V 71. letu je preminil Marko Brecelj, eden najbolj pronicljivih, duhovitih in iskrivih slovenskih glasbenih umetnikov, v svoji idejni ekspresiji največkrat ‘krvno pobrateni’ s provokativnim avantgardno umetniškem polom, s katerim je tako sijajno ‘podtalno’ družil družbeno kritičnost s svojim genialnim temnim sarkazmom v katerem ni manjkalo bizarnih ‘potegavščin’ in teatralnih šov ekscesov ter izzivalnosti. Brecelj je bil eden tistih neusmiljenih umetniških korektorjev, ki so s svojo globokoumno pronicljivostjo držali jedko ogledalo neusmiljenemu glodanju resnice s strani kastracijskih strojev ‘lažno’ demokratičnega topoumja, ki nosi skozi tisočletja ‘človekoljubno poslanstvo’ ustrahovalnega obvladovanja množic.
Brecelj se je zapisal z orjaškimi črkami v povest o slovenski rock glasbi – pri čemer ga je mogoče z lahkoto prišteti v strujo avantgardne opozicije, potem ko je v sedemdesetih ustanovil nepozabne Buldožer ter s svojim ‘čudaštvom’ že prej zaslovel kot ‘zajedljivi’ kantavtor, ko je leta 1974 v navezi z Bojanom Adamičem izdal svoj kultni kantavtorski prvenec “Cocktail”, ki še danes ostaja eden najbolj prepoznavnih izdelkov sodobnega slovenskega kantavtorstva.
Brecelj, ki se je konec aprila 1951 rodil v Sarajevu, se je sprva preizkušal v študiju geologije in tehnične fizike (FNT). Usoda je hotela da se je njegova življenjska pot prekrižala s tisto profesorja Alojza Kodreta, ki je poučeval matematično fiziko. Ta je Marka podučil o tem, da nima omembe vrednih talentov ne za matematiko, ne fiziko, za kar se mu je glasbeni umetnik nedolgo zatem, ko je že pridobil status svobodnega umetnika, slikovito porogal v skrajno šegavem in zbadljivem singlu Alojz valček, ki ga je posvetil prav Kodretu.
Brecelj je sprva igral violino v kvartetu Trije črnci ter triu Krik, vendar ga igranje violine ni preveč radostilo, zato jo je opustil. Leta 1974 je nastopil na Mladinskem festivalu v Subotici, kjer se je predstavil širši javnosti. V istem letu je izdal album “Cocktail”. Na tem albumu se je pojavila tudi skladba Hiškar Rogač, ki je bila posneta ob sodelovanju članov skupine Sedem svetlobnih let, kar je vodilo v formacijo rock ansambla Buldožer. Marko je v navezi z Borisom Beletom postal pogonski motor in idejni vizionar skupine, hkrati s tem pa tudi večinski pisec besedil in pevec.
Leta 1975 so Buldožer izdali kultni prvenec “Pljuni istini u oči” Marko Brecelj pa se je v skupini še dodatno utrdil ter afirmiral kot eden najbolj posebnih, prodornih vodij, vokalistov in komponistov, na takratnem vse-jugoslovanskem rockovskem prizorišču. Leta 1976 je sledil drugi Buldožer album “Zabranjeno plakatiranje”, leta 1979 pa glasbena podlaga za film “Živi bili pa vidjeli”, ki so jo Buldožer izdali tudi kot mini LP. Za ta dosežek so Buldožer prejeli na puljskem filmskem festivalu nagrado “Zlata arena”.
Istega leta je Brecelj zapustil Buldožer in se znova posvetil svojim kantatvorskim čarom. Z Ivanom Volaričem “Feom” sta zagnala kratkoživi projekt Duo Zlatni zubi. Temu je med letoma 1983 in 1984 sledilo delovanje v skupini Marjanov čudni zajec, potem pa je v letih 1986 in 1991 izdal dva albuma s skupino Javna vaja, in sicer “Desant na rt Dobre nade” in “Moje krave molznice”. Kot posebni gost je leta 1994 sodeloval s skupino Strelnikoff na albumu “Hojladrija * Svinjarija * Diareja * Gonoreja”.
Od začetka osemdesetih pa vse do leta 2015, je bil Brecelj na čelu koprskega Mladinskega, kulturnega, socialnega in multimedijskega centra (MKSMC). Prav tako je deloval v stranki Akacije ter Društvu prijateljev zmernega napredka. Znan je bil po svojih kandidaturah za mesto korpskega župana in ko je bil na to mesto izvoljen Boris Popovič, si je Brecelj domislil zbadljivega manevra. Vsak dan Popovičevega mandata je namreč izvajal ‘umetniški ritual’ s svojimi ‘dokolenčniki’ pred občinsko stavbo – ritual je poimenoval “Kolenovanje”. Med letoma 2003 in 2007 je bil tudi svetnik v mestnem svetu Mestne občine Koper. V seriji nepozabnih in genialnih provokacij, pa ostaja še danes posebne omembe vreden njegov famozni ‘vatentat’, ko je, oborožen z zavojem Tosama vate in dolgim pihalnikom, z vso razpoložljivo pljučno kapaciteto in spretnim balističnim izračunom, izpljunil bridko ‘naslinjeni’ vatni izstrelek v Dimitrija Rupla.
Med letoma 2003 in 2007 je bil tudi svetnik v mestnem svetu Mestne občine Koper. Marko Brecelj je bil tudi prejemnik Ježkove nagrade. Nagrado je prejel leta 2019.
Umrl je v Izolski bolnišnici 4. 2. 2022. Vzrok njegove smrti ni znan, je pa že približno pol leta pred smrtjo, slovensko glasbeno javnost vrgel na noge preplah o Brecljevi smrti. Šlo je za lažni alarm, ki so mu nasedli mnogi mediji. Ob znanih umetniško bizarnih manifestih, ki kronajo Markovo ustvarjalno zapuščino, so mnogi vzeli ta preplah, kot še eno v seriji malopridnih diverzij tega briljantnega in nepozabnega uma, katerega jedki napadi na malomeščanstvo in družbena pikrost, niso bili nikoli mnogo oddaljeni niti od tovrstnih ‘čarov’ Franka Zappe. No, glede na to, da velja prav 4. 2., ko je Marko odšel na ‘lepši svet’, hkrati za svetovni dan boja proti raku, je nemara mogoče tu iskati kakšno od oprijemljivih povezav, čemur pa se Marko danes brezbrižno krohota, ko nas – begave in nebogljene, opazuje s sinje modrine nebeških prostranstev.
