie James Dio in Ozzy Osbourne.
Martin je že leta 1992 izdal briljanten studijski prvenec »Back Where I Belong« na katerem je dokazal iz kakšnega testa je. Ne le kot vokalist, pač pa tudi glasbeni vizionar. Minila je dobra dekada, da je Martin izdal nov studijski album »Scream« (2005), s katerim je Tony vzdrževal kredibilnost in svojo artistično pozo, potem pa? Smo na naslednje čakali še ‘malo’ dlje. Skoraj nadaljnjih sedemnajst let. Naposled je tu. Izšel je tretji »Thorns«. Naslov prinaša vse mučeništvo na individualni ravni, ki ga izpovedujeta znana naglavna krona trnjev in krvavenje srca, ki ga skozi čas to trnje nezadržno prebada po dolgem in počez. Usodni roki pogube ne moreš ubežati. Njen primež postaja z leti zadušljiv in na koncu smrtonosen. Ali kot je povedal Lemmy. Živiš za zmago, četudi si rojen poraženec.
Ne, ni povsem tisto kar mislite. Ni nujno »Sabbathovsko«, pa vendarle skoraj je. Produkcijsko je »Thorns« definitivni odklon od vsega kar je Tony posnel prej. Bodisi z Black Sababth, ali v svoji solo režiji. Oprtan s četo izjemnih glasbenikov ter z zvočno izredno posodobljeno in aktualizirano produkcijo, torej ponuja znameniti pevec svoj nov, več kot odličen samostojni studijski dosežek.
49. minut, kot jih šteje album, se odvrti kot bi mignil. Martin izkriči dušo, srce in izpoje v poeziji polni okulta, pogube in mračnih razgledov, ves krvavi znoj. Za svojih, skoraj 64. let, prepeva še vedno kot sirena za zračni preplah in ljubitelji vokalnega lika ne le Tonyja, pač pa Ronnieja James Dia, bodo ob poslušanju takšne eksekucije (znova) doživljali ultimativni orgazem. Možakar ubija. Z velikim zamahom.
Album prinaša kar nekaj variabilnih odklonov. Kot povedano. Ne želi nujno postavljati v ospredje »Sabbathovski« tip komponiranja (iz Martinove ere), kar je zelo, zelo všečno in se tudi zelo obrestuje. Ostaja pa album vsekakor tej sferi. Album je generalno gledano vsekakor metalsko upepeljujoč, na trenutke pa tudi dovolj predrzen v nekaterih artističnih avanturah, ob tem pa še vedno zelo domače odzvanja. Odpira se z rušilcem As The World Burns, ki mu sledi ‘mučeniška’ in izrazito pogubna Black Widow Angel. Kar vskoči v uho je izrazito našobljena, voluminozna, plazovita in bolščava produkcija nizko uglašenih in izrazito ‘hrustljavih’ kitar v fraziranju. Le tej delajo kontrastno družbo preko albuma neverjetno aktivni, dinamični in skaloviti bobni aktualnega Venom bobnarja Dannyja Needhama ter rožljav, trgajoč in jedko ter silovito detonirajoči bas, ki ga prispeva nekdanji Hammerfall basist, to je Šved Magnus Rosen (prisluhnite npr. njegovemu besnemu ‘slapanju’ nekje na tretji minuti (mid-eight pasaža) skladbe Black Widow Angel). Več skladb seveda nosi ‘pol-tonske rešitve’ fraziranja, kar pa Martin s svojim izrazito muzikalnim ter dominantno eksplozivnim prepevanjem pravzaprav ‘nevtralizira’. Zato deluje album »Thorns« v osnovi zelo muzikalno.
Potem pa pride tretja skladba, ki prinaša enega zanimivejših albumskih odklonov od svetega ‘metalskega kodeksa’. Book Of Shadow z opremljenimi učinki gregorijanskih napevov v ozadju aranžiranja, vzbuja ledenenje kri v žilah in srh, skladba pa krade celo nekaj simpatij z najbolj mračnimi in okultnimi trenutki solo kariere Brucea Dickinsona. Podobno atmosfero in mistiko poseduje naslovna skladba albuma, to je odlična, sklepna Thorns, ki je sama po sebi eden albumskih vrhuncev. Posebna je po tem, da se priključi Tonyju v duetu misteriozna Pamela Moore (saj še poznate album »Operation Mindcrime« zasedbe Queensryche?), magija in kontrast, ki ga razvijata vokala v tej točki, pa je svojevrstna (sklepna) draž albuma.
Razpoloženjske obrate dosega Martin v aranžiranju s peresno lahkoto. V kitici so kitarske fraze celo včasih namerno ‘potuhnjene’ (npr. Crying Wolf, Book of Shadow). V ospredju stopa na teh mestih Martinov fascinantni vokal, ki še izdatneje evocira občutja pogube, okulta, brezupa in ultimativne vdanosti v usodo osebnega propada. Skladbe so polne melanholije, mračnih razgledov in bridkosti. V teh momentih, ki nagovarjajo na trenutke lahko tudi akustično, nudijo vokalu podporo navite in našopirjene bas linije. Na teh točkah vzbuja sam album celo nekaj keltskega (folk) šarma (kumulus tega najdemo v This Is Your Damnation, ki je podprta s ‘polka’ ritmom, v ospredje pa stopa govorjena beseda). Glede kitarskih solaž vam ni treba skrbeti. Na temu albumu vrača Tonyju usluge izjemni italijanski kitarski virtuoz Dario Mollo. S Tonyjem sta namreč izdala v preteklosti kar nekaj albumov v navezi Mollo/Martin, tu pa je še drug kitarski mojster, to je Scott McClellan, ki je ob igranju kitare prispeval na album tudi nekaj so-avtorskega komponiranja. V Damned By You, ki je med vsemi še posebej Sabbathovska, prinaša v vhodnem delu skladbe ornament na violini sam Tony Martin osebno.
Kot povedano. V vsem še vedno zelo domače zveneč metalski drama teater silovitih mračnjaških razgledov tipske britanske nomenklature, izpeljan po vzoru stare okostenele šole metala. Ob težkih rifovskih klofutah, briljantni vokalni eksekuciji, dostavlja tudi aranžersko ter komponistično svežino in navdahnjenost, obenem pa nekatere poteze, ki jih ni šlo pričakovati. Slednje še izdatneje prispeva k visoko dinamičnemu razvoju dogodkov in slikovitim odklonom v nizanju razpoloženjskih stanj albuma. Tony Martin prepeva še naprej briljantno, kar je v vsem seveda najbolj pomembno. Niz odličnih skladb, z mračnjaško voltažo nabrite atmosferičnosti, držijo poslušalca čbvrsto v ‘šoku’ pogubnih razgledov, albumu pa se nikakor ne bodo mogli upreti v prvi vrsti ljubitelji častilci Black Sabath v eri z Martinom in Ronnie James Diom, pa tudi sicer vsem, ki častite sam vokalni dosje tega izvrstnega in legendarnega pevca.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
01. As The World Burns
02. Black Widow Angel
03. Book Of Shadows
04. Crying Wolf
05. Damned By You
06. No Shame At All
07. No Where To Fly
08. Passion Killer
09. Run Like The Devil
10. This Is Your Damnation
11. Thorns
Zasedba:
Tony Martin – vokal, kitara, bas kitara, violina
Dario Mollo – kitara
Scott McClellan – kitara
Magnus Rosén – bas kitara
Danny Needham – bobni
Posebni gostje:
Pamela Moore – vokal na skladbi št. 11
Greg Smith – bas kitara na skladbi št. 6
Laura Harford – naracije v izhodu na skladbi št. 3
Joe Harford – kitara
Bruno Sa – klaviature
